VSL sodba II Cp 682/2013

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da je toženec dolžan plačati:
1. glavnico v višini 17.053,44 EUR,
2. zakonske zamudne obresti po splošni obrestni meri zamudnih obresti v R Avstriji od glavnice 49.379,44 EUR od 15. 10. 1999 do 16. 4. 2004,
3. zakonske zamudne obresti po splošni obrestni meri zamudnih obresti v R Avstriji od glavnice 37.091,44 EUR od 17. 4. 2004 do 12. 9. 2005,
4. zakonske zamudne obresti po splošni obrestni meri zamudnih obresti v R Avstriji od glavnice 17.053,44 EUR od 13. 9. 2005 dalje do plačila, v roku 15 dni ter tožeči stranki povrniti 198,31 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2007 dalje,
v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici I 264/2007 z dne 13. 4. 2007 za: glavnico v višini 17.421,65 EUR, zakonske zamudne obresti po splošni obrestni meri zamudnih obresti v R Avstriji od glavnice 49.747,65 EUR od 15. 10. 1999 do 16. 4. 2004, zakonske zamudne obresti po splošni obrestni meri zamudnih obresti v R Avstriji od glavnice 37.459,65 EUR od 17. 4. 2004 do 12. 9. 2005, zakonske zamudne obresti po splošni obrestni meri zamudnih obresti v R Avstriji od glavnice 17.421,65 EUR od 13. 9. 2004 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v višini 198,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2007 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.281,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Odločitev sodišča, da je tožeča stranka pravni naslednik osebe, ki je s toženo stranko sklepala kreditno in poroštveno pogodbo, ter da je terjatev prešla na tožečo stranko na podlagi v sodbi navedenih statusnih sprememb, nima podlage ne v dejanskem stanju ne v uporabi prava. Sodišče gradi temelj pravnega nasledstva le na podlagi potrdil notarjev Avstrije in Slovenije, ni pa vsebinsko preverilo prehoda terjatve. Iz potrdila avstrijskega notarja izhaja, da je bila stranka, ki je sklepala pravni posel s tožencem, deležna več statusnopravnih sprememb, ki se vse nanašajo na oddelitev dela premoženja in njegov prenos na drugo osebo, pri čemer ima tak prenos tudi materialnopravne učinke, saj pride do spremembe ene od strank. Če se prenaša določeno premoženje, mora pogodba o prenosu imeti določila, katero premoženje se prenaša. Tožnik ni izkazal takšne pogodbe in v spisu ni podatkov, da je terjatev upnika K.S. do T. in toženca prešla na sedanjega tožnika. Sklicevanje na 142. člen Trgovinskega zakonika Avstrije ne zadošča. Sodišče se do ugovora toženca ni opredelilo v materialnopravnem, temveč le v formalnem smislu. Zmotno je presodilo tudi ugovor zastaranja. Svojo odločitev je oprlo na zakon, ki ga v spisu ni in ga tožnik ni dokazal. Napačno je presodilo domnevno pripoznavo dolga s strani toženca po njegovem tedanjem pooblaščencu, dopisu manjka bistvena vsebina vsake pripoznave, in sicer, da mora biti ta jasna in določna ter da mora biti jasno naveden znesek ali terjatev, ki se pripoznava. Razvidna mora biti prava in jasna volja dolžnika, da želi pripoznati natančno določen dolg natančno določenemu upniku. Tega pogoja izjava toženca ne izpolnjuje. Ugovor toženca, da tožnik ni terjal pravega dolžnika, ni bil podan v smeri izbirne pravice upnika, koga bo terjal, temveč v smeri varstva regresnih zahtevkov. Upnik je o odstopu od pogodbe obvestil tako poroka kot dolžnika, kar pomeni, da je s tako izjavo povzročil materialnopravne posledice za oba zavezanca. Zato bi bil pravice dolžan zavarovati, da bi jih lahko porok prevzel glede na njegovo plačilo. Za oprostitev je upnik kot banka v celoti odgovorna in je porok prost obveznosti. Sodišče pozablja, da je bila obveznost dolžnika delno plačana s strani garantov in tudi poroka iz naslova zavarovanja s hipoteko. V tem delu porok in garant ne moreta vstopiti v nobeno pravico zoper dolžnika, saj je terjatev zastarala, pri čemer pa bo potrebno v medsebojnem razmerju med udeleženci na pasivni strani posla uporabiti slovensko pravo. Napačna je ugotovitev sodišča v zvezi z višino dolga, saj ta zmotno temelji na domnevni, vendar neobstoječi pripoznavi. Upnik je v predlogu za izvršbo v zadevi iz leta 2000 sam navedel, da dopis pomeni zgolj obljubo pooblaščenca dolžnikov, kdaj in kako bosta plačala, takim dopisom pa glede na to, da jih nobena stranka ni dojela in imela za pripoznavo, ni moč pripisati pomena, kot jim ga daje sodišče. V tem postopku je bilo dejstvo višine terjatve v zvezi z vtoževano glavnico na strani tožeče stranke, ki pa je predložila le kartico obveznosti na dan 21. 3. 