VSL sodba I Cp 224/2013

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o stroških (točka IV. izreka) spremeni tako, da glasi:

„Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 246,65 EUR in pritožbene stroške v znesku 96,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 94,67 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

2Proti zavrnilnemu delu sodbe (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik poudarja, da je nepravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik – 06). Poleg tega navaja, da je tudi Pravilnik iz leta 1998 (Pravilnik 98) v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in da se vrednost tarife lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10% od začetka koledarskega leta. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika iz leta 1998. V pritožbi tožeča stranka podaja objavljene podatke o indeksu rasti cen na drobno. Na podlagi teh javno objavljenih podatkov in Pravilnika iz leta 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi moralo upoštevati tudi določilo 11. člena Pravilnika 98. Pravilnik iz leta 06 namreč ni uvedel nove tarife, pač pa pa je zgolj revaloriziral tarifo iz Pravilnika iz leta 1998. Poleg tega se odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino ne nanaša samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na normativni del Pravilnika. V vsakem primeru je potrebno zneske, določene v Pravilniku iz leta 1998, revalorizirati. Pritožnica meni, da so razlogi sodbe nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju v delu, kjer sodišče navaja, da bi tožnik tarifo Pravilnika 06 moral objaviti v Uradnem listu, Urad za intelektualno lastnino pa bi moral z njo soglašati. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na excepcio illegalis, poleg tega je poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, ki je edino pristojno za ugotavljanje ustavnosti in zakonitosti pravnih aktov. Sodišče prve stopnje je tako protiustavno in protizakonito odklonilo uporabo Pravilnika 06, poleg tega pa je napačno uporabilo tudi Pravilnik iz leta 1998, ker ni uporabilo 11. člena Pravilnika. Prav tako ne drži, da bi morala biti revalorizirana tarifa objavljena v Uradnem listu. Ker ima celoten Pravilnik iz leta 1998 moč skupnega sporazuma, bi moralo sodišče upoštevati ne samo tarifni del, temveč tudi normativni del, v katerem pa 11. člen določa valorizacijo nadomestil. Nadalje pritožba navaja, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje preverilo, da se plačani znesek sklada s Pravilnikom iz leta 1998, ker je tožena stranka sama navedla, da je izračun narejen na podlagi enostransko odpovedane Pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2004. Trditev sodišča prve stopnje o preveritvi skladnosti plačanega zneska s Pravilnikom 98 je nejasna in sama s seboj v nasprotju. V času teka pravde pogodba med strankama ni veljala več, zato izračun toženke nikakor ni mogel biti pravilen. Tožeča stranke se tudi ne strinja z zavrnitvijo zahtevka na plačilo civilne kazni. Poudarja, da je osnova za izračun avtorskega honorarja (1. točka tarife iz Pravilnika 1998) lahko prihodek, ki je ustvarjen pri uporabi del iz repertoarja SAZAS (vstopnina, konzumacije, povišanje cen v času uporabe glasbe) ali pa bruto honorar izvajalcev, če je ta višji od prihodkov vstopnine oziroma od drugih oblik plačevanja ali če je vstop prost. Odločitev, katero osnovo za določitev avtorskega honorarja se uporabi, ni v domeni tožene stranke. Ker tožena stranka bruto honorarja izvajalcev ni sporočila tožeči stranki, je tožnika izigrala in na nezakonit način vplivala na višino avtorskega honorarja. Toženka zavestno ni sporočila zahtevanega podatka tožeči stranki, ker se je želela ogniti plačilu realnega avtorskega nadomestila. Samo dejstvo, da se je sklicevala na poslovno skrivnost, kaže na naklepnost njenega ravnanja. Upoštevaje naklepnost ravnanja toženke in dejstvo, da nadomestila ni plačala, bi sodišče prve stopnje moralo toženko obsoditi na plačilo civilne kazni. Kljub temu, da je tožnik enostransko odpovedal pogodbo med pravdnima strankama, to ni opravičljiv razlog za neplačilo zakonsko določenih obveznosti toženke. Toženka tudi ni plačevala nespornega nadomestila po tarifi iz leta 1998.

3Tožena stranka izpodbija odločitev o pravdnih stroških ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da stroške odmeri po uspehu. V pritožbi navaja, da sodišče o stroških ni odločilo po uspehu in upoštevalo, da je tožeča stranka uspela v pravdi le z 21 % (tožeča stranka je zahtevala plačilo 2.333,60 EUR tekom postopka je plačala 495,55 EUR, prisojeno pa ji je 94,67 EUR.

4Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi odločitev o pravdnih stroških.

5Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa utemeljena.

6Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika 06, je pravilna. V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 06, je določeno, da kolektivne organizacije (tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 06 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je Pravilnik 06 sprejel enostransko, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno (glej tudi odločbo VS RS II Ips 160/2011). Posledično je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika iz leta 06 zavrnilo sklicujoč se na na excepcio illegalis. Pravilnik 06 namreč ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. S tem pa ni v ničemer poseglo v pristojnosti Ustavnega sodišča, kot zmotno trdi pritožba. Razlogi sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava so jasni, niso med seboj v nasprotju, zato očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7Res je, da Pravilnik 98 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar to določilo sodi v normativni in ne tarifni del pravilnika. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi II Ips 160/2011 zavzelo stališče, da je s pojmom tarifa iz 4. odstavka 26. člena ZASP-B mogoče razumeti zgolj tarifno prilogo, ne pa tudi normativnega dela Pravilnika. Zato ta določba 11. člena Pravilnika 98 z uveljavitvijo ZASP-B ni postala sestavni del sporazuma. Zaradi tega pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določilo 11. člena Pravilnika 98 pri odmeri nadomestila, ni utemeljen.

8Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni. V skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZASP lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, če je uporabnik pravico kršil namerno ali iz hude malomarnosti. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pravočasno in pravilno sporočila in prijavila prireditve. Ob prijavi prireditev pa ni sporočila bruto honorarja avtorjev, kar predstavlja eno izmed osnov za odmero avtorskega honorarja v primeru, če je ta višji od prihodkov od vstopnine. Glede na to, da postavka bruto honorar avtorja za izračun honorarja tožnika ni bila nujno potrebna, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, poleg tega pa je tožena stranka tožečo stranko, ki je enostransko odpovedala dotedanjo pogodbo, pozivala na izstavitev pravilnih računov na podlagi Pravilnika iz leta 1998, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščine primera izreka civilne kazni ne utemeljujejo. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožnika na sklep Višjega sodišča v zadevi II Cp 5215/2007. V obravnavani zadevi uporabnik namreč ni posredoval niti sporeda del, niti podatkov potrebnih za ugotovitev višine plačila. Zato zadevi nista primerljivi.

O pritožbi tožene stranke:

9Pravdne stroške sodišče prve stopnje ni odmerilo po uspehu, saj glede na dosežen uspeh v tej pravdi ni posebnih okoliščin, ki bi opravičevala tako odločitev sodišča prve stopnje. Uspeh tožeče stranke v tej pravdi je največ 21 % kot pravilno opozarja tožena stranka. Pravdni stroški tožeče stranke, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo znašajo 517,24 EUR in tožeča stranke je upravičena do povračila 21 % od tega zneska, to je 119,91 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 464,40 EUR in na dosežen uspeh je tožena stranka upravičena do povrnitve 79 % teh stroškov, to je 366,56 EUR. Po pobotanju ostane razlika 246,65 EUR, ki jo je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka.

10Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa ugoditi in odločitev o pravdnih stroških spremeniti in tožeči stranki naložiti plačilo pravdnih stroškov (člen 353 in 358 ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, prav tako z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem ter istočasno povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 96,80 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 ZPP.