VSL sodba II Cp 1014/2013

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v višini 1.900,00 EUR za prestano nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu poravnati stroške postopka v višini 159,72 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbi tožnik osebno in po pooblaščencu.

3V laični pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo ter odloči o temelju tožbenega zahtevka, nato pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje na prvo stopnjo. Uveljavlja absolutno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so zaključki sodišča protispisni in med seboj izključujoči. Sodišče ni upoštevalo dejstva, ki je vsebovano v izjavi toženca z dne 10. 2. 2012, da je tožnik ubil mačka tožencu, tega pa toženec ni prijavil policiji oziroma ni reagiral na domnevno usmrtitev njegovega mačka. Toženec je ravnal z direktnim naklepom razžalitve, saj je rekel, da tožnik dela in išče intrige ter dela prepire in bi ulica mirno živela, če tožnika ne bi bilo, kar je zapisano v zapisniku o glavni obravnavi v pravdni zadevi P 107/2011. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi višine nastale nepremoženjske škode. Sodišče je ravnalo protispisno, kot da je zahtevek tožeče stranke že po temelju neutemeljen, ker ni podlage za odškodnino po 179. členu OZ, posebej pa je še ugotovilo, da tožnik ni utrpel duševnih bolečin. Tožnik poudarja, da je hudo duševno trpel. Še vedno je prisotno zavedanje o izrečenih žaljivkah ter so podane duševne bolečine, ki so nastale na glavni obravnavi 10. 2. 2012. Ta je bila javna ter je bil na njej vsakdo lahko prisoten. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo obstoja razžalitve. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik ni izkazal zadostne bolezni, da bi lahko glavno obravnavo preklicali ali prestavili. Tožnik pojasnjuje, da je predložil zdravniško potrdilo lečeče zdravnice, da za pristop na narok ni sposoben. Glede na spore s sodnico M. K. predlaga delegacijo pristojnosti, saj je s preostalo sodnico na pravdnem oddelku v sorodu. Navaja tudi, da sodnica ni bila pristojna odločati o tej zadevi, saj je podan dvom v njeno nepristranskost ter jo je potrebno izločiti. Tožnik graja ugotovitev sodišča, da ne povrne stroškov pravdanja ter da izvršba zoper njega ni mogoča. Nima nikakršnih premoženjskih obveznosti do sosedov, kar sodišče neutemeljeno navaja. Dolžnik je bil izbrisan iz kazenske evidence ter velja za neobsojeno osebo. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah je vložil pritožbo, tako da ne drži, da bi bil obdolženi M. N. pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja. Tožnik je zahteval obnovo kazenskega postopka v zadevi K 86/2005. Zmotna je ugotovitev sodišča, kjer govori o pobijanju živali, kot da gre za trditev, ki je izkazana s pravnomočno sodbo. Izkazano je bilo le poškodovanje tuje lastnine, torej obstrelitev mačka, ne pa njegovo pokončanje. Tožnik še dodaja, da ga je toženec že žalil preko časopisa S. novice, kjer je bil prikazan kot množičen morilec živali brez vsakršnih dokazil. S. novice so bile zaradi lažnega pisanja in obrekovanja obsojene na denarno kazen. V zvezi s tem predlaga zaslišanje priče M. G.. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se je toženec le izrekel o dejstvih. Izjava ni imela nikakršnega smiselnega odnosa in povezave s takrat obravnavano zadevo P 107/2011. Tožnik je bil zato zelo duševno prizadet, saj se besedno maltretiranje nad njim ponavlja. Zato je trpel duševne bolečine. Postal je depresiven in gre za eksces, ki očitno izstopa iz vsestransko razgibanega življenja. Tožnik je vložil večje število tožb pri sodišču v Domžalah, ki jih obravnava sodnica M. K. Ta je zavrgla vse predloge za zavarovanje dokazov, čeprav je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani s temi predlogi uspel.

4V pritožbi, vloženi po njegovem pooblaščencu, tožnik ponovno uveljavlja vse opisane pritožbene razloge. Poudarja, da je sodišče izdalo izpodbijano sodbo na podlagi dejstev in okoliščin, ki niso v pravnorelevantnem razmerju z zadevnim spornim razmerjem, ta dejstva pa nadalje našteva. Sodišče je opravilo narok kljub temu, da je tožnik zbolel in se ga ni mogel udeležiti ter je posredoval prošnjo za preložitev. Protipravno ravnanje toženca izhaja iz javne listine, to je zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.2.2012, ki predstavlja dokaz o škodnem dogodku. Gre za besede, ki so objektivno žaljive, in predstavljajo skupek škodnega dogodka. Toženec je naklepno, z vednostjo in hote, razžalil zasebnega tožilca, ker je ob zaslišanju to zaslišanje izkoristil in ga dodatno očrnil. Ni res, da je tožnik ustrelil mačka M. N., temveč je to lažna trditev. Potrebno je razlikovati med: „ustreliti mačka v smislu, da ga ubiješ in ustreliti mačka, v smislu, da ga poškoduješ“. Toženec je navedel, da mu je tožnik ubil več mačk. Tudi z nadaljnjimi besedami je toženec naklepno žalil tožnika, saj je navedel še nekaj, kar ni bilo predmet pričanja. V zvezi z očitki pobijanja mačk so Slovenske novice na podlagi izjav sosedov objavile zgodbo, kar je tožnika dodatno prizadelo.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato lahko stranke odločbo izpodbijajo zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno upoštevnih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Izpodbijana sodba vsebuje vse bistvene razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki so medsebojno skladni in pojasnjujejo odločitev sodišča, prav tako ne obstoji nasprotje glede tovrstnih dejstev med razlogi sodbe o vsebini listin ter med listinami samimi. Pritožbene navedbe tožnika, s katerimi utemeljuje omenjeno kršitev in se sklicuje na protispisnost, se nanašajo na besede toženca na naroku 10. 2. 2012, da mu je tožnik ubil mačka, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, nato pa razlagalo, in na navedbo, da je kazenska zadeva I K 23332/2012 že pravnomočno zaključena, česar pa sodišče ni zapisalo (6. alineja 8. točke sodbe). Sicer slednje tudi ni odločilno dejstvo v zadevi, zato tudi protispisnost ne bi bila upoštevna kot absolutna bistvena kršitev.

7Pritožbi sodišču očitata tudi, da ni upoštevalo tožnikovega predloga za preložitev naroka zaradi njegove bolezni, čeprav je predložil zdravniško potrdilo. Postopke v sporih majhne vrednosti sodišče izvaja predvsem na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj, čas in obseg dokazovanja lahko omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Ta pravila je sodišče upoštevalo, zato dokaza z zaslišanjem strank ni izvedlo. Tožniku ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, saj je imel pooblaščenca, ki bi na narok lahko pristopil, pa ni, izostanka pa tudi ni opravičil. Zgolj dejstvo, da sodišče naroka ni preložilo kljub zdravniškemu opravičilu tožnika, pa ne predstavlja postopkovne kršitve, ki bi jo tožnik v tej pritožbi lahko uveljavljal.

8Tožnik v pritožbi predlaga delegacijo pristojnosti in izločitev razpravljajoče sodnice, njegova predloga pa sta bila že zavrnjena s sklepoma Vrhovnega sodišča RS I R 31/2013 z dne 5.3.2013 in Okrajnega sodišča v Domžalah Su 22-220100/2013-24 z dne 26.3.2013.

9Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Za to presojo je odločilen odgovor na vprašanje, ali je toženec z izpovedanim na naroku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah 10. 2. 2012 posegel v čast in dobro ime tožnika. Za upravičenost do denarne odškodnine na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico in subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi tega posega. Čeprav so povod za duševne bolečine in duševne bolečine same stvar individualnega, subjektivnega doživljanja oškodovanca, pa je treba med okoliščinami primera upoštevati do neke mere tudi objektivno stran, se pravi, ali je tisto, kar je o kom izrečeno tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Mora biti podano izražanje ne le nevljudnih, ampak neresničnih dejstev, pa tudi vsako neresnično dejstvo še ne pomeni žalitve časti in dobrega imena (primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 115/2008). Žaljivost je treba skrbno presojati v vsakem konkretnem primeru, glede na običajne norme obnašanja in glede na običaje v nekem kulturnem okolju, pri tem pa je potrebno upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera. Odškodninska odgovornost toženca je torej podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnice. Glede te presoje pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj navedba toženca, ki jo je podal na vprašanje sodišča v zadevi P 107/2011: „Na vprašanje tožeče stranke osebno, zakaj sva bila midva do aprila 2004 v dobrih odnosih, potem pa ne več, povem, da zato ne več, ker si mi ubil mačka, drugega ni bilo nič.“, z dodatkom: „Zapišite še to, da če tega človeka, to je tožnika, ne bi bilo v ulici, bi ta ulica mirno živela, tako pa samo išče in dela intrige in dela prepire in enkrat bo spet nekomu film počil.“, v danem primeru glede tožnika ne more biti objektivno žaljiva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo kar nekaj konkretnih okoliščin, ki jih je povzelo v 8. točki obrazložitve sodbe, iz katerih izhaja, da je prišlo do omenjenih navedb toženca prav zaradi tožnikovih ravnanj, njegovega slabega odnosa do živali ter vlaganja neutemeljenih tožb. Tožnik je očitno vajen sodnih postopkov in jih pretežno sam sproža, na kar kažejo tudi njegove navedbe v pritožbi, zato ga tudi negativna vrednostna sodba o njem s strani nasprotne stranke v postopku ne more presenetiti in mu ne more povzročati takšnih duševnih bolečin, ki bi bile podlaga za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

10Na pritožbene razloge, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodišče ne bo odgovarjalo, saj ne gre za pravno upoštevne pritožbene razloge. Ker sta bili pritožbi neutemeljeni, jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.