UPRS Sodba in sklep U 1206/98

1. Zadeve, ki se pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani vodijo pod opr. št. U 1206/98, U 1228/98 in U 1236/98, se združijo v skupno obravnavo in odločanje, in se v nadaljevanju vodijo pod opr. št. U 1206/98.
2. Tožbam se ugodi, odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 26. 6. 1998, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
3. Zahtevek prvo-tožnic in drugo-tožnikov za povračilo stroškov postopka se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijajo odločbo odločila, da: se v korist upravičenca pok. dr. A.A., prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala, in sicer 135 temeljnih delnic (75 in eno sedmino od 425) Zadružne gospodarske banke d.d. (v nadaljevanju ZGB), in to v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, zdaj Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v tolarski protivrednosti za 4.612,00 DEM, ki jim mora SOD izročiti v posest začasnega skrbnika; zahtevek pravnih naslednikov A.A., v tem sporu drugo-tožnikov, za vračilo odškodnine za dodatnih 1500 delnic pa se zavrne (I. točka izreka); se zahteva tretje-tožnice zavrne (II. točka izreka); se v korist upravičenke pok. B.B., prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala, in sicer 90 temeljnih delnic ZGB, v obliki obveznic SOD v tolarski protivrednosti za 3.074,00 DEM, ki jih mora SOD izročiti v posest začasnega skrbnika C.C. (III. točka); se v korist upravičenca pok. D.D., pravnega prednika prvo-tožnic, prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala, in sicer 539 temeljnih delnic ZGB, in to v obliki obveznic SOD v tolarski protivrednosti za 18.412,00 DEM, ki jim mora SOD izročiti v posest začasne skrbnice E.E. (IV. točka izreka); se v korist upravičenke pok. F.F., prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala, in sicer za 50 temeljnih delnic ZGB, v obliki obveznic SOD v tolarski protivrednosti za 1.708,00 DEM, ki jih mora SOD izročiti v posest začasnega skrbnika G.G. (V. točka); je SOD po preteku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe dolžan izročiti obveznice v vrednosti odškodnine skupaj s pripadajočimi obrestmi v posest začasnim skrbnikom denacionaliziranega premoženja, ki so jih dolžni varovati do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnih upravičencih (VI. točka izreka); da stroški postopka, ki bi bremenili stranke, niso zaznamovani (VII. točka izreka).

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na prvi stopnji in v njej strnila odločitve glede vračanja premoženja ZGB, ki je bila zaplenjena s sodbo Vojaškega sodišča vojnega območja A. z dne 11. 8. 1945. Zahtevku drugo-tožnikov je tožena stranka ugodila le deloma, in sicer je ugotovila, da je imel njihov pravni prednik ob podržavljenju ZGB 135 delnic, in sicer 75 temeljnih delnic in 60 delnic kot član upravnega sveta ZGB, ker je imel vsak od 7 članov upravnega sveta ZGB 1/7 od 425 delnic ZGB. Lastništvo 75 delnic pravnega prednika drugo-tožnikov izhaja iz seznama deponiranih delnic kot podlage za sestavo bilance 30. 6. 1945 (list 594 v zadevi 434-51/93). Tožena stranka pa prezenčne liste za občni zbor delničarjev ZGB leta 1942, na katero se sklicujejo drugo tožniki, ne šteje za verodostojen dokaz o tem, da bi bil njihov pravni prednik lastnik dodatnih 1500 delnic ob podržavljenju ZGB. Gre namreč za prinosniške delnice, katerih lastnina se prenaša z izročitvijo na podlagi pravnega posla, zato je ta del zahtevka tožena stranka zavrnila. Poleg tega pa so drugo-tožniki v dopolnitvi vloge v zvezi s prezenčno listo navajali protislovne podatke o vrsti in številu upravičenčevih delnic (list 111), te navedbe pa so protislovne tudi v zvezi z njihovimi dotedanjimi navedbami. Tožena stranka je v vrednosti kapitala ZGB ob podržavljenju upoštevala tudi njeno 100% lastništvo hotela P., B., ker je iz listinske dokumentacije in zapisnikov o zaslišanju takratnih visokih uradnikov ZGB (list 431, 460, 383 in 391 v zadevi 434-51/93) to razvidno. Drugo-tožniki torej nimajo prav, ko trdijo, da je bil njihov pravni prednik skupaj še z dvema delničarjema lastnik hotela P. B., da temu ni tako, izhaja tudi iz odločbe Upravne enote C. z dne 22. 7. 1996, s katero je zavrnila denacionalizacijski zahtevek drugo-tožnikov v zvezi s Hotelom P., kar je potrdilo tudi Ministrstvo za gospodarske dejavnosti s svojo odločbo z dne 26. 2. 1997, zoper katero pa je bil v času izdaje izpodbijane odločbe v teku upravni spor, pod opravilno številko U 690/97. Tožena stranka je zahtevek tretje-tožnice zavrnila, ker gre po njen mnenju za vračanje premoženja zadružni zvezi kot kreditni zadrugi po 67. členu ZZad, po katerem pa sta upravičenki le Zveza hranilno kreditni služb Slovenije, r.o. (v nadaljevanju ZHKS) in Slovenska zadružna kmetijska banka, d.d. (v nadaljevanju SZKB). Tožena stranka je tudi glede obstoja 188.000 prednostnih delnic ZGB v lasti predvojne ZZ ugotovila, da ni ustreznih dokazov, da bi te delnice obstojale. Ker torej po presoji tožene stranke tretji-tožnici in tudi drugim ni uspelo dokazati obstoja 188.000 prednostnih delnic, je tožena stranka ves delniški kapital ZGB razdelila na 120.000 temeljnih delnic, kar pomeni, da je ob celotni vrednosti ostanka podržavljenega premoženja ZGB v znesku 4.099.545,10 DEM ena temeljna delnica vredna 33,16 DEM. Neto vrednost čistega kapitala ZGB pa je tožena stranka izračunala iz vrednosti banke in njenih deležev v družbah A., B., C., D., E., F. in P. hotel B.

21. Prvo tožnici vlagata tožbo, ker menita, da izrek izpodbijane odločbe ni jasen in zato tudi ne izvršljiv. Menita, da morajo biti obveznice nominirane v nemških markah, ne pa v slovenskih tolarjih, poleg tega v izpodbijani odločbi ni določen rok, v katerem mora SOD obveznice izročiti, zaradi česar sploh ne bo jasno, kdaj bo ta odločba izvršljiva. Obveznice se morajo glasiti na prejšnjega lastnika, zato bi moralo biti v napadeni odločbi tudi določeno, da mora Slovenska odškodninska družba obveznice izročiti D.D. na roke začasne skrbnice, ne pa da je določena obveznost izročitve samo v posest. Zato prvi-tožnici predlagata, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov spremeni napadeno odločbo tako, da se bo IV. točka izreka glasila: "SOD je dolžna izročiti upravičencu D.D., rojenemu 28. 4. 1889, umrlemu 29. 2. 1972, na roke začasne skrbnice odvetnice EE, za podržavljeni del delniškega kapitala, in sicer 539 temeljnih delnic ZGB odškodnino v obliki obveznic v višini 18.412,00 DEM, v roku treh mesecev od dne pravnomočnosti te odločbe", ter naloži toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila oz. podrejeno, da napadeno odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločitev.

