UPRS Sodba in sklep U 1325/2000

1. Zadevi, ki se pri tem sodišču vodita pod opr. št. U 1325/2000 in 1394/2000, se združita v skupno obravnavanje, vodilna postane opr. št. 1325/2000.
2. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 28. 6. 2000, se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek in odločanje. 3. Zahtevek stranke z interesom, A.A., za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe A.A., ki so ga zastopali odvetniki odvetniške družbe A. (v tem sporu stranka z interesom), in o pritožbi B.B. odpravila delno odločbo Upravne enote A., Izpostava B. z dne 27. 12. 1999, ter zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje prvostopnemu organu. Prvostopni organ je s prvostopno delno odločbo v korist pokojne upravičenke C.C., pokojnega upravičenca DD in upravičenke E.E., vzpostavil lastninsko pravico v obliki skupne lastnine na poslovnih prostorih v kleti v pritličju objekta D. trg 1, A. parc. št. 3227 vl. št. 3 k.o. ... v izmeri 264 m2, ki jih na podlagi najemne pogodbe, sklenjene z Občino B. z dne 6. 3. 1985, zaseda A.A. Denacionalizirani del nepremičnine je prvostopni organ dal v začasno upravljanje, od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po upravičenih osebah, skrbniku za posebne primer E.E. in B.B. ter odločil, da je zavezana stranka Mestna občina A. kot pravna naslednica Občine B. dolžna od dneva pravnomočnosti te odločbe prenesti v začasno upravljanje skrbnicama za poseben primer vrnjeno premoženje. Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila zato, ker po 3. odstavku 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih oseb. V takem primeru je upravičenec upravičen le do odškodnine po 2. odstavku 2. člena ZDen in 42. členu ZDen. V obravnavanem primeru pa je najemnik poslovnega prostora v obravnavani nepremičnini pri Okrožnem sodišču v A. 18. 2. 2000 vložil tožbo zaradi ugotovitve solastninske pravice na nepremičnini zaradi njegovih investicijskih vložkov v podržavljeni poslovni prostor, ki ga zaseda kot najemnik na podlagi najemne pogodbe, sklenjene z Občino B. z dne 6. 3. 1985. Ker se torej pred sodiščem splošne pristojnosti odloča o lastninskem vprašanju, je treba po mnenju tožene stranke denacionalizacijski postopek prekiniti do pravnomočne odločbe sodišča v prej navedenem lastninskem sporu. Tožena stranka je zato naročila prvostopnemu organu, da prekine postopek do pravnomočne odločitve v prej navedenem sporu.

Zoper navedeno odločbo tožene stranke sta vložili tožbo B.B. kot vlagateljica zahtevka za denacionalizacijo po pokojnem upravičencu D.D. in E.E. kot upravičenka. Prvotožnica v tožbi navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter v celoti odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. Navaja, da je bila sporna nepremičnina ob uveljavitvi ZDen v družbeni lasti, in sicer v upravljanju Mestne občine A., ki je po določbah ZDen postala tudi zavezanka za vrnitev. Zato ne more biti govora, da bi v tem času po uveljavitvi ZDen lastninska pravica prešla na fizično osebo A.A., ki je imel to nepremičnino v najemu na podlagi najemne pogodbe iz leta 1985. Ne drži njegova trditev, da mu je najemodajalec z najemno pogodbo priznal pravico do odprodaje vloženih sredstev, torej da mu je priznal solastninsko pravico. Na podlagi vlaganj najemnik ne pridobi lastninske pravice, saj ZTLR natančno določa načine pridobitve lastninske pravice. Tega pa ne spremeni niti to, da je A.A. šele 18. 2. 2000 zaradi zavlačevanja denacionalizacijskega postopka zoper Mestno občino A. vložil tožbo zaradi ugotovitve solastninske pravice na obravnavni nepremičnini, in sicer zaradi njegovih investicijskih vložkov. Pravico najemnika je uredila že sprememba ZDen, in sicer ZDen-B in so te pravice varovane v 7. odstavku 25. člena ZDen, po katerem lahko najemniki uveljavljajo vlaganja v celoti, seveda če so bila izvedena v soglasju z najemodajalcem in vsemi potrebnimi dovoljenji in soglasji. To pa seveda ne pomeni, da mu mora biti priznano solastništvo. 25. člen ZDen daje namreč upravičencem v 2. odstavku možnost izbire v primeru, da se je vrednost nepremičnine bistveno povečala. Upravičenci so se v tem primeru odločili za vračilo nepremičnine v celoti in za izplačilo vlaganj, o čemer pa bo v skladu s 6. odstavkom 25. člena ZDen odločeno z dopolnilno odločbo oziroma v naknadnem postopku, kar vse je prvostopni organ tudi upošteval v prvostopni odločbi. Prvotožnica meni, da je stališče tožene stranke napačno in bi bilo tudi v nasprotju z določbami 88. člena ZDen, če bi prišlo do razpolaganja z nepremičnino oziroma premoženjem, glede katerega obstoja po določbah ZDen dolžnost vrnitve. Najemnikove koristi pa so ustrezno varovane z ZDen in se zato te stvari rešujejo v samem denacionalizacijskem postopku, ne pa pred sodiščem splošne pristojnosti. Zato prvotožnica meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo napačno tolmačila določbe ZDen in zato zmotno uporabila materialno pravo.

