VSL sodba I Cp 1872/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.3.2013 odločilo, da se je dolžan toženec v roku 15 dni izseliti iz stanovanja na naslovu U. ter iz stanovanja odnesti vse svoje stvari (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžan toženec tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.762,28 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se s sodbo ne strinja, ker naj bi temeljila na napačnem materialno-pravnem izhodišču, posledično pa naj bi sodišče prve stopnje v njegovo škodo zmotno in nepopolno presodilo izvedene dokaze. V nadaljevanju opisuje, kakšno naj bi bilo dejansko stanje v zvezi z odplačno uporabo spornega stanovanja (1) kar je uspel dokazati, sodišče pa tega ni upoštevalo in preverjalo. Protispisni in protislovni naj bi bili tudi razlogi izpodbijane sodbe (kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), o odločilnih dejstvih pa naj sploh ne bi bilo relevantnih razlogov. Čeprav tožnica trdi obratno, iz sodbe izhaja, da naj bi izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama obstajala do njene prostovoljne izselitve iz stanovanja. V 10. točki obrazložitve sodišče omenja tožničino izpovedbo, da je toženec polovico stroškov plačeval dve leti, preden je ona odšla iz stanovanja (torej do leta 2009), potem pa naj bi jih plačevala sama, medtem ko on sam navaja ravno obratno. Sam je navajal tudi, da je tožnici izročil denar od svojega prodanega stanovanja, da sta skupaj odkupila stanovanje njene matere in da še vedno odplačujeta kredite v zvezi z odkupom stanovanja za svoje otroke. Sodišče, ki se v zvezi s plačevanjem najemnine in obratovalnih stroškov sklicuje na priloge B 17 - B 19 ter sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (priloge B 24 in B 26), naj bi omenjene okoliščine napačno presodilo, v zvezi s tem pa napačno uporabilo materialno pravo (in sicer 579. člen OZ). Ker je sam (tudi po tožničini izpovedbi) po vselitvi v stanovanje plačeval za najemnino in obratovalne stroške, v konkretnem primeru iz razloga po 579. členu OZ (ker mu stanovanje ni bilo prepuščeno v neodplačno rabo) ne gre za posodbeno pogodbo. Prav tako ne gre za prekaristično razmerje v smislu tretjega odstavka 583. člena OZ (saj je tožnici za souporabo stanovanja plačeval). Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, v posledici kršitev postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa naj bi napačno uporabilo tudi materialno pravo.

3Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za razliko od tožnice kot (edine) najemnice neprofitnega občinskega stanovanja št. 4 v stanovanjski hiši na naslovu U. toženec nima nobenega naslova za bivanje v njem (2) Zato je lahko v njem bival, dokler mu je tožnica to dovolila. Ker je slednja svoje dovoljenje (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ki se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 583. člena OZ) preklicala, je dolžan stanovanje zapustiti. Le-to je v konkretnem primeru najbolj pomembno. Okoliščina, kako sta bila s tožnico dogovorjena glede plačevanja najemnine za stanovanje in obratovalnih stroškov, oziroma kdo od njiju jih je dejansko plačeval, ne vpliva na vprašanje, ali je toženec imel lasten pravni naslov za uporabo stanovanja. Tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo (in to tudi prepričljivo obrazložilo), da slednji po tožničinem odhodu v varno hišo najemnine in obratovalnih stroškov ni (več) plačeval. Pritožbeno osporavanje ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdo od njiju (in kdaj) je plačeval stroške najemnine oziroma obratovalne stroške, je ne samo neprepričljivo (3) (enako velja za v zvezi s tem povezane očitke o napačni uporabi materialnega prava in procesnih kršitvah), ampak tudi sicer nebistveno. Toženec, ki se ne strinja s pravno opredelitvijo njunega razmerja kot posodbenega oziroma prekarističnega (in sicer ker naj bi tožnici za souporabo stanovanja plačeval), sam na drugi strani ne zna pojasniti, na kakšni podlagi (dogovoru) naj bi stanovanje uporabljal (kar samo potrjuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje). Nebistvene so tudi navedbe o tem, kakšna naj bi bila njuna (dolžniško-upniška) razmerja povezana z drugimi stanovanji in kdaj naj bi med njima točno prenehala izvenzakonska skupnost (4). Očitek, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje in da naj bi v posledici kršitev postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo tudi materialno pravo, pa je povsem splošen (5) in že zato neupošteven.

6Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Tudi tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Gre za enake navedbe, ki jih je podal v svojih vlogah z dne 5.4.2012 in dne 19.7.2012.

(2) Na to posredno kaže tudi njegova lastna izjava podana ob zaslišanju na naroku dne 15.3.2013 (na katero je opozorilo že sodišče prve stopnje), da najemnine za stanovanje po tožničinem odhodu v varno hišo ni plačeval, češ da sam nima nobene pravice.

(3) Zgolj vztrajanje pri svojih trditvah (pogledu) ne zadostuje za zaključek, da so (dejanske) ugotovitve sodišča prve stopnje napačne.

(4) Do kdaj točno je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama trajala, ni bistveno. Bistveno je, da je prenehala pred vložitvijo predmetne tožbe in da je toženec pred tem v stanovanju bival zgolj na podlagi tožničinega dovoljenja, ki ga je ta preklicala.

(5) Takšen pavšalen (in hkrati protisloven) značaj ima tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe protispisni in protislovni (hkrati pa se v pritožbi navaja, da o odločilnih dejstvih sploh ni relevantnih razlogov).