VSL sklep I Cp 1387/2013

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo premoženje, ki sodi v zapuščino (A./1), da zapustnica ni napravila oporoke (A./2), da je zapustničin sin J. M. umrl dne 6. 10. 2007 in da sta njegovi zakoniti dedinji vdova M. M. in sestra D. T., vsaka do ½ (A./3) in kot dedinji na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo zapustničino hčer D. T. do ¾ zapuščine in vdovo zapustničinega sina J. M., M. M. do ¼ zapuščine (točka B sklepa o dedovanju).

2Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila dedinja D. T., ki meni, da v konkretni zadevi ni mogoče upoštevati Načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 6. 1988, po katerem mora biti kmetija zaščitena ves čas postopka, če naj se uporabijo določbe zakona, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij, torej ob uvedbi dedovanja in ob odločanja v zapuščinskem postopku. Pritožnica meni, da bi sodišče, če se že sklicuje na vsebino Zakona o dedovanju, moralo upoštevati vsa pravila, ki jih ta zakon ureja. Najprej 123/1 člen ZD, po katerem se dedovanje uvedbe s smrtjo umrlega in ostale, ki določajo, da je pravno relevanten datum zapustnikove smrti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je v letu 1988 veljal Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, ki je določal drugačna merila za zaščitene kmetije kot sedaj veljavni Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Mnenje iz leta 1988 je rezultat določene pravne ureditve in se ga ne more uporabljati v sedanjem času, ko ne velja več kmetijski maksimum in druge omejitve iz časa družbene lastnine. Kmetija zapustnice je bila ob njeni smrti nesporno zaščitena kmetija in zato je utemeljen zahtevek dedinje, da se ji prisodi celotna kmetija na osnovi ZDKG. Odločba z dne 10. 8. 2011, po kateri ista kmetija ni več zaščitena kmetija, je nepojmljiva in na novo ugotavlja primerljive površine tako, da zmanjšuje obseg njiv oziroma travnikov, kar seveda znižuje seštevek primerljive površine 5 hektarov. Od začetka zapuščinskega postopka do izdaje sklepa o dedovanju se površina kmetije ni zmanjšala, dedinja pa tudi ne more biti odgovorna za dolgotrajnost zapuščinskega postopka. Dedinja je kmetijo ves čas obdelovala, zato prekvalifikacija posameznih kmetijskih parcel v nižjo kategorijo ni možna in dopustna.

3Dedinja M. M. je na pritožbo odgovorila in navedla, da je treba izhajati iz cilja in smisla zakona, ki je v tem, da se zaščitena kmetija ne drobi. Poleg tega je v konkretnem primeru pritožnica že v času pred smrtjo zapustnice zatrjevala, da zemljišča več ne ustrezajo merilom za status zaščitene kmetije. Po smrti zapustnice pa pritožnica ni imela več interesa za zatrjevanje, da ne gre za zaščiteno kmetijo, ker je bila zmotno prepričana, da bo ona edina dedinja in šele potem, ko je umrl tudi njen brat, začela zatrjevati, da status ni pomemben in se šteje le trenutek smrti.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zapuščinski zadevi ni sporno, da sodi v zapuščino po pokojni J. M. (tudi) kmetija, ki je bila ob uvedbi dedovanja zaščitena in da je dne 10. 8. 2011 RS, Upravna enota Ljubljana, izdala odločbo, iz katere izhaja, da se kmetijsko gospodarstvo na naslovu D.. (kamor spadajo nepremičnine, ki sodijo v zapuščino), ne šteje za zaščiteno kmetijo. Odločba je bila v času odločanja zapuščinskega sodišča že dokončna.

6Sodišče prve stopnje je pri izdaji sklepa o dedovanju pravilno uporabilo splošne določbe Zakona o dedovanju, ne pa posebne ureditve dedovanja zaščitenih kmetij, katere namen je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij, omogočanje prevzema zaščitenih kmetij pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo ter ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev - ZDKG). Glede na to, da kmetija v času izdaje sklepa o dedovanju nima več statusa zaščitene kmetije, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da določb ZDKG ni mogoče uporabiti. Slednje tudi izrecno izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 6. 1988 (1) na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti navedenega načelnega pravnega mnenja, ker je bil sprejet v času, ko je veljal Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (ZDKZ), ki je določal drugačna merila za določitev zaščitene kmetije. Načelno pravno mnenje sledi namenu posebne ureditve delovanja zaščitenih kmetij, ki je v preprečevanju delitve srednjih kmetij in zmanjšanju ogrožanja eksistenčnega položaja prevzemnika. Če kmetija takega statusa nima bodisi na dan uvedbe dedovanja bodisi na dan odločanja v zapuščinskem postopku, ni razloga za dedovanje po posebni ureditvi. Tudi če so se merila za pridobitev statusa zaščitene kmetije v času trajanja predmetnega zapuščinskega postopka vsebinsko spremenila, je pravno pomemben le status kmetije (2), ki je bil ugotovljen v upravnem postopku, zapuščinsko sodišče pa je na dokončno upravno odločbo vezano. Že zaradi omenjene vezanosti so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki vsebinsko napadajo dokončno odločbo upravnega organa.

8Da je načelno pravno mnenje iz leta 1988 kljub spremembam predpisa, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij, še vedno aktualno, nenazadnje potrjuje tudi novejša sodna praksa (3).

9Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo dedinje D. T. zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) „...je torej sprememba statusa kmetije možna in če pride na tak predpisan način do nje, pri odločitvi v zapuščinskem postopku ni mogoče uporabiti Zakona o dedovanju kmetij in zakona o njegovih spremembah, temveč določbe Zakona o dedovanju.“

(2) V obeh relevantnih trenutkih zapuščinskega postopka.

(3) Npr. VSL II Cp 1636/2012, VSL I Cp 3446/2012, I Cp 2643/2011 (na katero se sklicuje še sodišče prve stopnje), VSM I Cp 1200/2010...