VSRS Sklep I Kp 4851/2009-155

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne višjemu sodišču v novo odločanje.

1Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je obdolženega S. B. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz prve do sedme točke 92. člena Zakona o kazenskem (v nadaljevanju ZKP) bremenijo proračun; nadaljnji stroški pa oškodovanca kot tožilca.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbo pooblaščenci oškodovanca kot tožilca, kateri je sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 izreklo sodni opomin. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom.

3Obdolženčev zagovornik je zoper sklep sodišča druge stopnje vložil pritožbo na Vrhovno sodišče, navajajoč, da iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter določb o kazenskih sankcijah. Predlagal je, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, ali pa po prvem odstavku 394. člena ZKP obdolženega oprosti.

4Zagovornik oškodovanca kot tožilca iz Odvetniške družbe Z. d. o. o., o. p., je v odgovoru na pritožbo navedel, da je ta neutemeljena in naj se jo zavrne, obdolžencu pa naprti plačilo stroškov postopka.

5Odgovor na pritožbo je bil dostavljen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6Pritrditi je treba pritožbenim navedbam, da izpodbijani sklep nima razlogov glede krivdne oblike naklepa, s katerim naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno. Sklep sodišča druge stopnje le navaja, da je obdolženec izpolnil „tako subjektivne kot tudi objektivne znake očitanega kaznivega dejanja“ in se pri tem sklicuje na ugotovitve iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem pa sodišče druge stopnje ne konkretno opredeli in obrazloži kateri subjektivni znak kaznivega dejanja je s tem mišljen, torej katera oblika krivde naj bi bila obdolžencu dokazana. Ob tem je treba opozoriti, da je mogoče storiti obravnavano, obdolžencu očitano kaznivo dejanje po 122. členu KZ-1, le z naklepno obliko krivde. Zaključkov, ki naj bi kazali na obdolženčevo naklepno ravnanje, pa ni mogoče zaslediti niti v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, pač pa ti razlogi navajajo kvečjemu k zaključku, da bi naj bilo dejanje storjeno iz malomarnosti. Tako v točki 14. obrazložitve sodišče prve stopnje navaja, da „ne eden ne drugi s tem ravnanjem nista hotela drugega poškodovati – doseči telesne poškodbe.“ Tudi v zaključku iste točke obrazložitve sodišče prve stopnje pravi, da „iz `obmetavanja` z lesenim moznikom tudi nihče ni pričakoval takih poškodb, kot v oškodovančevem primeru.“ Taki zaključki sodišča prve stopnje pa nikakor ne morejo pomeniti relevantne podlage za sklicevanje nanje, kot utemeljitve naklepnega ravnanja obdolženca v sklepu sodišča druge stopnje.

7Glede na navedeno, ko izpodbijani sklep sodišča druge stopnje nima razlogov o kazenski odgovornosti obdolženca, torej utemeljitve oblike krivde, s katero naj bi bilo očitano mu kaznivo dejanje storjeno, je bila s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbi obdolženčevega zagovornika je bilo zato treba ugoditi že iz tega razloga in se z utemeljenostjo drugih pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ni ukvarjalo. Sklep sodišča druge stopnje je bil po ugoditvi pritožbi tako razveljavljen in zadeva vrnjena Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje.