VSL sodba II Cp 1861/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka) potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1V tej zadevi je že pravnomočno odločeno, da so skupno premoženje pravdnih strank osebni avto BMW (letnik X, reg. Y) in delnice T. S.

V ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje (ponovno) odločilo, da je delež tožnika na tem premoženju 20 %, delež toženke pa 80 % (I. tč.). Drugačen zahtevek tožnika, ki je zahteval ugotovitev 50 % deležev obeh, in toženke, ki je zahtevala ugotovitev 90 % – 10 % v svojo korist, je sodišče zavrnilo (II. tč.). Tožniku je naložilo v povračilo toženkine stroške postopka v znesku 7279,22 EUR, v 15 dneh, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude (III. tč.).

2Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh formalnih pritožbenih razlogov, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje, uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo pravnih posledic zunajzakonske skupnosti, in sicer domneve, da sta deleža partnerjev na skupnem premoženju enaka. Sodbi očita, da temelji na zmotnem zaključku o začetku izvenzakonske skupnosti šele leta 1992, češ da je obstajala že od leta 1987. Osebni avtomobil BMW je tožnik kupil sam iz svojega premoženja, zato je to njegovo posebno premoženje. Izrek glede delnic je pomanjkljiv, saj ni navedenih njihovih številk oz. oznak, sodba pa o tem tudi nima razlogov. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških, češ da sodišče ni upoštevalo uspeha strank v postopku, zlasti ne po temelju in po višini.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

6Kot je že zgoraj navedeno, je odločitev o obsegu skupnega premoženja že pravnomočna, zato so povzeti pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na avtomobil in na delnice, brezpredmetni.

7Neutemeljen je očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo domneve o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju. To zakonsko domnevo je upoštevalo, vendar je ocenilo, da je toženka, na kateri je bilo dokazno breme o tem, da je njen delež na skupnem premoženju večji od tega, ki se po zakonu domneva, dokazno breme v pretežnem delu zmogla: uspelo ji je dokazati, da je njen delež 80 %.

8Ocena o tem je natančna, prepričljiva, izčrpna in logično dosledna, zato jo je treba sprejeti kot pravilno. Temelji tudi na tem, koliko časa je trajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank; od l. 1992 do l. 2003, ter na primerjavi dohodkov in vseh drugih dejavnikov v tem obdobju, ki lahko vplivajo na višino deleža posameznega partnerja na skupnem premoženju. Pritožnik dokazne ocene o teh ugotovitvah zgolj s kratko opazko, da je njuna skupnost obstajala že prej (od l. 1987), ne more izpodbiti.

9Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj tudi napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

10Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna, saj je tožnik, upoštevajoč tako tožbo kot nasprotno tožbo, uspel le v manjšem delu, pri čemer ni jasno, kam meri z zavzemanjem za to, da bi sodišče v tem primeru posebej upoštevali uspeh po temelju in po višini.

11Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe.