VSL sklep IV Cp 1820/2013

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede dodelitve mld. M.S. v varstvo in vzgojo očetu ter glede stikov (točka 2. glede M.S. in točka 4. izreka sodbe) razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem ostane prvostopenjska sodba nespremenjena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (1. točka izreka). Mld. V. in A. je zaupalo v varstvo in vzgojo materi, mld. M. pa očetu (2. točka izreka). Stike med V., A. in očetom je določilo vsako sredo in petek ter vsak drugi vikend (3. točka izreka). Stike med mld. M. in mamo pa je odločilo vsako sredo na Centru za socialno delo Bežigrad. (4. točka izreka).

Zoper delno sodbo se v delu, ki se nanaša na dodelitev mld. M. v varstvo in vzgojo očetu ter stike pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je napačno interpretiralo sodna izvedeniška mnenja ter izpovedi sodnih izvedencev in posledično zmotno uporabilo materialne predpise v delu, ki opredeljujejo otrokovo korist. Sodišče v celotni obrazložitvi ni podalo ocene sorazmernosti konkretne koristi proti konkretni škodi, ki bi s selitvijo otrok nastala. Gre za nezanesljive prognostične ocene. Sodišče ni upoštevalo vpetosti mld. M. v okolje oz. kontinuitete bivanja. Najpomembnejše okoliščine, navezanosti otrok, se sodišče ni niti dotaknilo, niti ni v tej smeri iskalo strokovne potrditve pri sodnih izvedencih. Sodišče ni ugotovilo, kako je z navezanostjo sorojencev in kako bi ločitev nanje vplivala. Ne gre le za travmo M. ob ločitvi od skupnosti, ampak tudi za travmo preostalih dveh sorojencev ob izgubi brata, s katerim sta živela skupaj 11 let. Sodišče je zanemarilo tudi navezanost M. na hišnega ljubljenčka – psa, na prijatelje in na okoliš. Izvedenka je v izvedeniškem mnenju in pričanju govorila o morebitni predodelitvi vseh otrok sočasno in ne o ločevanju otrok med seboj. Splošno znano je, da je vsakršno ločevanje, še posebej med seboj povezanih otrok, kritično in vprašljivo. Na to dejstvo je izvedenka opozorila, a v konkretnem primeru ne dovolj, saj sodišče ni zastavljalo vprašanj v smeri ločevanja otrok. Smiselnost predodelitve po koncu šole pa se nanaša na vse otroke in ne ločeno ali posamezno. Sodišče je napačno uporabilo 2. odstavek 5.a člena ZZZDR, ko ni niti poskušalo presojati želje mld. M. oz. jo je popolnoma ignoriralo. Sodišče je želje V. in A. upoštevalo, pri M. pa je štelo, da ni pomembna. S takim odnosom ga je spravilo na raven materialne lastnine in mu odvzelo status osebe s čustvenimi potrebami. Gre za prisilno odtujitev od skupnosti, v kateri je živel celo življenje. Sodišče ni presojalo sorazmernosti koristi proti posledicam v primeru ločitve otrok, o kateri z izvedenci sploh ni razglabljalo. Napada tudi odločitev o stikih. Očita, da se sodišče ni postavilo v otrokov položaj zamenjave njemu vsega znanega. Sodišče ni upoštevalo, da se stiki med očetom in mld. M. že sedaj izboljšujejo. Sodišče je v celoti prezrlo opozorila izvedenke glede stikov otrok z novo tožnikovo partnerko, kjer opisuje potrebo po močno omejenih stikih.

Hkrati s pritožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži izvajanje delne odločbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1) tega zakona, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom (78. člen ZZZDR). Če sodišče zahtevku za razvezo ali razveljavitev zakonske zveze ugodi, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o stikih med zakoncema in skupnimi otroki. O tem odloči tudi, če ni bil postavljen ustrezen zahtevek, če pa je bil, nanj ni vezano (2. odstavek 421. člena Zakona o pravdnem postopku(2)).

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano delno sodbo dodelilo dva otroka v varstvo in vzgojo materi (toženki), enega pa tožniku (očetu). Odločilo je, kako in na kakšen način bodo potekali stiki, o preživnini pa prvostopenjsko sodišče ni odločilo. S tem sicer sodišče ni storilo kršitve določb zakona, ki bi narekovala razveljavitev odločbe, vendar je treba v primeru, ko sodišče razveže zakonsko zvezo, odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter stikih (78. člen ZZZDR in 421. člen ZPP).