2007, ni pa mogla pojasniti, kaj glavnica predstavlja. Tega ni mogel ugotoviti niti izvedenec, ki je imel premalo podatkov o tem, kaj se terja in kako je bilo terjano izračunano. Tožnik tudi ni izkazal stroškov in obresti. Zato je sodišče odločilo o nečem drugem, kot je terjal. Sodišče je odločitev o višini glavnice sprejelo zgolj na podlagi pripoznave terjatve, te pa ni bilo, niti je tako niso dojele same stranke, zato je prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče bi glede višine terjatve moralo vrednotiti dokaze v spisu, ki jih ni, izvedeniško mnenje, ki je neuporabno, ter oceniti, ali je tožnik izkazal vtoževano glavnico. V primeru toženca gre za sodbo presenečenja, saj ni mogel vedeti, kateri dokaz bo sodišče štelo kot odločilen.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede ugovora aktivne legitimacije pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, navedenim v 14. in 15. točki izpodbijane sodbe, ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tožeča stranka je izkazala pravno nasledstvo po družbi K. S. kot posojilodajalki z rednim izpiskom iz sodnega registra ter potrdili mag. W.S., namestnika avstrijskega notarja dr. A.R., in notarja B.P. o univerzalnem pravnem nasledstvu med slovensko pravno osebo B.S., d.d., in K.S., Podružnica v Sloveniji. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je med dokazi v tem postopku tudi spis Okrajnega sodišča v Radovljici I 258/2007, v katerem se med prilogami nahaja seznam kreditnih poslov K.S., ki so bili prenešeni na B.S., d.d., na podlagi Pogodbe o delitvi in prevzemu z dne 8. 8. 2006 in med katerimi je tudi kredit po kreditnem računu 7334659, torej sporni posel v tej pravdi. Seznam je podpisan s strani družbe K.S. kot posojilodajalke in B.S., d.d., Podružnica v Sloveniji, ki se je preoblikovala v današnjo tožnico. Torej je bilo premoženje, ki je bilo predmet prenosa med družbama, jasno definirano ter označeno, s čimer je pogoj aktivne legitimacije tožnice še dodatno izkazan, pavšalne nasprotne pritožbene trditve toženca pa neutemeljene.

V obravnavani zadevi gre za materialnopravno razmerje z mednarodnim elementom, zato je potrebno prvenstveno uporabiti pravo, ki sta ga pogodbni stranki izbrali (19. člen ZUKZ). Tako iz kreditne pogodbe kot iz poroštvene pogodbe izhaja, da sta se stranki dogovorili za uporabo avstrijskega prava, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi v zvezi z ugovorom zastaranja. Sodišče je za vsebino tujega prava zaprosilo Ministrstvo za pravosodje Republike Avstrije, ki je v skladu z Evropsko konvencijo o obvestilih o tujem pravu predložilo pojasnila Avstrijskega splošnega civilnega zakonika (ABGB) in njegova določila. Ne drži torej, da je sodišče svojo odločitev oprlo na pravo, ki ga predhodno ni pridobilo, temveč je upoštevalo pojasnila o avstrijskem pravu, pridobljena s strani pristojnega avstrijskega organa. Iz njih izhaja, da obveznost iz naslova poroštva zastara sama po sebi v 30-tih letih, če pa zavarovana terjatev zastara v krajšem času, se lahko porok zaradi akcesornosti njegove soodgovornosti sklicuje na to zastaranje (parag. 1478 in 1479 ABGB). Ker je tožeča stranka zaradi nerednega izpolnjevanja obveznosti posojilojemalca in glavnega dolžnika odstopila od pogodbe (918 paragraf ABGB), so 14. 10. 1999 (torej po izteku odpovednega roka, prim. prilogo A9) v celoti zapadle v plačilo vse pogodbene obveznosti ter je začel teči 30-letni zastaralni rok za njihovo izterjavo tako zoper glavnega dolžnika, kot tudi zoper poroka. Do vložitve tožbe ta zastaralni rok še ni pretekel, in sicer ne glede na morebitno pretrganje zastaranja s pripoznavo dolga z dopisom pooblaščenca dolžnika z dne 2. 10. 1999. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v zaključek izpodbijane sodbe, da ima narava omenjenega dopisa moč pripoznave, ki v smislu paragrafa 1497 ABGB pretrga zastaranje. Z zastaranjem namreč preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, pripoznava pravice, da te nekdo terja za to izpolnitev, torej da si nekomu dolžan, pa je nedvomno bila podana s tem, ko je toženec po pooblaščencu v tem dopisu potrdil obstoj neporavnane obveznosti njega kot poroka in navedel, da nima namena izigrati tožnice in zadeve zavlačevati, ob hkratnem predlogu po prenovitvi kreditne obveznosti tako, da bi sam stopil na mesto glavnega dolžnika. Pritožbene navedbe, da bi sodišče o ugovoru zastaranja moralo odločiti po načelu proste presoje dokazov, so glede na materialnopravni značaj ugovora napačne, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo določila materialnega prava, ko je ugotovilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen.

Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka opustila uveljavitev terjatve do dolžnika v postopku izbrisa po takrat veljavnem ZFPPIPP, na obveznost toženca, ki se je k plačilu zavezal kot porok in plačnik (paragraf 1357 ABGB) ne vpliva. Ravno tako tudi ne dejstvo, da je bilo v zavarovanje zastavljeno premoženje, saj ima tudi v tem primeru upnik pravico, da toži poroka, ne sme se zgolj odreči zastavi v njegovo škodo (paragraf 1360 ABGB). Medsebojna razmerja med porokom in glavnim dolžnikom niso predmet tega postopka, zato so pritožbeni očitki, da se sodišče o njih ni argumentirano izreklo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je z vpogledom v listinsko dokumentacijo ugotovilo, da so bile med strankama v času trajanja kreditne pogodbe dogovorjene pogodbene obresti o višini 10,75 % (list. št. A7 spisa), da pa tožeča stranka ni izkazala višine zamudnih obresti, ki iz same pogodbe niso razvidne. Dokazno breme za višino dogovorjenih zamudnih obresti je na tožeči stranki, ki temu bremenu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je zato pri ugotavljanju višine terjatve na dan 14. 10. 1999, torej po odpovedi kreditne pogodbe, izhajalo iz pripoznave dolga kot novega pravnega naslova. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožeča stranka dopisa, ki ga je kot ključnega za stanje glavnice na dan 14. 10. 1999 upoštevalo sodišče, ni predložila kot dokaz za novi pravni naslov, temveč se je nanj sklicevala zgolj v zvezi s pripoznavo toženčeve poroštvene zaveze. Sodišče prve stopnje je torej mimo trditvene podlage katere od strank zaključilo, da omenjeni dopis predstavlja novi pravni naslov, ki naj bi nadomeščal prej obstoječ pravni posel. Za kaj takega tudi ni podlage v omenjenem dopisu, v katerem toženec preko pooblaščenca priznava obstoj obveznosti, hkrati pa predlaga novo rešitev spornih razmerij s spremembo prvotne pogodbe, tako da bi sam vstopil v položaj glavnega dolžnika. Toženec je s tem dopisom očitno želel doseči nov dogovor s tožečo stranko, ni pa mogoče šteti, da bi bil podan nov pravni naslov, ki bi nadomeščal prejšnje pogodbeno razmerje.

Tožena stranka je v obravnavani zadevi v zvezi z višino terjatve ugovarjala predvsem obračunu zamudnih obresti in s tem ugovorom uspela, saj tožeča stranka dokaznemu bremenu za obračun njihove višine ni zadostila. Drugi ugovori tožene stranke v zvezi z višino terjatve do odpovedi pogodbe niso bili konkretizirani. Iz obračuna kredita v času teka kreditnega razmerja izhaja, da je tožeča stranka obračun opravljala kvartalno ter toženi stranki do odpovedi pogodbe obračunala 5.066,59 ATS zamudnih obresti, kar po tečaju 13,76 ATS za 1,00 EUR predstavlja 368,21 EUR. Ker podlage za obračun teh obresti ni izkazala, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženca ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dosojeno obveznost tožene stranke znižalo za omenjeni znesek na podlagi določila 2. alineje 358. člena ZPP. Ob tem odločitve sodišča o plačilu izvršilnih stroškov ter stroškov pravdnega postopka ni spreminjalo, saj gre za minimalno spremembo, ki na sicerjšnji uspeh strank v postopku ni vplivala. Glede na navedeno je tožena stranka tako tožeči dolžna plačati glavnico v višini 17.053,44 EUR z obrestmi, kot izhajajo iz izreka te sodne odločbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu (2 %), sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.