VSL sodba IV Cp 1835/2013

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v točki I spremeni tako, da znaša znesek mesečne preživninske obveznosti 270,00 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca za obdobje od 24.09.2012 dalje zavezalo k plačevanju preživnine v višini 180,00 EUR za preživljanje mld. sina M. P. S., rojenega dne 06.02.2011. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika glede plačila preživnine v celoti ugodi, oz. podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka zavrača zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odločitev o vpisu mld. tožnika v zasebni vrtec M. prenagljena, neracionalna in sprejeta brez soglasja toženca, saj je toženec med postopkom na prvi stopnji tudi sam izpovedal, da se je strinjal s tem, da gre mld. tožnik v vrtec. Za mld. tožnika pa javnega vrtca v Kranju ni bilo mogoče najti, ker z materjo nista imela možnosti prijave stalnega bivališča na naslovu R. 45 v Kranju, kjer je družina pravdnih strank živela, saj toženec ni poskrbel za pridobitev ustreznega soglasja svojih staršev. Tudi sicer je bil med več vrtci v različnih krajih, s katerimi je mati mld. tožnika stopila v stik, vrtec M. edina institucija, ki je imela za otroka prosto mesto. Nadalje tožeča stranka napada stališče sodišča prve stopnje, da bi morala mati mld. tožnika vztrajati pri tem, da se otrok varuje pri očetu, dokler ne bi bil sprejet v javni vrtec, čeprav je obenem sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da (sicer formalno brezposelni) toženec upravlja s podjetjem L. d.o.o. Spletna stran slednjega namreč navaja, da je toženec na kontaktni številki dosegljiv prav v času, ko je mld. tožnik v vrtcu, med deveto in petnajsto uro. Da izbira omenjenega zasebnega vrtca ni nepretehtana, enostranska in neracionalna pa po oceni tožeče stranke potrjuje tudi dejstvo, da materi mld. tožnika vse do danes ni uspelo najti javnega vrtca, ki bi ga lahko obiskoval sin, medtem ko se pri iskanju ugodnejše rešitve za varstvo otroka toženec ni angažiral.

Tožeča stranka napada tudi zaključek sodišča prve stopnje o toženčevih premoženjskih in preživljalskih zmožnostih. Čeprav si toženec plače z računa svojega podjetja L. d.o.o. ne izplačuje redno in naj bi v tem obdobju prejemal le denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, je imel toženec imel ob koncu meseca maja 2012 na svojem računu 2.278,00 EUR, ob koncu meseca avgusta 2012 pa 3.032,40 EUR, iz česar izhaja, da prejetega nadomestila sploh ni porabljal za lastno preživljanje in mora imeti dodaten, v uradnih evidencah sicer neizkazan, vir dohodka. Podjetje L., d.o.o., katerega 100-odstotni lastnik je toženec, njegova mati pa po njegovi lastni izjavi le slamnati direktor, ves čas posluje pozitivno in je imelo ob koncu leta 2012 na svojem računu 5.800,00 EUR.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev. Toženec je namreč res pristal na vpis otroka v vrtec, a ne v kateri koli vrtec in po kateri koli ceni, saj je bil toženec že od februarja 2012 brezposeln, kar je mati mld. tožnika nedvomno vedela. Poleg tega pa je preverjala le prosta mesta v zasebnih vrtcih v Ljubljani, sina pa vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v javni vrtec ni niti prijavila. Zavrnila je tudi toženčev predlog za varstvo otroka v Ljubljani, ki stane 320,00 EUR mesečno, saj naj ne bi bili zagotovljeni enaki pogoji in program kot v vrtcu. Prihodki podjetja L., d.o.o., ki si ga toženec prizadeva še naprej voditi po priporočilu Zavoda R Slovenije za zaposlovanje, ne zadoščajo niti za pokritje minimalne plače, zaradi česar podjetje tožencu dolguje več plač za leto 2011, regres in plačilo prispevkov. Tožena stranka je nadalje pojasnila še, da se je stanje na tožnikovem bančnem računu v obdobju med majem in avgustom 2012 (ko je tudi nehal prejemati nadomestilo za brezposelnost) povečalo, ker je hrano dobil z vrta oz. njive svojih staršev, mld. M. pa je že obiskoval vrtec, kjer je bilo poskrbljeno tudi za njegovo prehrano.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je mesečne stroške za pokrivanje preživninskih potreb mld. tožnika ocenilo na 540,00 EUR, od česar predstavljajo priznani stroški iz naslova varovanja mld. tožnika 320,00 EUR. Mld. tožnik je iz tega naslova sicer uveljavljal znesek 840,00 EUR mesečno, vendar pa mu sodišče prve stopnje, upoštevaje vrednotni trikotnik