22. Tožbene navedbe prvo-tožnic tožena stranka prereka in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, saj sta prvi-tožnici utegnili prezreti V. in VI. točko izreka izpodbijane odločbe. Trditev, da naj bi morala po odločbi zavezanka SOD izročiti obveznice, nominirane v tolarjih, je zmotna. Po določbi 45. člena ZDen in po določbah Zakona o Slovenski odškodninski družbi (v nadaljevanju ZSOD) so obveznice te družbe nominirane v nemških markah in je obrestna mera za obveznice (tuji valuti) določena na 6%. Po določbi 7. odstavka 44. člena ZDen je razumljivo, da se odškodninski zahtevki odmerjajo v slovenskih tolarjih, ki so v Sloveniji plačilno sredstvo. Po VI. točki izpodbijane odločbe, ki sta jo tožnici očitno prezrli, pa mora zavezanec obveznice, ki so po zakonu nominirane v DEM, izročiti v posest začasni skrbnici za posebne primere odvetnici E.E. Obveznice SOD, ki jih mora zavezanka izročiti skrbnici za posebne primere, obsegajo poleg določene glavnice še predpisane obresti do izročitve obveznic, seveda nominiranih v DEM, saj tega upravni organ in sodišča ne moreta spremeniti, znesek v DEM pa se izračuna po srednjem tečaju Banke Slovenije za DEM na dan izdaje odločbe. V nobenem primeru izpodbijana odločba vsebine in bistva obveznic SOD ne spreminja, kot to smiselno zatrjuje tožeča stranka. Zmotna je tudi trditev prvo-tožnic, da tožena stranka ni določila roka za izročitev obveznic, ker je ta rok določen za vse upravičence v VI. točki izreka izpodbijane odločbe. Ne drži tudi trditev tožnice, da bi moralo biti v izreku odločbe določeno, da mora zavezanec izročiti obveznice D.D., saj je upravičenec umrl. Prav zato pa se obveznice izročajo skrbnikom za posebne primere, seveda ne v last, marveč le v posest, ki ima posestno varstvo do določitve oz. razglasitve dedičev, obveznice pa se za račun skrbnice za posebne primere pri KDB prenesejo na podlagi sklepa o dedovanju v last dedičem po pok. D.D., kar opravi KDB. Tožena stranka meni, da ni podan pravni-interes prvo tožnic za izpodbijanje njene odločbe, zato predlaga, da sodišče tožbo prvo-tožnic in njun zahtevek za povračilo stroškov zavrne.

23. Tožba prvo-tožnic je bila poslana tudi strankam z interesom v tem postopku: SOD, drugo-tožnikom, tretje tožnici, Agenciji RS za plačilni promet, C.C. in G.G. Na tožbo je odgovorila le tretje-tožnica, ki predlaga združitev vseh zadev v zvezi z vračanjem premoženja ZGB v en postopek in obravnavanje, pri čemer se glede predlagane razveljavitve izpodbijane odločbe tožene stranke sklicuje na svojo tožbo.

24. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v sporu v zvezi s tožbo prvo-tožnic ni priglasilo.

31. Drugo-tožniki vlagajo tožbo na I. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, in sicer glede števila delnic za upravičenca A.A. in glede vrednosti podržavljenega premoženja, v katerem je po njihovem mnenju neupravičeno vključena tudi vrednost P. hotela B., pa tudi sicer vrednost podržavljene ZGB ni pravilno izračunana. Lastništvo temeljnih delnic tega upravičenca je tožena stranka ugotovila na podlagi zapisnika na dan podržavljenja ZGB. Zahtevek drugo-tožnikov je tožena stranka napačno navedla. Drugo tožniki so svoj zahtevek spremenili samo enkrat, to je 17. 7. 1996, in sicer so uveljavili vrnitev kapitala v vrednosti 1600 delnic temeljne glavnice, katerih lastništvo so dokazovali z zapisnikom 22. rednega občnega zbora ZGB z dne 12. 6. 1942. Na tem občnem zboru je njihov pravni prednik priglasil lastništvo 1600 delnic stare temeljne glavnice in mu je bilo na podlagi tega izkazanega lastništva priznano ustrezno število glasov. Kot izhaja iz zapisnika, so bile delnice ZGB prinosniške in deponirane pri ZGB. V naslednjih letih se njihov pravni prednik občnih zborov ZGB ni več udeleževal, čeprav je bil ves čas v upravni ZGB. Torej je edini verodostojen dokaz o lastništvu delnic navedeni dokument, s katerim pa je tožena stranka razpolagala. Drugo-tožniki se strinjajo, da je v primeru delnic ZGB šlo za prinosniške delnice, saj v ZGB imenske delnice nikoli niso obstajale. Zakaj tožena stranka zavrača lastništvo v zapisniku občnega zbora izkazanega števila delnic v napadeni odločbi, ne obrazloži. Tako tudi v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. ZGB, kot je razvidno iz razpoložljive dokumentacije, nikoli ni imela knjige delničarjev. So se pa v trezorjih delniške družbe delnice temeljne glavnice nahajale, kar dokazuje dopis ZGB z dne 14. 4. 1947 takratnemu Ministrstvu financija FLRJ kot odgovor na Uredbo o izdajanju in prijavljanju delnic z dne 5. 12. 1946. Njihovemu pravnemu predniku so bile delnice zaplenjene na podlagi sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega območja oz. je bila z navedeno sodbo zaplenjena celotna ZGB. Glede na to da so bile temeljne delnice ZGB deponirane v ZGB in da ni bilo delniške knjige, drugo-tožniki upravičeno trdijo, da je izkazano lastništvu 1600 temeljnih delnic upravičenca, zlasti še, ker se upravičenec v naslednjih letih občnih zborov družbe ni udeleževal kot delničar. Tožena stranka sicer navaja zahtevo tožečih stranka za izročitev premoženja P. Hotela d.z.o.z. B., vendar ne pojasni, zakaj je kljub sproženemu upravnemu sporu glede Hotela P. upoštevala premoženje tega hotela v vrednost ZGB. Tožeče stranke so 25. 4. 1997 na takrat pristojnem Vrhovnem sodišču RS sprožile upravni spor, ta spor pa se vodi pri naslovnem sodišču pod opr. št. U 690/97. Tožeče stranke se v izogib ponavljanju v celoti sklicujejo na navedbe v tožbi in listinah, ki so tedaj tožbi kot dokazila predložene. Iz vseh verodostojnih listin, še zlasti javnega registra in zemljiške knjige, nedvomno izhaja, da je bila družba P. Hotel v lasti treh družabnikov. Njeno premoženje se niti v eni bilanci ZGB ni izkazovalo kot premoženje ZGB. Zaplembni dokument pa tudi nikakor ne more nadomestiti drugih uradnih dokumentov. Drugo-tožniki oporekajo oceni vrednosti premoženja ZGB kot jo je opredelila tožena stranka, razloge za to so navedli v prilogi k tožbi. Drugo-tožniki so upoštevajoč cenitev ZGB, ki ga je napravilo revizijsko podjetja KPMG, in drugih cenitev ter revalorizacijske bilance sami ocenili vrednost zaplenjenega premoženja ZGB in ga v tožbi prikazujejo. Vrednost ene delnice po metodologiji iz cenitve KPMG, upoštevaje zgoraj navedeno vrednost ZGB in število navadnih delnic 120.000, znaša 357,89 DEM. Odškodnina upravičenca za zaplenjenih 1600 delnic znaša torej 572.620,56 DEM. Na podlagi navedenega drugo-tožniki predlagajo sodišču, da po izvedbi ponujenih dokazov odpravi I. točko izpodbijane odločbe tožene stranke in odloči, da se v korist upravičenca pok. dr. AA prizna odškodnina za podržavljeni del delniškega kapitala, in sicer 1600 temeljnih delnic ZGB, in to v obliki obveznic SOD v tolarski protivrednosti za 572.620,65 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe, ki jih mora SOD izročiti v posest začasnega skrbnika, oz. podrejeno naj sodišče odpravi I. točko izpodbijane odločbe in zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka pa je dolžna povrniti drugo-tožnikom vse njihove stroške.

32. Tožena stranka prereka tožbene navedbe drugo tožnikov, zlasti pa trditev o upravičenosti zahtevka za denacionalizacijo dodatnih 1500 temeljnih delnic. Meni, da je na 4. strani obrazložitve izpodbijane odločbe v zadostnem obsegu obrazložila razloge za zavrnitev tega dela zahtevka, zato se v odgovoru na tožbo na to obrazložitev ponovno sklicuje. Iz obrazložitve izhaja, da tožniki niso izkazali lastništva 1500 temeljnih delnic ob podržavljenju ZGB, saj je vsak delničar, ki je bil lastnik delnic, in se je z njimi izkazal na občnem zboru delničarjev leta 1942, le te lahko že naslednji dan odtujil. Zapisnik oz. prezentna lista je verodostojen dokaz o imetništvu delnic na dan, ko je bila opravljena seja skupščine delničarjev, ne pa tudi v času podržavljenja. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo drugo-tožnikov zavrne.

33. Tožba drugo tožnikov je bila poslana tudi strankam z interesom v tem postopku: SOD, prvo-tožnicam, tretje tožnici, Agenciji RS za plačilni promet, C.C. in G.G. Na tožbo je odgovorila le tretje-tožnica, ki sodišču predlaga združitev vseh zadev v zvezi z vračanjem premoženja ZGB v en postopek in obravnavanje, pri čemer se glede predlagane razveljavitve izpodbijane odločbe tožene stranke sklicuje na svojo tožbo. Izrecno nasprotuje izločitvi premoženja P. hotela B. iz premoženja ZGB, ker je bil P. hotel v 100% lasti ZGB, ko je bila ta podržavljena. Vztraja pa pri postaviti izvedenca za vrednotenje bilančnih postavk in cenilca za ponovno ocenitev nepremičnin, podržavljenih ZGB, s čemer delno podpira tudi zahtevek drugo-tožnikov po drugačnem vrednotenju tega premoženja.

3.4. Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v zvezi s tožbo drugo-tožnikov priglasilo.

4Tretje-tožnica v obsežni tožbi izpodbija navedeno odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) in zahteva odpravo izpodbijane odločbe v celoti. Navaja, da je bila ob podržavljenju ZGB takratna ZZ lastnica 82.795 (skupno jih je bilo 120.000) navadnih delnic temeljne glavnice, vsaka od njih je bila vredna 10 takratnih din, ter 188.000 prednostnih delnic, od katerih je bila vsaka vredna po 100 takratnih din, kar pomeni, da je bila ob zaplembi 98,14% lastnica ZGB. Tožena stranka v izpodbijani odloči sploh ne omenja 82.795 navadnih delnic, v nasprotju s številnimi dokazi trdi, da 188.000 prednostnih delnic ni nikoli obstojalo, vrednost ene delnice izračuna iz vrednosti ZGB ob podržavljenju, ki tudi ni pravilno izračunana, ne da bi upoštevala tudi teh 188.000 prednostnih delnic, zaradi česar je vrednost ene delnice napak izračunana, kar vpliva na pravilnost vračanja premoženja za vse upravičence po izpodbijani odločbi, tretje-tožnice pa sploh ne šteje za aktivno stranko. Z osnovno vlogo za vračilo podržavljenega premoženja v ZGB z dne 6. 12. 1993 je zahtevala vračilo stavbe na M. ulici v A., na ustni obravnavi dne 18. 5. 1998 pa je zahtevala tudi vračilo zemljišč nekdanjega t.i. posestva D., torej nepremičnine, ki so bile v lasti ZGB, ter za razliko v vrednosti odškodnino v obliki obveznic SOD. Svoje upravičenje do vračila premoženja opira na 65., 66. in 68. člena ZZad, ne pa na 67. člen ZZad.

Odločitev tožene stranke, da tretje-tožnica ni aktivna stranka temelji po mnenju tretje-tožnice na napačni uporabi ZZad in napačni presoji pravne narave prejšnje ZZ. Tretje-tožnica je zahtevo za vračilo zadružnega premoženja vložila na podlagi 1. odstavka 65. člena in 2. odstavka 66. člena ZZad. Tretje-tožnica je zadružna zveza v smislu 49. člena ZZad in je edina tovrstna zadružna zveza republiškega značaja. Njena sedanja organiziranost, dejavnost, članstvo in vpetost v zadružni sistem dokazujejo v bistvu enako pravno naravo tretje-tožnice kot je bila njena predhodnica nekdanja Zadružna zveza, kar tretje-tožnica podrobno opisuje v tožbi in v prilogi k njej. Tožena stranka pa je ne glede na ZZad in status tretje-tožnice z izpodbijano odločbo odločila, da tretje-tožnica ni upravičenka po 67. člena ZZad, česar tretje-tožnica niti ni nikoli zatrjevala. Tretje-tožnica ugovarja navedbam tožene stranke, da bi bila nekdanja zadružna zveza v bistvu zveza kreditnih zadrug, in obširno opisuje položaj tedanje zadružne zveze, njeno članstvo ter dejavnost in o tem navaja dokaze. Dalje navaja, da se tožena stranka sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 40/97), ki jo pravilno povzema, nato pa iz nejasnih razlogov nepravilno zaključi, da ZHKS in SZKB nista upravičeni do denacionalizacije premoženja zaplenjenih družb in posestva D., pač pa sta upravičeni do denacionalizacije alikvotnega dela delniškega kapitala ZGB. Iz odločbe ustavnega sodišča pa je razvidno ravno nasprotno, v točki B/18 ustavno sodišče izrecno pravi, da ZHKS in ZSKB nista upravičeni zahtevati vrnitve premoženja podržavljenega ZGB. Takšno stališče je potrjeno tudi v točki B/32 iz te obrazložitve. Iz navedenega je razvidno, da ustavno sodišče izključuje upravičenost za vračilo premoženja, zaplenjenega ZGB, na podlagi 67. člena ZZad. Tudi Državni zbor RS je z obvezno razlago 67. člena ZZad določil, da o zahtevah za denacionalizacijo premoženja na podlagi 67. člena ZZad odločajo občinski upravni organi, vendar pri tem ni navedena točka, v kateri bi ti organi odločali o denacionalizaciji bank. Tožena stranka v obrazložitvi sama navaja, da so upravičenci do alikvotnega dela delniškega kapitala ZGB delničarji. Največji delničar pa je bila ravno predvojna Zadružna zveza, ki je bila tipična revizijska Zadružna zveza splošnega tipa. Upravičenec do vračila premoženja zadružnih zvez splošnega tipa pa je po določbah 2. odstavka 66. člena ZZad območna oz. republiška zadružna zveza, razen če gre za premoženje čiste kreditne zadruge oz. njihovih poslovnih zvez v smislu 67. člena ZZad. Ker je tožena stranka napačno ocenila status in položaj predvojne zadružne zveze, je posledično napačno uporabila tudi določbe 65. - 68. člena ZZad in tretje-tožnici ni priznala položaja upravičenke. Kršitve postopka so po njenem mnenju podane, ker strankam ni bila dana ustrezna možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Upravni spisi so narastli, ker so tako vlagateljice zahteve kot tožena stranka v spis vlagale listine, pridobljene iz arhivov, večinoma iz nekdanjega arhiva Ministrstva za finance, in tako stranke niso bile seznanjene z vsemi listinami, ki so v spisu, in se o njih niso mogle izjasniti, saj je spis postal nepregleden in neurejen. Uradna oseba tožene stranke si je po lastnih navedbah ogledala dokumentacijo v Arhivu Slovenije, vendar ni jasno, na katero dokumentacijo je svojo odločitev oprla, ker je v obrazložitvi odločbe ni navedla, v dokumentaciji, ki jo pozna tretje-tožnica, pa ni opore za odločitev tožene stranke, kot jo je sprejela v izpodbijani odločbi. Ker je dokumentacija v predmetni zahtevi obsežna (zajema več metrov), vsega niti ni bilo mogoče fotokopirati in vložiti v upravni spis, poleg tega tudi v Arhivu Slovenije še ni v celoti urejena, zato tožnica tožbi prilaga nove listine, ki so iz Arhiva RS iz fondov Narodne banke Slovenije, drugo pa so kopije strokovna literature. Bistvene kršitve določb postopka je tožena stranka napravila tudi s tem, ko je s sklepom postavila skupnega predstavnika za vse stranke, to je zastopnika tretje-tožnice, kljub temu, da jo je ta opozarjal na kolizijo interesov med tretje-tožnico in drugo-tožniki, in ni upoštevala lastnih sklepov o postavitvi sodnih izvedencev, kljub drugačnim predlogom udeležencev je za izvedenca finančne stroke postavila revizijsko firmo KPMG, za cenitev nepremičnin ZGB in njenih podjetij pa je ob imenovanju drugega cenilca upoštevala le mnenje drugo-tožnikov. Mnenja izvedencev so bila izdelana, nanje so bile dane pripombe, nato pa je tožena stranka na zadnji ustni obravnavi dne 18. 5. 1998, kjer naj bi bila predstavljena izvedeniška mnenja in podane morebitne pripombe, pojasnila, da opravljanih cenitev sodnih izvedencev ne bo upoštevala. V izpodbijani odločbi na 6. strani tožena stranka navaja le, da je v kasnejši fazi postopka spoznala, da gre v bistvu za rešitev pravnih vprašanj in za oceno predloženih dokazov, za kar je pristojen neposredno sam organ, ki vodi postopek, zaradi česar nadaljnje sodelovanje izvedencev ni bilo potrebno. V zvezi s cenitvami gradbenega cenilca pa je tožena stranka upoštevala zgolj cenitev nepremičnin družbe E., ni pa povedala, zakaj ni upoštevala cenitve drugih nepremičnin. Tretje-tožnica je upravičena predlagati ponovno cenitev nepremičnin, če se pokaže dvom v pravilnost cenitve ob stanju zaplembi. Ta dvom je tretja tožnica izkazala z izvedeniškim mnenjem sodnega cenilca mag. H.H. z dne 17. 6. 1993 in 23. 4. 1993. Iz teh mnenj izhaja, da so bile cenitve ob zaplembi opravljene v škodo ZGB. V zapisniku izkazane vrednosti namreč predstavljajo le 5-10% današnje vrednosti po merilih za cenitev nepremičnin v denacionalizacijskih postopkih. Ker tožena stranka brez obrazložitve ni upoštevala upravičenih predlogov upravičencev za ponovno cenitev nepremičnin ZGB, je s tem bistveno kršila določila upravnega postopka in je dejansko stanje ostalo bistveno pomanjkljivo ugotovljeno v pogledu vrednosti zaplenjenega premoženja. Vrednost premoženja, kot je prikazana v izpodbijani odločbi, pa strankam nikoli pred izdajo odločbe ni bila predstavljena, in se o njej sploh niso mogle izjasniti pred izdajo odločbe. Torej so bila tudi s tem kršena pravila postopka pa tudi sama cenitev je napačna, tako zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi napačne uporabe materialnih predpisov, zlasti določb 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdanih predpisov, pa tudi predpisov, ki so veljali v času zaplembe, kot na primer Zakona o ureditvi predvojnih obveznosti (Uradni list FLRJ, št. 66/46), za katerega tožena stranka izrecno navede, da ga ne bo uporabila. V rednosti ZGB tudi ni upoštevana vrednost družbe G. v E. v znesku 32.320,00 DEM, ker je tožena stranka zmotno presodila dejansko stanje, saj je napak menila, da je bilo to podjetje iz sredstev ZGB prodano pred podržavljenjem ZGB. Iz zapisnika 17. seje likvidacijskega odbora ZGB z dne 17. 2. 1947 je razvidno, da je bilo podjetje GGG šele takrat prodano upravni mestnih gospodarskih podjetij v E. za znesek 400.000 DIN. Dejstvo, da je bila prodaja izvedena pred zaključkom likvidacije, je logično, saj je bil ravno to njen namen. Vendar sredstva niso bila pridobljena za račun delničarjev ZGB, temveč za račun države FLRJ, ki je bila takrat že lastnik zaplenjenega premoženja. Zato bi tožena stranka pri vrednotenju premoženja ZGB za potrebe denacionalizacije morala upoštevati vsaj teh 400.000 DIN, ker je bila to dejansko dokazana vrednost, ki jo je država iztržila s prodajo zaplenjenega podjetja GGG. Tožena stranka ni niti omenjala podružnic ZGB, ki so se tudi likvidirane v okviru zaplembnega in z njim povezanega likvidacijskega postopka ZGB. Pri pavšalnem valoriziranju dolgov podjetja, kjer je bila ZGB udeležena, tožena stranka tudi povsem spregleda, da je bil upnik za vse terjatve teh podjetij, ki jih navaja, ravno ZGB. Tretje-tožnica zato v celoti izpodbija ugotovljeno vrednost podržavljenega premoženja ZGB iz izpodbijane odločbe. Tretje-tožnica še vedno vztraja pri svojem dokaznem predlogu o ponovni cenitvi nepremičnin ZGB, kot tudi njenih podjetij in ponovnem vrednotenju bilančnih postavk s pomočjo izvedenca finančne stroke. Ob tem, kot že večkrat tekom postopka pripominja in predlaga, naj finančni izvedenec v Arhivu Slovenije sam pregleda tisto dokumentacijo iz fonda Narodne banke Slovenije, ki se mu zdi pomembna. Na ta način se bo hitreje, ceneje in bolj verodostojno ugotovila vrednost po bilancah in njihovih prilogah.

