VSL sodba II Cp 891/2013

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 4200 EUR proti prvemu tožencu in 3500,00 EUR proti drugemu tožencu, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi posegov v njegovo čast in dobro ime, ker naj bi ga toženca kot priči v postopku pred istim sodiščem v neki drugi zadevi imenovala kot „Fazo“ oz. kot „mojster Fazo“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za tožnikov vzdevek, in ocenilo, da ni žaljiv. Tožniku je naložilo, da mora tožencema plačati 1098,60 EUR pravdnih stroškov z zamudno posledico.

Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Očita ji nasprotujoče si in protispisne razloge. Navaja, da ima pravico do integritete in do tega, da se ga v sodnem postopku imenuje z imenom in priimkom. Sporne izjave so bile podane z namenom zaničevanja in sramotenja tožnika. Ni res, da toženca sploh ne bi vedela za njegovo ime in priimek, saj je splošno znano, da ima vsaka oseba ime, Fazo oz. mojster Fazo pa to ni. Sam nima in ne uporablja nobenega nadimka ter tudi ne želi, da ga kdo tako kliče. Toženca bi se lahko na več načinov pozanimala, kako mu je ime. Protispisna in v nasprotju splošno znanimi dejstvi je ugotovitev, da sta toženca mislila, da je Fazo tožnikov priimek ali nadimek. Gre za negativno vrednostno oceno. Zaradi žalitev, do katerih je prišlo celo pisno in v sodnem postopku, zelo trpi. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izda vmesno sodbo oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je zakonita in brez napak; sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo sporna odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa kršitev določb postopka ni storilo. V čem bi bili razlogi izpodbijane sodbe nasprotujoči in protispisni, pritožba ne pojasni, razen kolikor je to vsebovano v očitku, da je protispisen zaključek o tem, da je Fazo tožnikov vzdevek. A to je v resnici nasprotovanje dokazni oceni, ne pa graja kršitev določb postopka.

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da nobena od spornih navedb ni žaljiva, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Kriterij za presojo razžalitve dobrega imena in časti je v civilnem pravu objektiven, izjavo pa je treba presojati kot celoto, upoštevaje njen običajen, navaden namen. (1) Pri tem se upoštevajo tudi navade, obnašanja in dobri običaji, ki vladajo v določeni kulturni sredini. (2)

Praviloma mora biti za razžalitev podano izražanje negativnih vrednostnih sodb ali neresničnih dejstev. Kot tipično žaljiva velja (neresnična) izjava, ki vsebuje očitek nezakonitega ali nemoralnega ravnanja. Žaljivo je praviloma tisto izražanje, ki lahko povzroči, da je neka oseba osovražena, prezirana ali osmešena, pri čemer so pomembne vse okoliščine posameznega primera.

Ne „Fazo“ ne „mojster Fazo“ nista vrednostni oceni, kaj šele negativni vrednostni oceni in kot uporabljena nadimka nista mogla povzročiti ne tožnikovega osovraženja ne preziranja ne osmešenja.

Seveda ima tako kot vsaka oseba tudi tožnik pravico do osebnega imena, ki vsebuje tudi pravico, da se ga s tem imenom naslavlja, vendar te pravice toženca tožniku nista kršila. V sodnem postopku sta zgolj kot priči podala vsak svojo pisno izjavo, ki je vsebovala tudi omembo osebe, ki je (oz. ni) opravljala neka gradbena dela, in sicer z vzdevkom „Fazo“ oz. „mojster Fazo“, s čimer sta očitno mislila na tožnika. Ni mogoče niti pričakovati niti zahtevati, da se bo vsakdo pozanimal o imenu in priimku neke osebe, četudi jo omenja v postopku pred sodiščem. V tem ni nobene kršitve osebnostnih pravic, pa tudi ne razžalitve časti oz. dobrega imena.

Sicer pa se pritožbeno sodišče tudi strinja z dokazno oceno, da je bil „Fazo“ tožnikov vzdevek oz. da sta ga toženca pod tem vzdevkom pač poznala, saj je ta dokazna ocena razumna, prepričljiva in solidno utemeljena (poleg tožencev so to potrdile še štiri priče, tudi celoten kontekst oz. ton spornih izjav obeh tožencev v ničemer ne poudarja ali na kakršenkoli način problematizira ne tožnika ne njegovega vzdevka). Ker tak vzdevek sam po sebi, objektivno, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni žaljiv, temelj odškodninske obveznosti tožencev ni podan. V takšnem položaju je sleherno tožnikovo sklicevanje na njegovo subjektivno prizadetost brezpredmetno in o njegovem trpljenju oz. duševnih bolečinah ni imelo pomena razpravljati.

Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, zato jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) D. Jadek Pensa v Plavšak in drugi, OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1014 in 1015.

(2) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 187/2000, II Ips 506/2000 z dne 26. 10. 2000 in druge.