VSL sodba II Cp 1083/2013

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 120,29 EUR nadomesti z zneskom 106,37 EUR, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. odstavku za znesek glavnice v višini 692,66 EUR z obrestmi od 14. 5. 2008 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka v višini 56,16 EUR z obrestmi od 21. 6. 2006 dalje (I. točka), v presežku je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka), toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožeči povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 120,29 EUR (III. točka).

Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni del odločitve. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku ugodi v celoti, zahteva pa tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov. Navaja, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98) vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Slednji vsebuje 11. člen, ki vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, torej ohranja realno vrednost tarife. Ta člen omogoča predvideno letno valorizacijo ali valorizacijo v daljšem obdobju. URSIL je odobril tarifo, vključno z 11. členom in celotnim normativnim delom. O veljavnosti Pravilnika 98 je odločalo Ustavno sodišče RS in sklenilo, da v celoti velja, kar pomeni, da splošnega in tarifnega dela ni mogoče obravnavati ločeno. Brez normativnega dela tarifa sploh ne bi bila določena. Podoben sistem valorizacije tarife določa Zakon o sodnih taksah (ZST-1). Podaja indekse inflacije za čas od marca 1998 do novembra 2007. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Pravilnik 2006) vsebuje valorizacijo tarife iz Pravilnika 1998 in preračun v EUR. Pravilnik torej ne vsebuje spremenjene, ampak valorizirano tarifo. Sklicuje se na sodbi, ki njenim stališčem pritrjujeta. Meni, da bi sodišče Pravilnik 2006 moralo uporabiti, nasprotna odločitev pa je arbitrarna ter krši materialno pravo. Graja tudi opravljen izračun nadomestila avtorskega honorarja po tarifi 1998. Sodišče odločitve v tem delu ni obrazložilo. Avtorski honorar za poslovalnico S.S. P. v velikosti 965 m2 je odmerilo na 38,03 EUR, kar ne more biti pravilno, saj sodišče ni upoštevalo pribitka 1,75 EUR za kvadraturni razpon od 901 m2 do 1000 m2. Enako so napačno izračunani avtorski honorarji za poslovalnice S.S. P., S. K., S. R. S., S. O., S. R., S. K., trgovino I. L., S. N. ., S. S. G., S. B., S. Z. in I. M. Sodišče je tudi napačno seštelo dobljene zneske avtorskih honorarjev, saj vsota zneskov, ki jih je za posamezno poslovalnico obračunalo, predstavlja skupen znesek v višini 693,66 EUR in ne 692,66 EUR. Sodišče ni obrazložilo odločitve o stroških, prav tako tudi ni pravilno izračunalo uspeha tožeče stranke, saj je ta v celoti uspela po temelju, kar bi sodišče moralo posebej ovrednotiti.