Tožena stranka je poleg formalne zavrnitve tretje-tožnice kot upravičenke, zavrnila tudi materialni temelj, da bi tretje-tožnici vrnila pretežni del premoženja, zaplenjenega ZGB. Tožena stranka je namreč odločila, da 188.000 prioritetnih delnic ZGB ni nikdar obstojalo in zato tudi tretje-tožnica ne more uveljavljati vračila premoženja iz naslova lastninskih upravičencev predvojne zadružne zveze. Tudi ta odločitev tožene stranke temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi veljavnega in tudi nekdanjega prava. Tretje-tožnica res ni predložila delnic zaplenjene ZGB, saj se ne nahajajo v nobenem od pristojnih arhivov, je pa z drugimi listinami, ki so v upravnih spisih, nedvomno izkazan tako obstoj prioritetne delniške glavnice in prioritetnih delnic, kakor tudi lastništvo predvojne zadružne zveze nad celotnim paketom teh delnic. Vsi dokumenti, ki so v upravnih spisih ali v Arhivu RS pa tudi v strokovni literaturi in se nanašajo na delniško glavnico in delnice ZGB, dosledno in brez izjeme potrjujejo navedbe tretje tožnice. Niti enega neposrednega ali posrednega dokaza ni, na podlagi katerega bi lahko sklepali drugače. Vsa svoja izvajanja glede obstoja 188.000 prednostnih delnic je tožena stranka izvajala zgolj iz nekaterih dvoumnih navedb dedičev po pokojnem AA, ki pa so si tudi same v medsebojnem nasprotju, kar ugotavlja tudi sama tožena stranka. V nadaljevanju tožbe tretje- tožnica omenja zgolj najpomembnejše dokaze za svoje trditve o obstoju osnovne in prioritetne glavnice ZGB in navede, da tožena stranka nobenega od navedenih dokazov ne šteje za verodostojnega, temveč celo trdi, da ob Občnem zboru z dne 7. 4., ki se je nadaljeval 8. 7. 1936, te delnice niti niso bile pravno veljavno vpisane in vplačane, za kar nima nikakršne podlage. Tretja tožnica se zato sklicuje na 32. člen Uredbe o zaščiti denarnih zavodov in njihovih upnikov. Netočna je tudi ugotovitev tožene stranke pod točko IX F obrazložitve, da v bilanci iz leta 1945 ni evidentirana prednostna glavnica. V bilanci z dne 30. 6. 1945, s katero razpolaga tretja tožnica in ki jo ponovno prilaga tožbi, je razvidno, da se je prioritetna delniška glavnica pojavila v bilancah tudi še v letu 1945. Tudi ni res, da kazensko obsodilna sodba brez bistvenega obremenilnega pomena navaja, da je Zadružna veza 90% lastnica ZGB. Saj je bil prav to, kot izhaja iz kazenske sodbe, konstitutivni element za obsodbo predstavnikov Zadružne zveze. Kot taki so bili namreč obsojeni za dejanja, ki so bila očitana ZGB oz. C. d.o.o., ne pa za dejanja, ki bi se očitala predvojni zadružni zvezi. Tožena stranka v obrazložitvi zlasti razpravlja o specialnem rezervnem fondu, ki je bil tudi rezultat sanacije ZGB, kakor tudi prioritetna delniška glavnica. Iz vseh doslej navedenih bilančnih dokumentov in drugih dokumentov pa je jasno, da je specialni rezervni fond povsem druga kategorija kot prioritetna glavnica. Tretje-tožnica tudi nikdar ni zatrjevala, da predvojna zadružna zveza njima ni odstopila svoje terjatve na specialnem rezervnem fondu. Vendar vse to ni v obravnavani zadevi pomembno. Katere terjatve je imela predvojna zadružna zveza in ZGB in kakšni so bili njuni dolgovi, je namreč razvidno iz komisijskih zapisnikov, ki so bili napravljeni ob njuni zaplembi. Tretje-tožnici navedbe tožene stranke v zvezi s specialnim rezervnim fondom in prioritetnimi delnicami v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih je cela vrsta, niti niso razumljive. Prav gotovo pa te navedbe toženi stranki ne dajejo podlage za sklep, da prioritetnih delnic ZGB ni nikdar bilo in da je imela Zadružna zveza le nekakšen obligacijski zahtevek do ZGB. Večinska udeležba Zadružne zveze v ZGB je posredno razvidna tudi iz ugotovitve tožene stranke o personalni uniji med Zadružno zvezo in ZGB, kar potrjuje, da je bila Zadružna zveza večinska lastnica ZGB, saj sicer ne bi mogla nastaviti svojih ljudi v upravnem svetu ZGB. Tožena stranka je tako v celoti gledano v zvezi z ugotavljanju obstoja in lastništva delnic in prioritetne glavnice ZGB napravila napačno dokazno oceno in tudi napačno interpretacijo veljavnega pa tudi nekdanjega prava. Tudi same trditve v obrazložitvi odločbe si med seboj nasprotujejo, zato je odločbo treba razveljaviti tudi iz tega razloga. Tretje-tožnica je nedvomno upravičena zahtevati vračilo zadružnega premoženja, ki je bilo podržavljeno v obliki deleža, ki ga je imela nekdanja Zadružna zveza v ZGB. Skladno z 38. členom ZDen je tretje-tožnica upravičena zahtevati, da se ji vrnejo v last in posest nepremičnine pravne osebe, ki je naslednica sredstev podržavljene ZGB, katere delničar je bila predvojna zadružna zveza. Zato je tudi njen zahtevek v pogledu vrnitve stavbe na M. 10 v A. in posestva D. v naravi upravičen.

Glede na vse navedeno tretje-tožnica predlaga sodišču, da tožbi ugodi in v celoti odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, da se sodišče opredeli o pravnem vprašanju v zvezi z aktivno legitimacijo tretje-tožnice, da sodišče oceni tudi zbrane dokaze v zvezi z obstojem in lastništvom prioritetnih delnic ZGB, ker po mnenju tretje-tožnice namreč ni mogoče predložiti kakršnih bistveno novih dokazov. V zvezi z oceno vrednosti podržavljenega premoženja ZGB pa tretje-tožnica predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da izvede ponovno cenitev, kot jo je predlagala tretje-tožnica oz. tudi drugi udeleženci. Če pa sodišče spozna, da so izpolnjeni pogoji po 61. členu ZUP (pravilno ZUS) pa tretje-tožnica predlaga, da sodišče njenemu zahtevku glede vračila premoženja v celoti ugodi.

Tretje-tožnica je tožbi priložila tudi izjavo ZHKS in SZKB, da vstopata v postopek kot sospornika na strani tretje-tožnice, v kateri navajata, da se ne strinjata za odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, trdita, da ima tretje-tožnica v obravnavani zadevi aktivno legitimacijo, in so se zato tudi sporazumeli, da tretje-tožnica sama vloži zahtevek in sodeluje v upravnem postopku.

Tretje-tožnica v obširni pripravljalni vlogi, ki je njen odgovor na odgovor tožene stranke na njeno tožbo, prereka vse navedbo tožene stranke in še dodaja: Premoženje ZGB in takratne ZZ je bilo v celoti zaplenjeno skupaj s celotno dokumentacijo in arhivi obeh ustanov. Zato praktično vsa listinska dokumentacija, ki je bila predložena v upravni spis, izhaja iz istega vira, to je iz Arhiva Slovenije. Tja jo je predal Sekretariat za finance, ki jo je podedoval od nekdanjega Ministrstva za finance. Tretje-tožnica ni neposredna pravna naslednica nekdanje zadružne zveze, temveč je upravičena zahtevati njeno premoženje na podlagi 2. odstavka 66. člena ZZad. Zato od nje tudi ni mogoče zahtevati, da bi razpolagala s kakršnokoli izvirno dokumentacijo o ZGB oz. prejšnji ZZ. Če dokumentacija ni bila ustrezno arhivirana v državnih arhivih, to ni krivda tretje-tožnice kot upravičenke v tem postopku. Zato je tretje-tožnica tudi predlagala rešitev v obliki dela izvedenca, ki pa ji tožena stranka ni sledila. Tretja tožnica tudi ni pomešala pojmov premoženja banke in premoženja upravičenca, temveč gre za izpodbijanje dokazne ocene tožene stranke in njene interpretacije 65., 66. in 67. člena ZZad.