Drugotožnica vlaga tožbo, ker meni, da najemnik v spornem objektu nima nobenih lastninskih pravic. Pravica od prodaje vloženih sredstev, ki mu jih je priznala Mestna občina A., nima nobene zveze z lastništvom. Pri tem je šlo izključno za prodajo gostinske notranje opreme. Ker je bil A.A. vedno le najemnik prostorov, jih tudi ni imel pravice prodajati. Napačno je stališče, da je najemnik s svojimi vlaganji pridobil lastninsko pravico na lokalih, ki jih ima v najemu, ta vlaganja so bila zgolj za preureditev obstoječih prostorov, ki jih je dal po lastnem okusu preurediti v pizzerijo in gostilno. Višina vlaganj je tudi sicer ocenjena nerealno, saj vsebuje tudi vrednotenje nadomestnih prostorov izven hiše, ki je predmet vračanja. Vlaganja, ki jih omenja A.A., je treba primerjati z zmanjšanjem vrednosti stavbe in škodo, ki jo je s svojo prezidavo povzročil. Ta se tudi vidi iz slik. Najemnik je iz nosilnih sten okoli 200 let stare hiše, ki nima temeljev, nestrokovno odstranil ogromne skale v kleti in pritličju ter skozi nosilne stene napravil nove prehode. Zaradi nestrokovne poglobitve prostorov in neurejene drenaže je pod nepoglobljenim delom hiše talna voda, ki je že povzročila veliko škode v kleteh. Tudi stanovanjski del hiše je z gostilno in pizzerijo izgubil na vrednosti zaradi nevzdržnega smradu po picah in ribah. Odkar je A.A. najemnik, v hišo sam ni vložil ničesar. Zaradi vlaganj v gostilno in pizzerijo je bila A.A. odmerjena tudi nizka najemnina, s katero naj bi bila ta vlaganja v 10 letih popolnoma poravnana. O tem je bila pravna zastopnica tožnice osebno prisotna na sestanku leta 1982 oziroma 1983, na katerem je bilo to tudi dogovorjeno. Zapisnik tega sestanka se verjetno še nahaja v arhivih Občine B. Iz neznanih razlogov pa se najemnina tudi po 10 letih ni zvišala in A.A. še danes plačuje za lokale na najboljši lokaciji v A. samo približno 10 DEM na m2, to je približno 306.000 SIT mesečno skupaj za gostilno in pizzerijo. Najemnina za podobne lokale na podobnih lokacijah v A. znaša približno 50 DEM po m2. Nizka najemnina je tudi razlog za to, da A.A. že ves čas zavlačuje vrnitev prostorov zakonitim lastnikom oziroma denacionalizacijskim upravičencem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožbi zavrneta kot neutemeljeni.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo prijavilo v obeh postopkih.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. v odgovoru na tožbo prvotožnice navaja, da prereka vse njene navedbe kot neresnične in pravno neutemeljene, kolikor se z njimi izrecno ne strinja in zato šteje tudi tožbeni zahtevek za neutemeljen. Sodišču predlaga, da tožbo prvotožnice v celoti zavrne in ji naloži plačilo vseh stroškov postopka stranskega intervenienta z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. Navaja, da je odločba tožene stranke popolnoma pravilna in zakonita, ker se v denacionalizacijskem postopku ne sme vrniti premoženja, ki je v lasti fizičnih oziroma civilno pravnih oseb. Če je to sporno, je treba to reševati kot predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku. Od rešitve tega vprašanja je namreč odvisna rešitev v denacionalizacijski stvari sami. Ker prvostopni organ tega vprašanja ni obravnaval sam in ker tudi ni prekinil postopka do odločitve pristojnega organa, je bistveno kršil določbe postopka, posledično pa tudi zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi ravnala pravilno, ko je odločbo prvostopnega organa odpravila in mu zadevo vrnila v nov postopek z napotilom, da naj postopek denacionalizacije prekine. Tožnik je 18. 2. 2000 na Okrožno sodišče v A vložil tožbo zaradi ugotovitve solastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, o obstoju lastninske pravice je vsekakor pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti. Ker je o tem torej že odprt spor, bi moral prvostopni organ odločanje o denacionalizaciji prekiniti. Ker tega prvostopni organ ni naredil, je to pravilno povzela tožena stranka. Ugovori prvotožnice, ki se nanašajo zgolj na to, ali je zahtevek prizadete stranke za ugotovitev lastninske pravice utemeljen, so brezpredmetni, saj so to ugovori, ki bi jih eventuelno lahko uveljavljala v postopku pred splošnim sodiščem, torej v postopku ugotavljanja lastninske pravice prizadete stranke na objektu. Tožena stranka se do teh vprašanj sploh ni opredeljevala, ampak je samo ocenila zakonitost prvostopne odločbe in ker je ugotovila, da so bile na prvi stopnji storjene procesne nepravilnosti, ki zahtevajo odpravo odločbe, je to tudi napravila. Stranski intervenient svojih pravic ne uveljavlja kot najemnik po določbah ZDen, kot to želi prikazati prvotožnica, temveč od sodišča zahteva, da ugotovi obstoj njegove solastninske pravice na nepremičnini, ker bi tako posledično ugotovljenemu obsegu njegove solastninske pravice seveda preprečevalo denacionalizacijo. Predlaga, da sodišče tožbo prvotožnice kot neutemeljeno zavrne, svoj zahtevek za povračilo stroškov postopka pa opira na 2. odstavek 23. člena ZUS. Enak odgovor na tožbo z zahtevo za povračilo svojih stroškov postopka je podal tudi zoper tožbo drugotožnice.

Tožba prvotožnice je bila poslana v odgovor tudi F.F. kot zastopnici E.E., G.G., H.H. ter Mestni občini A., ki pa na tožbo niso odgovorili. V pripravljalnem spisu FF kot pravna naslednica E.E. sporoča, da je E.E. umrla. Prosi pa za pospešeno obravnavanje zadeve, ker je obravnavana hiša v zelo slabem stanju, je pa brez oddajanja lokalov in prejemanja najemnine ne bo mogoče vzdrževati. Najemnine, ki jih plačujejo najemniki stanovanj, so izjemno nizke in skupno znesejo približno 70.000,00 SIT mesečno, prekritje samo četrtine strehe pa je do sedaj stalo 4.500.000,00 SIT. Ker se sedaj urejajo hiše na D trgu in H nabrežju, bi bilo treba določiti tudi ustreznejšo najemnino, zato da bi se hiša lahko vzdrževala. Vlogo za pospešeno obravnavanje zadeve je vložil tudi II. Navaja, da hiše od podržavljenja ni nihče obnavljal in je njena zunanjost zato propadla. Stanovanjski del hiše je že denacionaliziran, ni pa denacionaliziran del hiše, v kateri ima A.A. pizzerijo in gostilno. AA vračanje zavlačuje tudi s svojimi pritožbami, pri tem pa niti ne drži, da bi v hišo samo vložil veliko denarja, pač pa ga je vložil predvsem v opremo gostilne in pizzerije. Če se bo ugotovila večja vrednost vlaganj v hišo, bodo ta vlaganja ob vračanju upoštevana. Minimalne najemnine stanovanj ne zadoščajo za obnovo hiše, zato predlaga, da se o zadevi odloči čim prej, da se bo hiša lahko obnavljala.

K 1. točki izreka:

Sodišče je obravnavani zadevi združilo v en postopek in odločanje, saj gre za izpodbijanje iste odločbe tožene stranke. To svojo odločitev je sodišče sprejelo na podlagi 41. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

K 2. točki izreka:

Tožbi sta utemeljeni.

Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala napak, ko je izpodbijano delno odločbo prvostopnega organa odpravila in mu naložila, da naj v novem postopku denacionalizacijski postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi ugotovitve solastninskega deleža na obravnavani nepremičnini, ki jo je A.A. sprožil pred Okrožnim sodiščem v A. Tožena stranka namreč opravlja presojo pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe glede na pravno in dejansko stanje zadeve, ki je bilo ugotovljeno oz. je obstojalo v času odločanja prvostopnega organa, nova dejstva in novi dokazi, ki v času odločanja prvostopnega organa še sploh niso obstojali, torej ne morejo biti podlaga za odločanje drugostopnega organa; na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji prvostopne odločbe in po preteku pritožbenega roka, ni mogoče s pritožbo izpodbijati izdane odločbe (232. člen ZUP/86). V obravnavanem primeru gre za vračanje premoženja po ZDen (Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97- odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00-obv.razl. in 11/01 - odl. US), ki je v osnovnem besedilu začel veljati 7. 12. 1991, zahtevek za denacionalizacijo je bil vložen 2. 11. 1992. O vračilu obravnavnih prostorov v pritličju in kleti (pizzerija in gostilna) objekta D. trg 1 je prvostopni organ odločil z delno odločbo z dne 27. 12. 1999, ki je bila po podatkih upravnih spisov pravnim zastopnikom stranke z interesom A.A. vročena 31. 12. 1999, pritožbeni rok je torej iztekel v ponedeljek 17. 1. 2000.

Stranka z interesom je zoper to odločbo priporočeno po pošti dne 13. 1. 2000 vložila pritožbo, šele z vlogo, ki jo je prvostopni organ prejel dne 21. 2. 2000, pa je zahtevala prekinitev postopka zaradi vložitve tožbe na ugotovitev solastninskega deleža na obravnavanem objektu, vložene na Okrožnem sodišču v A. dne 18. 2. 2000. Na podlagi te tožbe naj bi bilo odločeno o obstoju solastninske pravice A.A. na obravnavanem objektu, kar naj bi bilo predhodno vprašanje za odločitev glede vračanja spornih prostorov v denacionalizacijskem postopku, ki pa ga po podatkih v upravnih spisih A.A. v denacionalizacijskem postopku, v katerem je sodeloval kot stranka, ni uveljavljal. Torej gre za novo dejstvo, ki je glede na datum vložitve tožbe nastalo en mesec po izteku pritožbenega roka zoper prvostopno delno odločbo, zato tožena stranka nanj ne bi smela opreti svoje odločitve. Tožena stranka je s tem, ko je odločitev o pritožbi oprla na navedeno pritožbeno novoto, bistveno kršila pravila postopka, zato je sodišče tožbama ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka iste določbe ZUS.

K 3. točki izreka:

Glede na določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri vsaka stranka nosi svoje stroške postopka kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru, je sodišče zavrnilo zahtevek stranke z interesom za povračilo stroškov postopka.