Tožena stranka sodbo graja v delu, s katerim je sodišče zahtevku ugodilo, ter stroškovni del odločitve. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo zahtevek v celoti zavrnjen, in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predvidene pritožbene razloge. Soglaša, da je odločilno vprašanje, kaj spada v repertoar tožeče stranke. Priobčevana dela ne spadajo v njen repertoar, zato jih slednja ni upravičena varovati. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani kjer je sodišče soglašalo s stališčem toženke, da lahko tožeča stranka na ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročne sporazume. Na tožeči stranki je dokazno breme, da je tožena stranka predvajala glasbena dela, ki so zajeta v repertoarju kakšne tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Sodišče se do tega ni opredelilo, temveč se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem dokazanosti odpovedi avtorjev svojim avtorskim pravicam. Ker glasbenega dela tujega avtorja, ki se je odpovedal uveljavljanju avtorskih pravic, ni v repertoarju nobene kolektivne organizacije, s katero ima stranka sklenjen recipročni sporazum, dokazovanje odpovedi pravicam tega avtorja ni potrebno. Tožeči stranki zakon ne daje avtomatične pravice zastopanja oz. varovanja tujih glasbenih del. Ta lahko ščiti le pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Tožeča stranka lahko zgolj na podlagi naslova glasbenega dela in imena ter priimka avtorja ugotovi, ali je ta vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene sporazume. Da so ti podatki dovolj za iskanje po bazi, kaže tudi v dokaz predloženi zapisnik s sestanka na sedežu tožeče stranke 14. 3. 2012. Breme dokazovanja o tem, da glasbena dela avtorjev, ki jih je tožena stranka predvajala, ne sodijo v sklop varovanih glasbenih del, je tako na strani tožeče stranke. Negativnega dejstva toženka ne more dokazovati. Sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Ker se sodišče ni enolično opredelilo do ključnega vprašanja o pomenu in vplivu recipročnih sporazumov in repertoarjev tujih kolektivnih organizacij, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno ocenilo dokazno vrednost listin, s katerimi je toženka dokazovala, da gre za glasbena dela, ki niso zajeta v repertoarju nobene kolektivne organizacije, in ne, da so se avtorji teh del odpovedali svojim pravicam. Toženka je zatrjevala, da predvajana glasbena dela niso bila dela slovenskih avtorjev in niso zaobjeta v repertoarju nobenih organizacij, temu pa tožnica ni ugovarjala in bi to sodišče moralo šteti za priznano dejstvo. Tudi iz predloženih dopisov izhaja, da se je po AKM repertoarjih predvajala prosta glasba. ZASP v 176. členu določa obseg zaščite tujih avtorjev, ki pa ne daje tožeči stranki pravice, da pobira avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del. Toženka je v svojih prostorih predvajala izključno glasbo, ki jo je preko satelita predvajala določena avstrijska družba. Gre za poseben glasbeni program. Napačno je stališče sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za priobčitev avtorskih del javnosti po satelitu, ker je signal, ki ga tožena stranka prejema preko satelita, od avstrijske družbe R. zakodiran in ga lahko sprejema zgolj tožena stranka, ki ga nato preko svojega sistema ozvočenja priobčuje javnosti. Potrebno bi bilo uporabiti 182. člen ZASP, ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del. Tožena stranka prereka znesek oz. višino odmerjenega avtorskega honorarja za poslovni prostor gostinski obrat S. restavracija, ter restavracija I.. Za omenjena obrata bi bilo potrebno upoštevati 30 % znižanje, saj gre za gostinska obrata s popolno gostinsko ponudbo. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo nagrado za izvršilni postopek všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji. Posebej ugovarja potnim stroškom za pristop tožničine pooblaščenke na narok in opozarja, da je sodišče opravilo več narokov isti dan.

Obe stranki sta obširno odgovorili na pritožbi nasprotnih strank ter predlagali njuno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena glede stroškovne odločitve.

Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni, zato je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Tožnica kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah toženca v Sloveniji na podlagi 15 računov z zapadlostjo 13. 5. 2008. Stališče toženca je, da je tožničin zahtevek neutemeljen, ker je predvajal le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svoji materialni avtorski pravici oz. upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožnica sklenjene recipročne sporazume. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, ker je ocenilo, da toženec ni uspel izkazati, da so se avtorji, katerih glasbo je predvajal, odpovedali avtorski pravici ter da omenjena dela ne sodijo v repertoar tožnice. Pri izračunu avtorskega honorarja je sodišče upoštevalo Pravilnik 1998 s takrat veljavno tarifo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo in sicer na podlagi Uredbe ES 864/2007 z 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim-II.). 8. člen omenjene Uredbe za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, določa, da se uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita, oz. če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je bila kršitev storjena. Sklicevanje na 182. člena ZASP uporabe prava ne spremeni, saj dela avtorjev niso bila priobčena javnosti neposredno po satelitu, temveč je bil program zakodiran in se je prenašal le do poslovalnic toženke. Kaj pomeni izraz priobčitev javnosti po satelitu ureja 2. odstavek 30. člena zakona, ki je tudi v skladu z direktivo Sveta 93/83 EGS z dne 27. 9. 1993 o usladitvi določenih pravil o avtorskih in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko rentransmisijo. Priobčitev javnosti po satelitu pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerim pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Če so programski signali kodirani, pride do priobčitve javnosti po satelitu pod pogojem, da je način za dekodiranje oddaje javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem. 182. člen ZASP ima torej namen urejanja oddaje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčujejo javnosti, za kar pa v danem primeru ne gre.

ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice uporablja tudi brez pogodbe z avtorjem (3. odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke 1. odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To je tudi v skladu s 1. in 2. odstavkom 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga za to pooblastijo sestrske organizacije, torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je glede na navedeno v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno (primerjaj tudi večinsko sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani. Sklicevanje na drugačno posamično sodno odločbo, ki je v nasprotju z večinsko sodno prakso, zato ne more biti pravno relevantno. Poleg tega pa je sodišče tudi v odločbah, na katere se sklicuje tožena stranka, zastopalo stališče, da je dokazno breme, da dokaže, da neodrska glasbena dela, ki jih je javno priobčila, ne spadajo v repertoar zaščitenih del tožeče stranke, na toženki.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument Memo/08/511, saj gre zgolj za memurandum, ki ni pravno zavezujoč in ne posega v domačo pravno ureditev. Omenjeni dokument opredeljuje odgovore na pogosta vprašanja v zvezi s prepovedjo protimonopolnega ravnanja nacionalnih kolektivnih organizacij, kar bi bilo lahko upoštevno le, če bi tožena stranka izkazala, da so se avtorji odpovedali uveljavljanju materialnih pravic svojih del, pa bi bila kljub temu dolžna plačevati za izvedena dela.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme, da je predvajal glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, na tožencu kot uporabniku. Toženec bi lahko uspešno ugovarjal, da je predvajal zgolj avtorsko nezavarovana avtorska dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožnika, če bi dokazal, da je javnosti priobčeval ljudsko glasbo, glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka, še neobjavljena glasbena dela ali glasbena dela iz 4. odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala. Vsebina njenih ugovorov je, da je predvajala avtorska dela avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali, to pa je izkazovala s tem, da dela niso zajeta v repertoarju nekaterih kolektivnih organizacij. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da se avtor lahko odpove uveljavljanju zahtevka iz naslova materialne avtorske pravice, vendar pa toženka tega ni dokazala. To je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v delu sodbe, ko je ocenjevalo predložene dokaze toženke, z razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Drži sicer pritožbena navedba toženke, da je njeno dokazovanje šlo predvsem v smeri, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij. To pa še ne pomeni, da so se avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponentne avtorskega dela. Možno je tudi, da se avtor odloči, da bo pravice uveljavljal sam, v nacionalnih sistemih, kjer je to mogoče. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nezavarovane glasbe, ko je tega preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo Tarife 2006, saj ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon. V ZASP, ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B je v 4. odstavku določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, pač pa je enostransko sprejela Pravilnik 2006. V tarifnem delu pa je občutno dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožeča stranka je to storila v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi VS RS II Ips 160/2011. Tej odločbi je sledila enotna in ustaljena sodna praksa, s katero je tožeča stranka že seznanjena. V 11. členu Pravilnika 1998 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del pravilnika in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Zaradi tega pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo upoštevati določilo 11. člena Pravilnika 1998 pri odmeri nadomestila, ni utemeljen.

Neutemeljena je pritožbena graja tožnice, da je sodišče glede na veljavno tarifo napravilo napačen izračun nadomestil. Izračun sodišča je mogoče preizkusiti, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede izrecno izpostavljene poslovalnice S. S. P. je sodišče pravilno upoštevalo tarifo iz Pravilnika 1998 ter kvadraturo obračunalo tako, da je upoštevalo le trikratni pribitek po 1,75 EUR za kvadraturni razpon od 601 do 900 m2. Za dodaten pribitek sodišče ni imelo podlage, saj ni bil izpolnjen pogoj zvišanja za naslednjih 100 m2. Pravilnik namreč določa osnovno tarifo za prostor do 600 m2, nato pa pribitke za vsakih (dopolnjenih) 100 m2. Pravilno je sodišče obračunalo tudi avtorski honorar za ostale v pritožbi tožeče stranke omenjene poslovalnice in tudi opravilo pravilen skupen seštevek v višini 692,66 EUR.

Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam toženke o napačnem obračunu avtorskega honorarja za gostinska obrata S. restavracija in Poslovni prostor Restavracija I. K., kjer naj bi sodišče upoštevalo 30 % znižanje. To znižanje namreč lahko sodišče upošteva zgolj, če gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, teh trditev pa toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Obe stranki izpodbijata stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena graja tožnice, da bi sodišče moralo ločeno ovrednotiti uspeh po temelju in po višini, saj za takšno odločitev ni podlage v obstoječi ureditvi povračila stroškov v pravdnem postopku. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, ki pooblaščenki tožnice odreka stroške pristopa na narok. V obravnavani zadevi so namreč bila potrebna specialna znanja odvetnikov, ki jih je s takšnim znanjem na območju razpravljajočega sodišča malo, zato gre za potrebne pravdne stroške. Toženka tudi zgolj pavšalno zatrjuje, da je bilo na obravnavni dan opravljenih več narokov v istovrstnih zadevah, dokazov pa ne predloži. Prav pa ima, ko izpodbija stroškovno odločitev glede odmere nagrade za postopek. To nagrado je potrebno namreč zmanjšati za nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine (tarifna št. 3100 ZOdvT). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 274,72 EUR, upoštevajoč njen uspeh v pravdi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ji je priznalo 189,55 EUR. Po pobotanju s priznanimi stroški tožene stranke v višini 83,18 EUR je tožena stranka tožeči dolžna povrniti pravdne stroške v višini 106,37 EUR. V tem delu je sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, sicer pa je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v minimalnem obsegu glede stranske terjatve, tožeča stranka pa s pritožbo sploh ni uspela, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.