Pritožba napada tisti del odločitve prvostopenjskega sodišča, s katero je dodelilo mld. M. v varstvo in vzgojo očetu ter določilo stike. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih navedlo, da je imelo podlago za tako odločitev v mnenju izvedenke za klinično psihologijo J. B.. Izvedenka je glede mld. M. podala mnenje, da je sedaj izredno odklonilen do stikov z očetom, do njega izraža prezir in ga obsoja, zaradi tega, kar naj bi storil njemu in družini, predvsem pa mami. Močno je obremenjen z materialnimi denarnimi skrbmi in pripravljen prevzemati odgovornost in skrb za materino dobro počutje. O tem se je prepričalo tudi sodišče, ki je ob razgovoru zaznalo, da je bil M. zelo oster in obsojajoč v razmerju do očeta, vse okoliščine v zvezi z njim pa je opisoval negativno (glej 36. točko sodbe). Po mnenju izvedenke taka otroška čustva niso običajna reakcija na nek realen odnos do očeta in vplivajo na oblikovanje samopodobe in ovirajo njegov zdrav osebnostni razvoj. Sodišče je zato odločilo, da je v korist mld. M., da se zaupa v varstvo in vzgojo tožniku, ki je zaradi svojih osebnih lastnosti, odsotnosti osebnih motenj in ker otrok z njegove strani ni izpostavljen indoktrinaciji ter je za M. manj ogrožujoče v smislu zdravega osebnostnega razvoja, kot se je to izkazalo za toženko. Tako odločitev pa toženka v pritožbi utemeljeno napada. Utemeljeno očita, da iz izvedeniškega mnenja ne izhaja zaključek, ki ga je naredilo sodišče in posledično odločitev o delitvi otrok (dva materi in eden očetu).

Z odločitvijo, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, je ločilo sorojence med seboj. Starejša dva otroka je dodelilo v varstvo in vzgojo materi, najmlajšega dečka je dodelilo v varstvo in vzgojo očetu. Vse tri otroke je sodišče povprašalo za mnenje, pri starejših dveh je njuno mnenje upoštevalo, pri najmlajšem dečku, ki prav tako želi ostati v varstvu in vzgoji pri materi, kjer tudi sedaj živi, sodišče njegovega mnenja ni upoštevalo, ampak (kot izhaja iz razlogov sodbe) se oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke. Pri ugotavljanju otrokove največje koristi je sodišče upoštevalo osebnostne lastnosti obeh staršev in posledice na osebnostni razvoj otroka (v zvezi s tem). Vendar izvedenka v izvedeniškem mnenju ni predlagala, da bi se otroci pri dodelitvi v varstvo in vzgojo, med seboj ločili. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi izvedenka to možnost obravnavala ter posledice in vpliv, ki bi jih taka ločitev sorojencev med seboj prinesla za vse tri otroke. Prav tako sodišče v izpodbijani delni sodbi nima razlogov o tem, kako bi ločitev otrok vplivala ne le na M., ampak na vsakega od otrok. Med razlogi za svojo odločitev je sodišče pri dodelitvi starejših dveh otrok, poleg njunega mnenja, upoštevalo tudi njuno navezanost na okolje, prostor, na hišo kjer živita, babico in psa. Tega pri najmlajšemu otroku sodišče ni upoštevalo, niti se do tega ni opredelila izvedenka. Pritožbeno sodišče zato šteje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni ugotavljalo povezanosti in navezanosti vseh treh otrok med seboj, niti posledic, ki bi z njihovo ločitvijo nastale, niti ni tega upoštevalo. Izvedenka je v izvedeniškem mnenju ocenila toženko zaradi njenih osebnih lastnosti kot manj ustrezno za varstvo in vzgojo mladoletnih otrok (primerjaj Dopolnilno klinično psihološko mnenje z dne 12.2.2013 na strani 3 in 4) in obravnavala posledice, do katerih bi prišlo ob dodelitvi vseh treh otrok enemu ali drugemu roditelju. Ni pa izvedenka predlagala niti ni ocenjevala možnosti dodelitve otrok v varstvo in vzgojo na tak način, da se otroke dodeli med starše ločeno tako, da se najmlajšega dečka dodeli očetu, starejša dva otroka po materi. Dejansko stanje je ostalo glede tega nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (354. člen ZPP). V njem naj sodišče ugotovi največjo korist otroka in naj se opredeli do vprašanja ločevanja sorojencev med seboj ter posledic, ki bi zaradi tega nastale vsakemu od njih ter vsem skupaj. Pri ugotavljanju največje koristi naj se sodišče opredeli tudi do izraženega mnenja otroka, navezanosti na okolje kjer živi, sorodnike s katerimi živi, navezanosti na hišnega ljubljenka (psa) in ob upoštevanju vsega tega ponovno odloči (354. in 355. člen ZPP).

-----------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR – UPB-1.

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.