VSRS Sodba VIII Ips 154/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 12. 2009, za vrnitev tožnika na delo ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od dokončnosti sklepa dalje. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe položaja iz tretjega odstavka 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji). Kršitev je storil s tem, da je dne 4. 2. 2009 zaprosil arhiv za dostavo mape „sled“ za stranko J. K., nato pa preko svojega uporabniškega imena v dokumentu spremenil podatke o površini kmetijskega zemljišča, kar bi imelo za posledico, če se to dejanje ne bi odkrilo, da stranki ne bi bilo treba vrniti dodeljenih sredstev. Tožnikov pridobitniški namen naj bi po oceni sodišča prve stopnje izhajal iz dejstva, da se je tožnik moral zavedati posledice, ki bi jo lahko imel njegov poseg v dokument J. K. in je bilo torej dejanje storjeno z eventualnim naklepom.

2Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in tožnikovo pritožbo zavrnilo. Glede presoje, da je bilo dejanje storjeno z eventualnim naklepom je navedlo, da sodišče ugotavlja le obstoj znakov kaznivega dejanja, ne pa storilčevega subjektivnega odnosa do njega. Zato je ocenilo, da ugotovitev o eventualnem in ne direktnem naklepu ne predstavlja takšnega odločilnega elementa, ki bi zmanjševal težo kršitve.

3Zoper pravnomočno sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je tožena stranka očitala ravnanje z znaki kaznivega dejanja in kršitev 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). O slednjem se sodišče ni izjasnilo. Nadalje opozarja na to, da ugotovitev o eventualnem naklepu ne more imeti za posledico zavrnitve zahtevka, ampak obratno. Ob tej ugotovitvi bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi, saj je krivdna oblika pri kaznivem dejanju iz 257. člena KZ-1 lahko samo direktni naklep. Z eventualnim naklepom tega kaznivega dejanja sploh ni mogoče storiti. Če torej direktni naklep ni ugotovljen, in v tem primeru ni, tudi ni vseh znakov kaznivega dejanja. Očitek namena pridobiti drugemu protipravno premoženjsko korist je le domneva tožene stranke, ki ni bila dokazana. Tožnik je v postopku podal številne navedbe in predložil listine, do katerih sta se sodišči opredelili v manj kot minimalnem obsegu. Revident v nadaljevanju podrobno opisuje način dela na po njegovem neprimerni aplikaciji, na kateri je bilo mogoče izvajati sledljivost le tako, da so se v dokumentu spreminjali podatki. Tako je prihajalo do različnih napak in ena od teh se je morala primeriti tudi na dokumentu J. K. Ta primer je tožnik obravnaval v skladu z navodili za ročno sledljivost, ki ga je po odredbi nadrejenih celo sam izdelal. Zato njegov poseg v dokument ni bil protipraven. Tudi položaja ni zlorabil, ampak je opravil preizkus sledljivost kot vedno poprej. Ker ni bilo ustrezne programske opreme se je moral znajti, kot je vedel in znal. Če je hotel opraviti test sledljivosti, je v dokument moral vnesti napačne podatke. Z neupoštevanjem tega je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Revident se tudi ne strinja s presojo sodišča druge stopnje o pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o zagotovitvi pravice do zagovora.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da je bila tožniku omogočena pravica do zagovora. Kar se tiče očitane kršitve pa je bil tožnik v kazenskem postopku po tem, ko je bil delovni spor zaključen, pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretjo odstavek 370. člena ZPP).

7Kaj se očita sodišču druge stopnje glede opredelitve do očitka kršitve iz 35. člena ZDR, iz revizije ni mogoče razbrati, zato revizijskih navedb v zvezi s tem ni mogoče upoštevati.

8Revizija nadalje napada odločitev o pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Do tega vprašanja se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo in ker revizija bistvene kršitve v zvezi s tem ne uveljavlja, tudi teh revizijskih navedb ni mogoče upoštevati.

9Revizija neutemeljeno nasprotuje presoji, da je tožena stranka s tem, ko je preložila prvi datum zagovora z 29. 9. 2009 na 13. 10. 2009, storila vse, da bi tožniku omogočila zagovor. Tožena stranka je bila vezana na kratek rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je v tem primeru iztekel 18. 10. 2009. S tem, ko je prvi razpisani datum prestavila na 13. 10. 2009, pred tem na več načinov neuspešno skušala preko njegovega pooblaščenca s tožnikom uskladiti datum prestavitve zagovora, in ker ni bilo odziva, pisno vabilo tožniku po pooblaščencu poslala še s priporočeno pošiljko, je storila dovolj, da ji kršitve pravice do zagovora ni mogoče očitati. Da je pooblaščenec pošiljko dvignil šele 15. 10. 2009, torej dva dni po zagovoru, ni odločilno, saj revident ne zatrjuje, da dvig pošiljke pred tem po krivdi tožene stranke ni bil možen.

10Tudi glede vsebinske zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je revizija neutemeljena.

11Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela znake kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 257. člena KZ-1. Dne 4. 2. 2009 je preko elektronske pošte zaprosil arhiv za dostavo mape „sled“ za stranko J. K., čeprav je šlo za zaključeno zadevo, ki ni potrebovala nadaljnje obdelave. Tožnik (možnost, da bi to storil kdo drug, je sodišče izključilo) je nato 2. 6. 2009 brez razloga v dostavljenem dokumentu spremenil podatke o površini kmetijskega zemljišča, kar je imelo za posledico, da je dokument prešel v status „sled OK“, čeprav bi se morala nahajati v statusu „sled ni OK“. Povedano drugače, zaradi spremenjenih podatkov stranki J. K. – če se tožnikov poseg ne bi ugotovil – ne bi bilo treba vrniti sredstev, odobrenih na podlagi okoljskega programa, ki zahteva izpolnjevanje pogojev v petih zaporednih letih. To tožnikovo ravnanje je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo za protipravno, kar kaže na obstoj enega od znakov kaznivega dejanja: izrabo uradnega položaja oziroma prestop meje uradnih pravic. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik javni uslužbenec, ki je imel za obravnavanje vlog strank pri Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja v zvezi s podeljenimi subvencijami in nadaljnjim obravnavanjem vlog določena pooblastila. S tem je ugotovljen obstoj naslednjega znaka kaznivega dejanja: da je dejanje storila uradna oseba.

12Zadnji znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic pa je naklep. Naklep (ali tudi malomarnost) ne nastopa vedno le kot sestavina krivde, temveč je lahko, kot v tem primeru, tudi sestavina (znak) kaznivega dejanja. Iz besedila tretjega odstavka 257. člena KZ-1: „...z namenom, da bi sebi ali komu tretjemu …“ jasno izhaja, da je dejanje mogoče storiti le z direktnim naklepom in da uresničevanje posledice ni pogoj za obstoj tega znaka kaznivega dejanja. Sodba sodišča prve stopnje, katere dejanske in pravne zaključke je sodišče druge stopnje izrecno sprejelo, je sicer glede obstoja tega znaka kaznivega dejanja res nekoliko nedosledna, vendar materialnopravno pravilna. Obe sodišči pravilno ugotavljata, da je izpolnjen tudi ta znak kaznivega dejanja. Za presojo pravilnosti te presoje so določilnega pomena naslednje dejanske ugotovitve:

- tožnik je pridobil iz arhiva mapo J. K., čeprav za nadaljnjo obdelavo te zadeve ni bilo razloga,

- v tej mapi je spremenil podatke o velikosti kmetijskega zemljišča, čeprav za to ni bilo podlage,

- zaradi tožnikovega posega v mapo bi J. K. prišel do protipravne premoženjske koristi, saj, če se poseg ne bi odkril, ta ne bi vrnil subvencijskih sredstev, ki jih je bil sicer dolžan vrniti,

- napaka v aplikaciji je bila izključena.

13To so dejanske ugotovitve, ki jih revizija obširno napada, vendar navedb ni bilo mogoče upoštevati, ker izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog. Navedena dejanska podlaga pa narekuje presojo, da je v tožnikovem ravnanju podan zahtevani znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - direktni naklep. Nobena okoliščina, ki bi kazala na obstoj kakšnega drugega razloga za tožnikovo ravnanje, ni bila ugotovljena. Zato je revidentovo zavzemanje, da znaki kaznivega dejanja niso izpolnjeni, neutemeljeno.

14Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.