VSL sodba II Cp 1244/2013

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. tako spremeni, da se znesek 14.300,00 EUR nadomesti z zneskom 10.800,00 EUR, v točki II. pa tako, da se znesek 1.466,70 EUR nadomesti z zneskom 1.217,22 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 322,10 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti.

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku J. P. 14.300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2011 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.466,70 EUR. Kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se je iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Meni, da je sodišče napačno odločilo, da je cestni valjar, ki se upravlja ročno, nevarna stvar, zaganjanje motorja valjarja z ročnim zaganjačem pa nevarna dejavnost in posledično napačno odločilo, da je za poškodbo utrpljeno pri taki dejavnosti podana objektivna odgovornost delodajalca. Šlo je za manjši valjar, ki ga je po nezgodi P. J. sam zagnal, kar pomeni, da le-ta ni bil neizpraven. Je pa priča povedal, da je za takšen vžig potrebno uporabiti več moči in ročico do konca zavrteti, da pride do vžiga in da povratnega udara v tem primeru ni. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da se povratnega udara ne da predvideti in tudi ne preprečiti, saj če so delavci previdni in ravnajo z vso potrebno skrbnostjo do poškodbe ne pride. Tožnik je isti valjar in podobne že zaganjal. Povratni udar se mu še ni zgodil, slišal pa je, da se to lahko zgodi. Pritožnica meni, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Zgolj iz previdnosti ugovarja tudi višini prisojene odškodnine za katero meni, da je po vseh postavkah pretirana in odstopa od odškodnin prisojenih v primerljivih zadevah npr. II Ips 176/2009. Po oceni pritožbe bi pravična denarna odškodnina za tožnika znašala 9.000,00 EUR. Od tega za bolečine in nevšečnosti v višini 5.000,00 EUR in za strah 500,00 EUR. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče nepravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera. Tožnik je upokojen, omejena gibljivost ga omejuje manj kot mlajše oškodovance. Omejitev se pojavlja le pri elevaciji in notranji rotaciji, ne pa tudi pri običajnih gibih. Tožnik delo opravlja z večjim naporom. Pravična denarna odškodnina za to vrsto škode bi bila 3.500,00 EUR.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in toženi stranki naloži povračilo stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je dala tožeča stranka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvega sodišča, da zaganjanje motorja delovnega stroja z ročnim zaganjačem predstavlja nevarno dejavnost. Sodišče je ugotovilo, da se valjar spravi v pogon z mehansko ročico, zato pa je potrebno uporabiti veliko silo. Pri tem pa se lahko zgodi, da vztrajnik „ne zgrabi“, v posledici pa mehansko ročico sunkovito porine nazaj. Kljub temu, da tožnika sama ročica ni neposredno udarila, pa je močan povratni udarec ob napetih mišicah privedel do poškodbe ramenskega sklepa. Da je tožnik utrpel nezgodo ramenskega sklepa prav na opisani način, je potrdil izvedenec medicinske stroke. Znano je, da pri zaganjanju motorja lahko pride do situacije kot v konkretnem primeru, zato ni dvoma, da je potrebna pri tem delu velika – maksimalna previdnost. Tožena stranka tožniku očita le to, da bi, glede na dejstvo, da je poznal delovanje valjarja in sistema zagona, moral računati, da lahko pride do povratnega udarca. Kaj bi zaradi tega moral narediti oziroma drugače ravnati kot je, pa tožena stranka ne pove. Šele v pritožbi pa pravi, da je potrebno uporabiti več moči in ročico do konca zavrteti, da pride do vžiga in da povratnega udara v tem primeru ni. Slednje je le trditev, ki jo tožena stranka prvič navaja v pritožbi, kar bi bilo, tudi, če bi to tožniku samemu očitala (da je uporabil premalo moči in da ročice ni do konca zavrtel) prepozno in neupoštevno (337. člen ZPP). Zaključek prvega sodišča, da je zaganjanje delovnega stroja z ročnim zaganjačem, pri čemer lahko pride do povratnega udara in do česar je v obravnavanem primeru tudi prišlo, stvar iz katere izhaja večja nevarnost za tistega, ki stroj zaganja. Tožena stranka pa ni dokazala, da bi tožnik s svojim nepravilnim ravnanjem kaj prispeval k nezgodi in prav tako tudi ne, da je vzrok za poškodbo izhajal iz drugega oziroma drugačnega dogodka. Po povedanem je tožeča stranka za škodo, ki je tožniku nastala v nezgodi 15. 8. 2008 objektivno odgovorna.

Tožnik res ni utrpel primarnega strahu, nedvomno pa je trpel sekundarni strah za izid zdravljenja. Tožnik je bil zaskrbljen za izid operacije in tudi za končni izid, vse pa je trajalo zelo dolgo – več kot 10 mesecev, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dosojene odškodnine za strah v višini 800,00 EUR.

Delno utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper višino določene odškodnine po postavki bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Za to vrsto škodo je sodišče tožniku prisodilo 7.500,00 EUR. Glede na ugotovljeno trajanje in intenziteto utrpelih in bodočih bolečin in nevšečnosti (točka 11 sodbe), ki jih pritožba ne izpodbija, je odmerjena odškodnina iz tega naslova previsoka in po oceni pritožbenega sodišča ni v skladu z merili določenimi v 179. členu OZ, niti primerljiva z odškodninami, ki jih za podobne škode prisojajo sodišča v drugih primerih. Skladno s povedanim je odškodnina v višini 6.000,00 EUR.

Enako previsoko je dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na ugotovljeno (točka 12 sodbe), čemur pritožba ne ugovarja, zlasti pa na dejstvo, da je tožnik upokojenec oviran pri opravilih pri hiši (delo na vrtu, sadovnjaku, sekanju drv ipd.), ki niti ne trajajo vse leto in za katere mora vložiti več napora in omejeno gibljivost ramena, ki se pojavlja le pri elevaciji in notranji rotaciji je primerna in primerljiva z odškodninami, določenimi v podobnih primerih odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožniku plačati 10.800,00 EUR za vso škodo, ki mu je nastala v posledici nezgode.

Po spremembi višine dosojene odškodnine je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pravnih stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Že prvo sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na 2.464,45 EUR, stroške tožene stranke pa na 30,00 EUR. Ob upoštevanju vseh okoliščin pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh pravdnih strank na polovico. Tako je po pobotanju tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.217,22 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji.

Tožena stranka je delno uspela tudi s pritožbo. Skupni uspeh pritožbe je približno 1/3 in v takšni višini je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 491,00 EUR (taksa za pritožbo v znesku 471,00 EUR in 20,00 EUR materialni stroški). Tretjina je znesek 163,66 EUR. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in obenem priglasila stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 728,64 EUR (nagrada za odgovor v višini 587,20 EUR, stroški po tarifni št. 6002 20,00 EUR in 20 % DDV). 2/3 predstavlja znesek 485,76 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 322,10 EUR pritožbenih stroškov.