otrokove potrebe – preživninske zmožnosti očeta – preživninske zmožnosti matere

, ki ga izraža pravilo 129. člena ZZZDR (1), ni v celoti ugodilo. Odločitev in obrazložitev (točka 9 izpodbijane sodbe) glede kritja potreb varovanja otroka v vrtcu je razumna, upošteva načelo preživninskega ravnotežja in pritožbeno sodišče z njimi soglaša (2).

Pritožbeni očitek zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan kriti le eno tretjino stroškov sinovega preživljanja, je utemeljen. Res je, da so premoženjske in preživljalske zmožnosti na strani matere boljše. Vendar glede na razloge v 11, 12 in 15 točki izpodbijane sodbe ta razlika vendar ni znatna. Natančnega obsega neevidentiranih prihodkov slednjega sicer ni mogoče ugotoviti, vendar pa gre pritrditi stališču pritožbe, da se je stanje na računu toženca v obdobju, ko je na račun prejemal le denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, znatno zviševalo, kar pomeni, da nadomestila ni porabljal za svoje preživljanje in je sredstva zanj prejemal od drugod. Ugotovitev, da toženčevo premoženjsko stanje ni tako slabo, kot trdi, je prepričljivo utemeljilo tudi sodišče prve stopnje (11., 12. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Te razloge pritožbeno sodišče sprejema.

Ti razlogi utemeljujejo sklep, da bo toženec zmogel nositi polovično finančno breme (se pravi: 270 EUR) zadovoljevanja sinovih potreb. Na ta način bo pri določitvi ustrezne porazdelitve preživninskega bremena primerneje upoštevano tudi dejstvo, da je sin dodeljen v varstvo in vzgojo materi. Ta nematerialni prispevek je namreč po ustaljeni sodni praksi treba upoštevati pri iskanju preživninskega ravnovesja med potrebami otrok in zmožnostmi obeh staršev. Po stališču pritožbenega sodišča bo tako vrednotno ravnotežje vzpostavljeno, če bosta za preživljanje mld. tožnika oba starša prispevala v razmerju 50:50. Kot že rečeno, znaša kritje pravno priznanih potreb mld. tožnika 540,00 EUR mesečno, zaradi česar je pritožbeno sodišče preživnino odmerilo v znesku 270,00 EUR.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Na podlagi pooblastila iz pete alinee 358. člena ZPP (3) je zato pritožbeno sodišče njeni pritožbi delno ugodilo ter odločitev o višini preživninske obveznosti spremenilo tako, da ta znaša 270 EUR. V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti

(drugi odstavek 350. člena ZPP)

, jo je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 413. členu ZPP. Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila, tožena stranka pa po oceni pritožbenega sodišča z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla v ničemer vplivati na svoj pravni položaj. Ker je tako, bo svoje stroške pritožbenega postopka krila sama (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list št. 16/2004 s spremembami).

(2) Bistvo razlogov je naslednje: Odločitev matere za vpis mld. tožnika v zasebni vrtec je prenagljena, neracionalna in sprejeta brez soglasja toženca. Ker je otrokovim potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, odločitve matere mld. tožnika za vrtec, mesečno varstvo v katerem znaša 735,00 EUR, pri (vsaj formalno) brezposelnem očetu in materi z mesečnim prihodkom od 793,50 do 817,16 EUR (priloge A27-A32 v spisu), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za premišljeno, pa čeprav morda drugega, cenovno ugodnejšega vrtca v maju 2012 ni uspela najti (ob tem velja pripomniti, da iz priložene dokumentacije izhaja, da je mati mld. tožnika pošiljala poizvedbe le zasebnim vrtcem, priloge A35-A38 ter A41-A45 v spisu). Sodišče prve stopnje je glede priznanega stroška varstva mld. tožnika odločilo na podlagi podatkov o ceni vrtca, ki se nahaja v bližini prebivališča mld. tožnika v Ljubljani (približno 320,00 EUR mesečno), ter cene zasebnega varstva otroka v Ljubljani (prav tako približno 320,00 EUR mesečno), svojo odločitev pa je pojasnilo v jasnih in pravilnih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

(3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe).