VSRS Sodba in sklep II Ips 397/2011

Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže, sicer pa se zavrne.

1Tožniki so od toženke zahtevali plačilo valoriziranih zneskov (petnajsti tožnik v višini 41.424,45 EUR) na podlagi pogodb o trajnih vlogah sredstev, ki so jih sklenili s pravno prednico toženke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek prvih štirinajstih tožnikov zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve petnajstega tožnika do toženke na dan 18. 6. 1994 v višini 906,24 EUR (prej 217.170,51 SIT) in nasprotne toženkine terjatve v višini 2.567,67 EUR (prej 615.317,43 SIT) ter ju pobotalo do višine tožnikove terjatve, višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek petnajstega tožnika pa zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo še o stroških postopka (III. točka izreka). Pri ugotavljanju (višine) terjatev ni sledilo zahtevani knjigovodski vrednosti, temveč se je oprlo na izračun izvedenke, ki temelji na dokončni in pravnomočni odločbi Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) št. 380-22/93-IV/ŠK z dne 28. 6. 1996, izdani po opravljenem revizijskem postopku pri prednici toženke. Menilo je, da so edine veljavne terjatve tožnikov njihovi vložki v trajne vloge iz naslova neizplačanih plač, medtem ko so povečanja teh vlog iz naslova razdelitve dobička nezakonita in pomenijo oškodovanje družbene lastnine, kot je ugotovila APPNI, ki je toženkini prednici naložila storniranje trajnih vlog ter odločila, naj se za vplačila delavcev vzpostavijo obveznosti družbe, za izplačane dividende pa njene terjatve. Upoštevalo je, da so tožniki s pogodbami o menjavi (prenosu) trajnih vlog, ki so jih leta 1992 sklepali s pravno prednico toženke in družbo D. d. o. o., na slednjo prenesli te vloge v določeni višini. Izračun je pokazal, da je prvih štirinajst tožnikov na ta način razpolagalo z višjimi zneski, kot bi jim tedaj šli iz naslova trajnih vlog na račun dejansko opravljenih vplačil v družbo, petnajsti tožnik pa svoje trajne vloge na opisani način ni povsem izčrpal. Preostala tožnikova terjatev do toženke je na dan 18. 6. 1994 znašala 906,24 EUR, sodišče pa jo je pobotalo z nasprotno terjatvijo toženke iz naslova izplačanih dividend. Sodišče je še pojasnilo, so bili vsi družbeniki obveščeni o postopku revizije in možnosti, da zahtevajo status stranke v postopku, česar očitno niso storili. Ugovoru zastaranja ni sledilo, ker je menilo, da pobotna izjava toženke učinkuje za nazaj.

2Sodišče druge stopnje je med drugim pritožbi petnajstega tožnika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo neobstoj toženkine terjatve do tožnika in toženki naložilo, naj petnajstemu tožniku plača ustrezno valoriziran in obrestovan znesek 906,24 EUR. Sicer je pritožbo petnajstega tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo. Sklicevalo se je na odločbe revizijskega sodišča v podobnih zadevah(1) in menilo, da se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na odločbo APPNI. Tudi če tožniki o postopku revizije niso bili obveščeni, njihova pravica do izjave ni bila kršena, saj niso podali konkretnih trditev o tem, da bi sicer v upravnem postopku dosegli drugačno odločitev.(2) Opozorilo je na v času nastanka trajnih vlog veljavni Zakon o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), v skladu s katerim zasebni kapital v igralnicah ni bil dopusten. Na podlagi zasebnega kapitala pridobljene pravice so pomenile oškodovanje družbene lastnine, zato niso bile pridobljene zakonito, in sicer ne glede na vpise v sodnem registru in knjigovodskih evidencah toženke, ki niso konstitutivni. Posebej je poudarilo, da se je v obveznosti toženke pretvoril le tisti del trajnih vlog, ki je posledica dejanskih vplačil tožnikov in da povečanje trajne vloge iz naslova dobička ni bilo zakonito. Presodilo je še, da pobotanje terjatve petnajstega tožnika ni dopustno, saj je bila terjatev toženke v času, ko so se stekli pogoji za pobot, že zastarana.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje petnajsti tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj v zavrnilnem delu spremeni in njegovi (pri)tožbi ugodi, sicer pa naj ju v tem delu razveljavi in zadevo v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Vpis revidenta kot družbenika toženkine prednice v sodni register je konstitutiven in ne deklaratoren, kot je zmotno presodilo pritožbeno sodišče. Meni, da za ta vpis velja načelo bona fides in konvalidacija vpisanih dejstev, zato so knjigovodski podatki in vpis v sodni register v tej pravdi pomembni. Drugačna presoja pritožbenega sodišča nasprotuje določbam Zakona o podjetjih (186. člen) in Zakona o sodnem registru, pa tudi določbam Uredbe o vpisu podjetij in drugih pravnih oseb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, v sodni register in Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register. Tovrstnim vpisom je sodna praksa pripisovala konstitutivno naravo.(3) Iz sodne prakse izhaja tudi, da določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) niso samostojna podlaga za neveljavnost (ničnost ali izpodbojnost) pogodb. Njihova neučinkovitost mora imeti podlago v pozitivnem pravu, kakor je veljalo v času, ko so bile sklenjene.(4) ZLPP je začel veljati šele več kot tri leta po sklenitvi pogodb o trajnih vlogah in tudi če bi mu priznali retroaktivno veljavo, med domnevami oškodovanja družbene lastnine ni določil pravnega posla, kot je revidentov. Domneva o nesorazmerni delitvi dobička iz 4. točke 48a. člena ZLPP ne pride v poštev, saj sodišče ni ugotavljalo načina delitve dobička pri toženki. Dodaja, da je bila APPNI, ki je opravljala postopek revizije, pooblaščena le za pregled in preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja (48. in 49. člen ZLPP ter 1. člen Uredbe o načinu izvedbe postopkov revizije), ne pa za odločanje o obstoju oškodovanja družbene lastnine oziroma storno trajnih vlog, posebej ne brez sodelovanja vlagatelja in družbenega pravobranilca ter brez ugotovitve dejanske škode in odgovornosti vlagatelja (48.-50. člen ZLPP). Ker škoda na družbenem premoženju in odgovornost petnajstega tožnika zanjo ni bila ugotovljena, o tem ni mogoče razsojati.(5) Aktivne legitimacije za zahtevke zaradi oškodovanja družbene lastnine poleg tega nima toženka, temveč družbeni pravobranilec in Slovenska razvojna družba.(6) Revident ni zatrjeval pravobranilčeve neaktivnosti, saj je slednji celo vložil tožbo za razveljavitev sklepa delavskega sveta o vlaganju trajnih vlog v kapital toženke in njenem preoblikovanju v družbo z omejeno odgovornostjo v mešani lastnini, kar je sodišče ignoriralo. Zakon o igrah na srečo ni prepovedal zasebnega kapitala v igralnicah. Takšna je sodna praksa revizijskega sodišča(7) in registrskih sodišč, saj so bile samo v N. v sodni register vpisane mnoge zasebne gospodarske družbe, ki so se ukvarjale z igrami na srečo, kar je notorno dejstvo. Samoupravni sporazum o temeljih planov lokalnih skupnosti, ki naj bi usmerjal delitev dobička (in na katerega se posredno sklicuje pritožbeno sodišče, ko omenja zadevo Cp 512/2010), ni nikoli obstajal; vsa zasebna igralniška podjetja (vključno s toženko) so dobiček prosto razporejala po določbah Zakona o podjetjih in ga niso namenjala lokalnim skupnostim. Prva sredstva iz dobička so lokalne skupnosti v turistične namene pridobile šele iz naslova novo uvedenih koncesij po sprejetju Zakona o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (v nadaljevanju ZLPPOD), kar je prav tako notorno dejstvo. ZIS torej ne utemeljuje ničnosti revidentovega vlaganja v kapital toženke, sicer bi moralo registrsko sodišče te vpise zavrniti oziroma bi morale te družbe dobičke vračati lokalnim skupnostim. Sodišče je še spregledalo, da tožnik z vlaganjem lastnih sredstev v družbo niti pojmovno ni mogel oškodovati družbene lastnine, saj je denar vlagal in z njim ni mogel razpolagati. Glede na navedeno revidentova pogodba o trajni vlogi in njegov vpis v sodni register nista nična kot tudi ne na tej podlagi izplačani sorazmerni deli dobička in revalorizacija, še zlasti, ker je v sodni register vpisano in osem let neizpodbijano pravno razmerje tožnika konvalidirano. Da so bile trajne vloge pridobljene zakonito, potrjuje Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (v nadaljevanju ZZPLP), ki v nasprotnem primeru ne bi bil potreben. Ugotovitev oškodovanja družbene lastnine z ZIS ali odločbo APPNI ne zadošča. V konkretnem sporu je treba razjasniti, ali je bila vzpostavitev zakonitega stanja družbene lastnine dosežena na pravno korekten način, in če ni bila, kakšna je razrešitev položaja, ki ga ni predvidela ne zakonodaja ne odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994, ki izrecno omenja fizične osebe, ki jim je bila revizijska odločba vročena, da bodo lahko uveljavljali pravno varstvo (kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v več podobnih zadevah zavzelo stališče, da odločba APPNI posega v položaj imetnikov trajnih vlog, zato v pravdi zavezuje le, če je bila prizadeta oseba o postopku revizije obveščena in je tako imela možnost sodelovanja.(8) Revidentu odločba APPNI ni bila vročena in z njenim obstojem ni bil seznanjen. Prav tako ne drži, da ni z ničemer poskušal ovreči bistvenih zaključkov, na katerih je temeljila ta odločba, saj jo je v tej pravdi dobesedno seciral, kljub temu pa je sodišče ni preizkusilo. Sodišče je breme dokazovanja obstoja in zakonitosti posla s toženko zmotno prevalilo na tožnika. Toženka ni dokazala, da je dejansko stornirala trajne vloge kot nezakonite in ni predložila otvoritvene bilance (ne sodišču ne izvedenki). Ker revizijsko poročilo APPNI z dne 30. 11. 1998, sodni register in sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 256/93 dokazujejo nasprotno od tega, kar je odločilo sodišče, je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnikova (navadna) terjatev je bila tudi zmotno obrestovana in revalorizirana po določbah ZLPP in ZLPPOD, ki se nanašajo na kapitalske deleže (R + 8 %). Za denarna plačila bi morala veljati obrestna mera, kot je veljala za običajen dolg iz naslova neizplačanih plač iz obdobja od leta 1989 do leta 1993. Končno revident nasprotuje stroškovni odločitvi, saj je pravdo povzročila toženka. Za revizijsko odločbo in odločbo Pg 265/96 tožnik ni vedel, obvestilo direktorja splošnega sektorja toženke o uvedbi revizijskega postopka pa je datirano pred izdajo revizijske odločbe in njeno vročitvijo toženki. Če bi imel možnost sodelovati v revizijskem postopku, je vprašanje, če bi bila ta pravda sploh potrebna, zato bi moralo sodišče pravdne stroške naprtiti toženki, ki s takšnimi pravdami zaključuje svoje lastninjenje. Opozarja še, da pritožbeno sodišče ni odločilo o njegovi pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 28. 1. 2010 (pravilno 18. 1. 2010), s katerim so bili odmerjeni stroški izvedenke v višini 6.255,64 EUR.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O delni nedovoljenosti

6Tožnikova navedba, da pritožbeno sodišče ni odločilo o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo stroške izvedenke v višini 6.255,64 EUR (sklep P 237/2004 z dne 18. 1. 2010), ne sodi v vsebino (izrednega) pravnega sredstva, ki je uperjeno zoper obstoječo odločbo. Pritožbeno sodišče tudi sicer ni prezrlo tožnikove pritožbe, pač pa je tožnik prezrl odločbo, s katero je bila ta pritožba zavrnjena (sklep Cp 511/2010 z dne 1. 6. 2010; list. št. 531-533 spisa).

7Sicer je odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se z njim postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških nima takšnega učinka, revizija v delu, s katerim tožnik izpodbija stroškovno odločitev, ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče v tem delu zavrglo.

O siceršnji neutemeljenosti

8V bistveno istovrstnih sporih je Vrhovno sodišče že zavzelo stališča o nekaterih vprašanjih, ki so pomembna tudi v obravnavani zadevi.(9) Odločba APPNI je dokončna in pravnomočna upravna odločba, ki glede na svojo vsebino lahko učinkuje tudi proti tretjim in je bila izdana v upravnem postopku revizije, ki je bil pri pravni prednici toženke izveden na podlagi določb zakonodaje o lastninjenju podjetij, ki prirejajo posebne igre na srečo. APPNI je na podlagi drugega odstavka 48b. člena ter 48c. člena ZLPP z odločbo ugotovila oškodovanja družbene lastnine (48a. člen ZLPP) in prednici tožene stranke zaradi odprave teh oškodovanj naložila določene ukrepe za pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala, med njimi tudi obsežno zmanjšanje trajnih vlog (48b. člen in 48c. člen ZLPP). Kot izhaja iz pojasnil sodišč nižjih stopenj, je APPNI ugotovila, da povečanja trajnih vlog delavcev iz naslova delitve dobička pomenijo oškodovanje družbene lastnine. V (tej) pravdi, v kateri tožnik zoper naslednico pravne osebe z družbenim kapitalom in igralniško dejavnostjo zahteva plačilo terjatve na podlagi njegove trajne vloge, je opisani del upravne odločbe predhodnega pomena (13. čl. ZPP). Oškodovanje družbenega premoženja in ukrep zmanjšanja trajnih vlog namreč v konkretnem primeru sestavljata del spodnje premise sodniškega silogizma. Revizijskim očitkom o nedokazanosti storna trajnih vlog ni mogoče slediti, saj ne pomenijo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč nedopustno nasprotujejo dejanski podlagi izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9O odvisnosti tožnikove terjatve oziroma zahtevka od odločbe APPNI je mogoče sklepati na podlagi materialnopravne ureditve lastninjenja podjetij, ki v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja v igralnici predvideva uskladitev njenih (korporacijskih) pravnih razmerij. Tožnikov zahtevek temelji na lastninskem preoblikovanju pravne prednice toženke v delniško družbo in posledični spremembi kapitalskih deležev fizičnih oseb v obveznosti družbe (prvi in drugi odstavek 8. člena ZLPPOD). Obstoj in višina teh obveznosti ni odvisna od knjigovodskih vrednosti oziroma stanja v sodnem registru, kot je zmotno skušal prikazati tožnik, temveč od ugotovitev v otvoritveni bilanci, ki jo družba izdela, upoštevaje izid (ugotovitve in naložene ukrepe) revizijskega postopka (tretji odstavek 8. člena ZLPPOD v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZLPPOD ter 8. členom ZZPLP). Sporna odločba APPNI je torej odločilna za zasebne pravice tožnika in drugih imetnikov trajnih vlog (te bi bile višje, če APPNI ne bi ugotovila oškodovanja družbenega premoženja in naložila zmanjšanja trajnih vlog).

10Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bil tožnik o revizijskem postopku ustrezno obveščen, vendar je tej ugotovitvi tožnik nasprotoval s pritožbo, sodišče druge stopnje pa na te pritožbene očitke ni odgovorilo. Posledično ni jasno, ali je bila tožniku možnost sodelovanja zagotovljena že v revizijskem postopku, v katerem je bila izdana odločba APPNI, ki zato v tej pravdi ne more biti ovira za tožnikovo pravno ali (in) dejansko izkazovanje, da ni prišlo do (tako obsežnega) oškodovanja družbene lastnine oziroma da povečanje trajnih vlog ne izvira iz nepravilne ali nezakonite delitve dobička, s čimer bi dosegel zanj ugodnejšo konverzijo trajne vloge v terjatev do toženke. Če namreč prizadeta oseba ni vedela za (možnost vključitve v) predhodni postopek, ki posega v njen pravni položaj, ji je treba „dan na sodišču“ zagotoviti v pravdi.(10)

11Navedeno ne pomeni, da se toženka v svojih trditvah ne more sklicevati na ugotovitve in ukrepe APPNI, temveč le, da mora te trditve dokazati, tožniku pa mora biti v zvezi s tem zagotovljena možnost izjave, čemur je bilo v konkretnem primeru zadoščeno. Sporna odločba je v opisanem položaju le del procesnega gradiva, ki lahko na sodnikovo odločitev vpliva s svojo prepričljivostjo in ga mora sodišče upoštevati ob lastni presoji dejanskega stanja in uporabi materialnega prava. Tožnik je vtoževani znesek utemeljeval s knjigovodsko vrednostjo terjatve, toženka pa je ugovarjala, da tožnikova trajna vloga oziroma njeno povečanje izvira iz nepravilne oziroma nezakonite delitve dobička. Sodišči nižjih stopenj sta ji sledili in izrecno ugotovili, da je imela tožnikova trajna vloga dva vira (zbiranje sredstev iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov in povečanje trajne vloge iz naslova valorizacije ter razdelitve dobička družbe). Na opisani dejanski podlagi sta (enako kot APPNI) zaključili, da je bilo z obravnavano delitvijo dobička oškodovano družbeno premoženje.

12Pravkar navedenega zaključka, ki pomeni samostojni razlog za opravljeni izračun obravnavane terjatve, revizijska izvajanja ne zmorejo ovreči (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da zakonske domneve o oškodovanju družbene lastnine (48a. člena ZLPP) ne učinkujejo retroaktivno, saj je zakonodajalec to določbo oblikoval na podlagi že prej obstoječih norm o ravnanju z družbeno lastnino, zato citirana določba ne posega v zakonito pridobljene pravice.(11) Zmotno je revidentovo stališče o aktivni legitimaciji. Ustrezne postopke v tovrstnih zadevah začne družbeni pravobranilec le v primerih, ko oškodovanja družbene lastnine v revizijskem postopku niso ugotovljena (prvi stavek drugega odstavka 50. člena ZLPP). Subjektivni odnos in vpliv tožnika pri sporni delitvi dobička prav tako ni pomemben, saj tovrstno oškodovanje družbenega premoženja ni pogojeno z morebitno krivdo imetnikov trajnih vlog.(12)

13Poleg tega se je v sodni praksi utrdilo stališče, da prosto razpolaganje z dobičkom igralnice ni mogoče, če samoupravni sporazum (o temeljih planov organizacij združenega dela s področja turizma v kraju, kjer je igralnica in v širšem turističnem območju) iz določbe 51. člena ZIS ni bil sprejet, saj ni mogoče mimo temeljne zakonske opredelitve igralništva iz 2. člena ZIS, po kateri se smejo posebne igre na srečo prirejati le zato, da se z njimi izpopolnjuje ponudba turističnih dejavnosti nekega kraja in pridobijo finančna sredstva za pospeševanje turizma.(13) Takšno presojo dodatno potrjujejo zakonodajalčeva pojasnila, da imajo igralnice po ZIS naravo posebne turistične ponudbe, da so močno povezane z razvojem turističnega gospodarstva posameznih območij in da je glede na takšno izhodišče v ZIS postavljeno načelo, da se ves dobiček igralnic usmerja v vlaganja za pospeševanje turizma.(14) Tožnik ni zatrjeval, da je bil dobiček razdeljen upoštevajoč navedene omejitve; še več, v reviziji je izrecno navedel, da samoupravni sporazum iz določbe 51. člena ZIS nikoli ni bil sprejet oziroma da toženka dobička ni namenjala lokalnim skupnostim. Ker je torej razpolaganje z dobičkom igralnice v konkretnem primeru nasprotovalo omejitvam iz določb 2. in 51. člena tedaj veljavnega ZIS, sta sodišči nižjih stopenj povečanju trajnih vlog iz tega naslova pravilno pripisali ničnostno posledico. Revident tako po nepotrebnem zagovarja veljavnost pogodbe o trajni vlogi (ker da ZIS ni prepovedoval zasebnega kapitala v igralnicah), saj ne gre za to, da bi ničnost zadela sàmo pogodbo, temveč povečanje trajne vloge iz naslova (nezakonite) razdelitve dobička.

14Tudi revizijska prizadevanja za drugačno revalorizacijo in obrestno mero, s katerimi bi tožnik zmogel izkazati višjo vrednost svoje terjatve iz naslova zakonitega dela trajne vloge, niso utemeljena. Enaka stališča je Vrhovno sodišče že zavrnilo,(15) ker temeljijo na zmotni predpostavki, da je imel tožnik do toženke oziroma njene pravne prednice 'običajno terjatev' in ne trajne vloge. Pojasnjeno je že bilo, da ničnost v konkretnem primeru ne zadane sàme pogodbe, temveč zgolj povečanje trajne vloge iz naslova (nezakonite) razdelitve dobička. Izvor zakonitega dela trajnih vlog (neizplačani osebni dohodek) za ugotavljanje obstoja in višine s tožbo zahtevane terjatve ni pomemben. Pomembno je le, da je bil ta del tožnikovega dohodka (v obliki trajne vloge) vložen v kapital toženkine pravne prednice. Od tedaj dalje ni več mogoče govoriti o denarni terjatvi, saj je bila na podlagi pogodbe o trajni vlogi spremenjena v kapitalski delež.(16) Iz tega naslova je tožnik do toženke znova pridobil denarno terjatev šele z zakonsko konverzijo kapitalskih deležev na podlagi ZLPPOD, ki je poleg že omenjenega načina ugotavljanja obstoja in višine teh terjatev predpisal še način valorizacije od 18. 6. 1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register (četrti odstavek 8. člena ZLPPOD) in valorizacijo ter obrestovanje neodplačanega dela od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register do odplačila (peti odstavek 8. člena ZLPPOD). V tako določenem zakonskem okviru ni podlage za način revalorizacije in obrestovanja, ki ga tožnik ponuja v reviziji.

15Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija v dovoljenem delu vložena, niso podani, jo je sodišče v tem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

16Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2010 z dne 30. 10. 2010, II Ips 294/2010 z istega dne in II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ur 21/1993 z dne 23. 11. 1993.

Op. št. (4): Odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 179/2001 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994.

Op. št. (5): Up 131/2004 z dne 9. 2. 2006.

Op. št. (6): Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 17/2005, III Ips 43/1995, III Ips 19/1997 in III Ips 20/1997 ter odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1238/1998.

Op. št. (7): Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ur 20/1994 z dne 3. 2. 1995 in Ru 25/1995 z dne 24. 1. 1997.

Op. št. (8): Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2010 z dne 30. 10. 2010 in II Ips 294/2010 z istega dne.

Op. št. (9): Glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 17/2005 z dne 13. 9. 2005, II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011 in II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011.

Op. št. (10): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011 in II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011.

Op. št. (11): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 (točka B.3. obrazložitve).

Op. št. (12): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011.

Op. št. (13): V sodbi Ur 20/1994 z dne 3. 2. 1995 je bilo sicer zavzeto drugačno stališče, ki pa je bilo preseženo že v instančnem sojenju (v isti zadevi); glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ru 25/1995 z dne 24. 1. 1997, I Up 481/2001 z dne 5. 4. 2005, II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011, II Ips 116/2011 z dne 19. 9. 2013, II Ips 122/2011 z dne 19. 9. 2013 in II Ips 262/2011 z dne 19. 9. 2013.

Op. št. (14): Osnutek Zakona o igrah na srečo, Poročevalec DZ, št. 2/92 z dne 27. 1. 1992, str. 65-67.

Op. št. (15): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 98/2012 z dne 20. 9. 2012.

Op. št. (16): Tudi v predlogu ZLPPOD je opozorjeno na tovrstno definicijo kapitalskih (lastniških) deležev, ki je podana v drugem odstavku 2. člena ZLPPOD – trajne vloge fizičnih oseb v podjetjih v družbeni lastnini ter podjetjih v mešani lastnini, ki kot svojo dejavnost prirejajo posebne igre na srečo ter izkazujejo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital (Poročevalec DZ, št. 8/1997, str. 51).