4.2.Tožena stranka v odgovoru na tožbo tretje-tožnice predlaga, da sodišče združi v en postopek in obravnavanje vse tri zadeve, ki se nanašajo na vračanje premoženja ZGB, in sicer zadevo U 1206/98, U 1228/98 in U 1236/98. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tretje tožnice vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi, in se pri tem sklicuje na razloge, ki so navedeni v njeni obrazložitvi. Ker po mnenju tožene stranke tožba ni utemeljena, predlaga, da jo sodišče zavrne. V dopolnitvi odgovora na tožbo pa se tožena stranka ponovno sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar k posamičnim tožbenim navedbam podaja odgovore. Od zatrjevanih bistvenih kršitvah določb postopka tožena stranka meni, da je trditev tretje-tožnice, da je dokumentacija, ki jo je Arhiv RS prejel od Ministrstva za finance, in da je to dejansko arhiv tožene stranke, zmotna. Dokumentacija izvira iz prvih povojnih let takratnega Ministrstva za finance LRS, ki jo je v Arhiv RS v skladu s predpisi o hrambi arhivskega gradiva predal bivši Republiški sekretariat za finance. Ta dokumentacija ni dokumentacija ali arhiv tožene stranke, ne glede na enakost ali podobnost nazivov organov. Posamezne listine so v spise resnično vlagali različni upravičenci, predvsem v spise v zadevah z opr. št. 434-51/93 in 434-68/93, ne da bi jih upravni organ k vlaganju teh dokumentov pozival, ker pač o tem, ali sploh obstoja in kakšna vrsta dokumentacije, ki bi bila podlaga za odločanje o utemeljenosti posameznih zahtevkov, organu ni bilo znano. Trditev tretje-tožnice, da je dokumentacija v Arhivu Slovenije, ki obsega več tekočih metrov, toženi stranki poznana, ker da si jo je uradna oseba pregledala, ne drži. Dokazila predlagajo predvsem stranke, lahko tudi upravni organ v poizvedbah, tretje-tožnica pa je imela možnost izbirati in predlagati dokaze od 7. 12. 1991 dalje. O vsebini denacionalizacijskih zahtev in vseh drugih dokazilih pa so imeli vsi udeleženci, torej vse stranke tega postopka, to je tudi tretje-tožnica, možnost, pojasniti svoja stališča ves čas postopka, saj je bilo narokov in ustnih obravnav več, poleg tega so imeli možnost pregledovati spise, kar je tretje-tožnica po svojem pooblaščencu v letu 1994, 1995 in 1998 tudi storila. Pregled spisov in priprava na ustno obravnavo posameznim strankam in njihovim pooblaščenem ni v ničemer prikrajšana s tem, ko je bil v postopku imenovan skupni predstavnik strank, saj je klub temu vsaka stranka obdržala svoj položaj in pravice, tudi v zvezi s pregledovanjem spisov in seznanjanjem s stanjem zadeve. Tožena stranka je ugotovila, da za imenovanje izvedenca dejansko ni bilo potrebe oz. ni bilo razlogov, saj gre v obravnavani zadevi za oceno pravnih inštitutov, uporabo predvojnih in povojnih predpisov in drugih listin, kar ni stvar izvedenskega dela, izvedba enostavnih računskih operacij pa tudi ni razlog za postavitev izvedenca. Količina in vrsta v spis neselektivno vloženih listin pa je prvotno kazala na potrebo po dokazovanju določenih dejstev z izvedencem. Glede odločitve o tem, kdo bi bil upravičenec za uveljavljanje delnic v ZGB s strani zadružnih sistemov, tožena stranka še naprej meni, da bi bili, glede na to, da je bila predvojna zadružna zveza po dejavnosti kreditna zadruga, upravičeni uveljavljati premoženje te zadružne zveze v ZGB le ZHKS in SZKB, seveda če bi izkazali lastništvo delnic v ZGB, vendar ZHKS in SZKB zahtevka za denacionalizacijo delnic v ZGB nista vložili. Tožena stranka podrobneje prikazuje svoje razloge za to, da je bila ZZ ob podržavljenju kreditna zadruga. Tožena stranka je v postopku pred izdajo odločbe tudi ugotovila, da zatrjevanih 188.000 prioritetnih delnic v lasti ZZ v ZGB nikdar ni obstojalo, takrat so bile poznani le t.i. materializirani vrednostni papirji in zato niti tožnica in tudi ne ZHKS in SZKB za označene delnice ne morejo uveljavljati vračila premoženja iz naslova lastninskih upravičenj predvojne ZZ. ZHKS in SZKB bi lahko uveljavljali vračanje premoženja le iz naslova izkazanega lastništva na navadnih delnicah. Tretje-tožnica ni izkazala, da bi bila predvojna ZZ lastnica 188.000 prioritetnih delnic oz. da so te sploh obstajale. Tožena stranka iz nobenega predloženega dokumenta ni mogla zaključiti, da "vsi dokumenti, ki so v spisu ali Arhivu RS, pa tudi v strokovni literaturi, ki se nanašajo na delniško glavnico in delnice ZGB, dosledno in brez izjeme potrjujejo navedbo tretje tožnice" kot to navaja tretje-tožnica na strani 7 tožbenih navedb. Tožena stranka je navedla argumente za svoje dokazno oceno ter zatrjevanje prioritetne delnice v času 16. občnega zbora delničarjev ZGB za poslovno leto 1935 (listi 563 in naslednji) niso bile pravno veljavno vpisane niti vplačane, kar tožnica na 11. strani tožbenih navedb prereka. Nadaljnje tožničine navedbe na isti strani o tem, kaj in kako bi moralo biti po predpisih, še niso dokaz, da je tako tudi dejansko bilo. Da je poslovanje obeh pravnih oseb predvojne ZZ in ZGB druga drugi prilagojeno tudi zaradi t.i. personalne unije, je pojasnjeno na 15. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, med drugim tudi spremembo pravil ZGB v paragrafih 21. in 23., v katerih so se besede "vplačane delniške glavnice" spremenile v "skupne delniške glavnice", kar je nato v skladu s popravljenimi pravili ZGB služilo tudi notarju za overitev zapisnika. Pred izdajo odločbe Ministrstva za trgovino Kraljevine Jugoslavije z dne 15. 8. 1935, in pred odločbo nekdanjega Okrožnega gospodarskega sodišča v A. z dne 15. 11. 1935 (lista 340 in 341) se ni izvedel noben poslovni dogodek v smislu sanacije ZGB, predvsem pa ne kakšno vplačilo delnic, za katere naj bi bilo izdano potrdilo z dne 31. 12. 1943, ki ni podpisano in kot tako nima nobene dokazne vrednosti, prav tako pa do izdaje navedenih odločb tudi ni bil določen znesek za pretvorbo starih terjatev ZZ v t.i. specialni rezervni fond in s tem tudi ne del tega zneska za prioritetne delnice ZGB, katerih izdajo je odredili Ministrstvo za trgovino Kraljevine Jugoslavije. Tožbene navedbe pod točko 3. in 7. ni nič drugega kot povzetek iz ugotovitev v prej navedeni odločbi Okrožnega gospodarskega sodišča, pri katerem je Zadružna zveza še pred izdajo odločbe tega sodišča morala kot pogoj podati izjavo z dne 25. 10. 1935, da "pristaja na pretvorbo 40% svojih terjatev v specialni rezervni fond, v navedenih 40% terjatev, ki se pretvarjajo, pa je v skladu z 31. členom Uredbe obsežen tudi del, namenjen za prioritetno glavnico. V težki finančni situaciji pa ni bila le ZGB marveč tudi ZZ (in kreditne zadruge), ki je istega dne, ko je bil 16. občni zbor delničarjev ZGB, to je 7. 4. 1936, zaprosila ministrstvo za odlog plačila svojih obveznosti, kar je bil razlog za prekinitev občnega zbora. Prekinjeni 16. občni zbor se je nadaljeval 6. 7. 1936, ker je ZZ dobila obvestilo, da je njena prošnja za odložitev plačil (za 6 let) rešena in s tem prej omenjena ovira glede odpisa prioritetne glavnice odstranjena. Ta okoliščina je zato ZZ omogočila vpis prioritetne glavnice brez doplačil z odlogom na 6 let, torej v obdobju med okupacijo leta 1942, ko stare države in banovine in njenih organov ni bilo več. V skladu s tem so bila spremenjena tudi pravilna ZGB. Ta operacija vpisa delnic brez vplačila prioritetne delniške glavnice je Zadružni zvezi omogočila, da je celotni znesek svojih terjatev (50.734,844 takratnih din), pretvorjenih v specialni rezervni fond, cedirala Dravski banovini za odstopljeni kredit, ki ga je najela Dravska banovina za sanacijo ZZ in zadružništvo v znesku 63.000.000 takratnih din, kot je to razvidno iz zapisnika eksekutive z dne 2. 12. 1937 (list št. 351, št. 434-51/93). V zvezi z navedbami pod točko 3.8. tožbe tretje tožnica v svojih navedbah sama navaja, da iz prezenčnih list (14., 15. in 16 občnega zbora delničarjev ZGB in nato 12. rednega občnega zbora leta 1942) res ni razvidno, da je bila ZZ večinski delničar ZGB, zatrjuje pa, da je to vendar bila. Že v obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da lastništva in obstoja 188.000 prednostnih delnic listine ne podpirajo zapisnik o občnem zboru s protislovnimi podatki od lastništva prednostnih delnic, odlog plačil za 6 let, nepodpisano potrdilo o plačilu, vse to kaže le na poslovanje po domače med prijatelji. Delničarji, ki naj bi izkazali lastništvo delnic (niso bili registrirani kot pooblaščenci), bi morali pridobiti lastništvo zgolj z izročitvijo, vendar le na podlagi pravnega posla, premik delnic kot vrste premoženja pa bi se sicer odrazil v aktivi ZZ. Pravne osebe vodijo o premiku premoženja knjige, ne gre zgolj za izročitev delnic, kot med fizičnimi osebami, kjer je pravni posel neobličen in premik premoženja ni registriran v računovodskih evidencah. Teh okoliščin tožnica na ustnih obravnavah ni znala pojasniti in jih ne pojasnjuje niti v tožbi. V ostalem pa se tožena stranka sklicuje na svojo obrazložitev v izpodbijani odločbi.

4.3.Tožba je bila poslana strankam z interesom v tem postopku: SOD, Agenciji RS za plačilni promet, prvo-tožnicama, drugo-tožnikom, C.C. in G.G. Samo drugo-tožniki so podali odgovor na tožbo tretje-tožnice. V odgovoru navajajo, da prerekajo vse navedbe tretje-tožnice, ker menijo, da njeni razlogi, niso utemeljeni. Izgovarjanje na to, da zaradi preobsežnosti spisa pri upravnem organu tretje-tožnica ni seznanjena z dokumentacijo posameznih udeležencev in je s tem posledično onemogočena pri izjavljanju o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, je glede na več-letno trajanje postopka in stalno možnost vpogleda v spis, neutemeljeno. Tretje-tožnica za postopek pri upravnem organu ni bila dovolj zainteresirana in je šele zdaj, kot je prejela zanjo neugodno odločbo, začela iskati možne razloge za njeno izpodbijanje. Tudi sicer navedbe in priložena dokazila, čeprav prizadetim strankam niso bila dostavljena, so pa jim poznana iz spisa pri upravnem organu in Arhiva Republike Slovenije, ne dokazujejo bistva te tožbe, to je imetništva 188.000 prioritetnih delnic ZGB ob podržavljenju. Glede tega odgovoru na tožbo prilagajo posebno prilogo, ki jo je v imenu drugo-tožnikov sestavila II. Glede vprašanja, ali je Zadružna zveza Slovenije upravičenka do vračila premoženja ZGB, menijo, da gre za pravno vprašanje, o katerem naj odloči sodišče, sami pa menijo, da je tožena stranka to vprašanje pravilno rešila. Glede navedb tretje-tožnice o ugotovitvi vrednosti zaplenjenega premoženja pa drugo-tožniki v celoti vztrajajo na razlogih, ki so jih navedli v svoji tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke. Predlagajo, da se tožba tretje-tožnice kot neutemeljena zavrne.

4.4. Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v zvezi s tožbo tretje-tožnice priglasilo.

K 1. točki izreka

Sodišče je sledilo predlogu tretje-tožnice in tožene stranke in je zadeve U 1206/98, U 1228/98 in U 1236/98 na podlagi 41. člena ZUS (Uradni list RS, št. 59/97 in 70/00) združilo v skupno obravnavno in odločanje, ker so vse tožbe uperjene zoper isto odločbo tožene stranke, združitev pa so predlagali tako tožena stranka kot drugo tožniki.

K 2. točki izreka:

Tožba prvo-tožnic je utemeljena iz drugih razlogov, kot jih navajata v tožbi. V zvezi s to tožbo je sporno, ali je izrek izpodbijane odločbe jasen in izvršljiv, ker da bi iz njega lahko celo izhajalo, da so obveznice SOD nominirane v slovenskih tolarjih ne pa v nemških markah, poleg tega v izpodbijani odločbi ni določen rok, v katerem mora SOD obveznice izročiti, zaradi česar sploh ni jasno, kdaj bo ta odločba izvršljiva.

Sodišče sicer meni, da je izrek izpodbijane odločbe v IV. točki (pa tudi v I., III. in V. točki po nepotrebnem obremenjen z besedilom "v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan izdaj odločbe", ki lahko dejansko zavaja, da so obveznice izdane v tolarjih, vendar to ni razlog za odpravo odločbe, saj je iz drugega odstavka 45. člena ZDen (Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92 - odl. US RS, 13/93 - odl. US RS, 31/93, 24/95 - odl. US RS, 20/97 - odl. US RS, 23/97- odl. US RS, 65/98 in 76/98 - odl. US RS, 66/00, 66/00-obv.razl. in 11/01) ZSOD (Uradni list RS, št. 7/93, 48/94 in 22/00-ZJS) in Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SOD (Uradni list RS, št. 61/96 in 11/99- odl. US), jasno razvidno, da so obveznice nominirane v nemških markah. Iz navedenih predpisov je tudi razvidno, da se obveznice glasijo na upravičenca, in da se v primeru smrti upravičenca izročijo skrbniku za posebni primer. Prvo-tožnici sta, kot ugotavlja tudi tožena stranka, kot kaže, prezrli VI. točko izreka izpodbijane odločbe, v kateri je odločeno o roku in načinu izročitve obveznic SOD za vse upravičence, obravnavne v tej odločbi. Tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebine in bistva obveznic SOD ne spreminja. Ne drži tudi trditev prvo-tožnic, da v izreku odločbe ne bi smelo biti določeno, da mora zavezanec izročiti obveznice DD, ker je upravičenec umrl. Prav zato pa se obveznice izročajo skrbnikom za posebne primere, seveda ne v last, marveč le v posest. Skrbnik pa s tem premoženjem upravlja do določitve oz. razglasitve dedičev.

Sodišče je tej tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, iz razlogov, zaradi katerih je ugodilo tožbi tretje-tožnice. Ker bo morala tožena stranka dopolniti prvotni postopek in ponovno odločati o vrednosti podržavljenega premoženja, obstoju 188.000 prednostnih delnic, kar bo lahko vplivalo na vrednost ene delnice, ta pa je podlaga za določitev odškodnine v obveznicah tudi za pravnega prednika prvo-tožnic, je bilo treba njuni tožbi ugoditi iz drugih razlogov, kot jih navajata sami, in tudi v delu, ki se nanaša na njunega pravnega prednika, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek in odločanje toženi stranki. Tožba drugo-tožnikov je delno utemeljena. V zvezi s to tožbo so sporni: pravočasnost in utemeljenost zahtevkov drugo-tožnikov, obseg, stanje in vrednost podržavljenega premoženja ter način ugotavljanja vrednotenja njegove sedanje vrednosti. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavanem primeru je razvidno, da so drugo-tožniki v prvotnem pravočasnem zahtevku za denacionalizacijo zahtevali le vračilo 75 temeljnih delnic, nato pa razširili zahtevek še na 1/7 deleža 425 temeljnih delnic članov upravnega sveta, kot izhaja iz podatkov iz upravnih spisov šele dne 22. 10. 1994 (list. št. 292 in 292 zadeva 434-51/93), nato so dne 17. 7. 1996 spremenili zahtevek in uveljavljali vrnitev kapitala v vrednosti 1600 delnic temeljne glavnice, katerih lastništvo so dokazovali z zapisnikom 22. rednega občnega zbora ZGB z dne 12. 6. 1942, in nato so na glavni obravnavi dne 18. 5. 1998 po svoji navedbi "precizirali" zahtevek še za 1500 temeljnih delnic ZGB v obliki obveznic SOD. Po mnenju sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, ko je razširitev zahtevka še na 1500 delnic zavrnila, čeprav iz drugih razlogov, pravilno bi ga namreč morala zavrniti zato, ker ni bil pravočasen, saj je bilo možno zahtevke za denacionalizacijo vlagati le do 7. 12. 1993 (prvi odstavek 64. člena ZDen). V ponovljenem postopku pa naj tožena stranka ugotovi tudi, ali je bil zahtevek za vračilo 1/7 deleža temeljnih delnic od 425 delnic članov upravnega sveta glede naprvi odstavek 64. člena ZDen pravočasen. Drugo-tožniki menijo, da je treba iz premoženja ZGB izključiti vrednost P. hotela B., ker da je bil ta do 1/3 delnic v lasti njihovega pravnega prednika. Po pregledu upravnih spisov tudi sodišče meni, da tožniki niso dokazali, da P. Hotel B. v času podržavljenju ZGB ni bil v njeni lasti. Po presoji sodišča je torej tožena stranka ravnala pravilno, ko je v vrednost podržavljenega premoženja ZGB vključila tudi vrednost Hotela P. B., in je za to navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). K temu le dodaja, da je upravni spor v zadevi U 690/97, na katero se sklicuje tožene stranka v izpodbijani odločbi, pravnomočno končan s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 717/99-2 z dne 4. 10. 2000, s katero je sodišče zavrnilo pritožbo drugo-tožnikov zoper sklep upravnega sodišča, opr. št. U 690/97-12 z dne 11. 5. 1999, s katerim je upravno sodišče zavrglo tožbo drugo-tožnikov kot prepozno. Razen v delu, ki se nanaša na nasprotovanje vključitvi vrednosti P. Hotela B. v vrednost podržavljenega premoženja ZGB, pa imajo drugo-tožniki prav, ko ugovarjajo pravilnosti vrednotenja podržavljenega premoženja oz. da tega niti ni mogoče preizkusiti. Vrednotenje podržavljenega premoženja ZGB je treba v celoti izvesti v skladu z ZDen in njegovimi podzakonskimi predpisi. Ker gre za vrednotenje premoženja podržavljene delniške družbe, ki je imela svoje premoženje tudi v drugih družbah, je treba ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij (te se ugotovijo po 8. v povezavi s 4., 5. in 6. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, Uradni list RS, št. 23/92, 42/93-odl. US, 65/93-odl. US in 26/00, v nadaljevanju Navodilo) valorizirati v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDen po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju Odredba). Sodišče pa tega, ali je tožena stranka v obravnavnem primeru te vrednosti izračunavala na predpisani način, niti ne more preveriti, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe (zlasti 8. strani) ni razvidno, tega pa v celoti tudi ni mogoče razbrati iz cenilnih listov, na katere se sicer tožena stranka sklicuje, vendar jih v odločbo ne povzame. Poleg tega pa, kot to opozarja tretje-tožnica, v vrednost podržavljenega premoženja tudi ni vključena vrednost vseh deležev ZGB v drugih podjetjih, zlasti ne v podjetju G., torej je dejansko stanje glede obsega in stanja podržavljenega premoženja ter njegove vrednosti napak ugotovljeno. Sodišče meni, da je možnost, ki jo daje 1. odstavek 5. člena Navodila, dana le strankam v upravnem postopku denacionalizacije, ne pa organom, ki o denacionalizaciji odločajo, saj so vrednost ob podržavljenju ugotovili državni organi po takrat predpisanih metodologijah in postopkih, torej teh njihovih odločitev denacionalizacijski organi po lastni izbiri in volji ne smejo spreminjati. Če pa katera od strank v denacionalizacijskem postopku ugovarja realnosti vrednotenja premoženja ob podržavljenju, jo lahko dokazuje z drugimi dokazili (2. in 3. odstavek 5. člena Navodila). V ponovljenem postopku bo torej treba podržavljeno premoženje ZGB in družb v njeni lasti vrednotiti v skladu s predpisi. Ker vrednotenje v izpodbijani odločbi ne temelji na vrednotenju, ki ga je izdelal KPMG, sodišče pa v upravnem sporu presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, se sodišče ne opredeljuje do vrednotenja, ki ga je izdelal KPMG. Tožba tretje-tožnice je utemeljena. V zvezi s to tožbo so sporni aktivna legitimacija tretje-tožnice, obstoj prednostne glavnice in 188.000 prednostnih delnic, obseg, stanje in vrednost podržavljenega premoženja ter način ugotavljanja njegove sedanje vrednosti, ter tudi oblika vračanja premoženja. Sodišče se strinja s stališčem tretje tožnice, da je prav ona upravičena uveljavljati vračilo premoženja nekdanje ZZ, ki ga je ta imela v ZGB. V obravnavnem primeru gre za vračanje premoženja ZGB, ki je bila zaplenjena s sodbo Vojaškega sodišča vojnega območja A. z dne 11. 8. 1945, za kar sama tožena stranka navaja, da je bila z zaplembno sodbo zaplenjena delniška družba "ZGB kot pravna oseba, torej personificirani kapital, ki je obsegal tudi kapitalske deleže (naložbe) v njenih družbah, razpršen med delnice. Podržavljeni so torej bili vsi alikvotni deleži delniškega kapitala, katerega lastniki so bili delničarji, med drugim lahko tudi kreditne zadruge, vključno s predvojno Zadružno zvezo, v katero so bile posojilnice in hranilnice včlanjene, pri njih vložene vloge pa je ZZ zbirala in vlagala v ZGB" (prvi odstavek na 12. strani izpodbijane odločbe).Tožena stranka na več mestih sama navaja, da je bila nekdanja ZZ delničarka ZGB, vendar jo šteje za kreditno zadrugo, ne pa za splošno zadružno zvezo, kar v obravnavanem primeru po mnenju sodišča sploh ni pomembno, in iz tega napravi zaključek, da gre za vračanje premoženja kreditnih zadrug oz. njihovih zvez v smislu 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 22/94 - obv. razl. in 35/96 - obv. razl.), za katerega vračilo pa sta po 67. členu ZZad uprvičeni le ZHKS in SZKB, ne pa tretje-tožnica, zato njen zahtevek zavrne. Ker gre v obravnavnem primeru za vračanje alikvotnega dela delniškega kapitala ZGB, torej banke (in ne kreditne zadruge), lahko vračilo tega premoženja zahtevajo le njeni delničarji oz. njihovi pravni nasledniki, kar so tudi storili. Zahtevke so dali pravni nasledniki delničarjev ZGB, in sicer pravni nasledniki delničarjev-fizičnih oseb po ZDen, pravni nasledniki pravnih oseb-predvojne zadružne zveze pa po prvem odstavku 65. člena in drugem odstavku 66. člena ZZad, za to vračanje pa se v skladu z 68. členom ZZad uporablja ZDen, če ni z ZZad drugače določeno. Po presoji sodišča torej ne gre za vračanje premoženja kreditnih zadrug, torej podržavljenih kreditnih zadrug, v smislu 67. člena ZZad, temveč za vračanje podržavljene ZGB, do česar pa so upravičeni delničarji, med katerimi je bila nesporno tudi predvojna ZZ. Ker je bila predvojna ZZ tako kot še mnoge druge zadruge po 2. svetovni vojni likvidirana, je ZZad v drugem odstavku 66. člena določil, da je upravičenka do vrnitve zadružnega premoženja, ki je bil odvzeto zadružni zvezi, področna zadružna zveza, ki deluje na območju prejšnje področne zadružne zveze, če pa takšne ni, pa je upravičenka zadružna zveza, ki deluje za območje Slovenije. Glede na določbo prvega odstavka 65. člena ZZad, ki daje podlago za vračanje podržavljenega zadružnega premoženja tudi za primere, kot je obravnavani, glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZZad, ki kot upravičenko za vračilo zadružnim zvezam podržavljenega premoženja določa tretje-tožnico, ki je edina tovrstna zadružna zveza na območju Republike Slovenije, sodišče meni, da je napačna odločitev tožene stranke, ki tretje-tožnici ni priznala položaja aktivne stranke v tej zadevi, pri čemer sploh ni obrazložila, zakaj tega premiera ne obravnava po 65. in 66. členu ZZad, kakor je bila vložena zahteva tretje-tožnice, temveč ga obravnavna po 67. členu ZZad. Še zlasti pa je nerazumljivo, da se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je presojalo ustavnost 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 40/97), iz katere pa jasno izhaja, da ustavno sodišče meni, da imata ZHKS in SZKB pravico do uveljavljanja premoženja, podržavljenega zadružnim hranilnicam, ne pa tudi gospodarskim družbam, in da za vračanje premoženja ZGB ni podlage v 67. člen ZZad. Po mnenju sodišča je torej vračilo delniškega kapitala predvojne ZZ v zaplenjeni ZGB upravičena uveljaviti tudi tretje-tožnica. Ker je tožena stranka odločila drugače, in tretje-tožnici ni priznala položaja upravičenke ter zato tudi ni odločila o njenem zahtevku, je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v nov postopek že iz tega razloga. V obravnavnem primeru je nadalje sporno vprašanje, ali je ZGB sploh oblikovala prednostno glavnico v višini 18.800.000 takratnih din in izdala 188.000 prednostnih delnic, ter če jih je, je naslednje vprašanje, kdo je bil ob podržavljenju njihov lastnik. Ta vprašanja pa so povezana tudi z vrednostjo podržavljenega premoženja in vrednostjo ene delnice, torej tudi, ali je drugim upravičencem v obravnavnem primeru vrnjen njim podržavljeni delež v pravilni vrednosti. Tožena stranka je glede tega vprašanja zavzela stališče, da ni verodostojnega dokaza o tem, da bi bila v okviru sanacije ZGB oblikovna prednostna glavnica v višini 18.800.000 takratnih din in da bi bilo izdanih 188.000 prednostnih delnic, zato se z vprašanjem, čigave naj bi te delnice ob podržavljenju bile, niti ni ukvarjala, kar vse pa bo treba opraviti v ponovljenem postopku. Tožena stranka v izpodbijani odločbi na straneh 13 do 17 navaja le nekatere podatke o postopku in vsebini likvidacije kmečkih dolgov, zagotavljanju likvidnosti kmečkih posojilnic; o odločbi Ministrstva za trgovino in industrijo Kraljevine Jugoslavije z dne 15. 8. 1935 (list 340 v upr. spisih), iz katere je razvidna vsebina sanacije ZGB, ki je potekala po Uredbi o zaščiti denarnih zavodov in upnikov (Službeni list Kraljevske dravske banovine, št. 100/34); o zapisniku rednega občnega zora ZGB z dne 7. 4. 1936 in 6. 7. 1936, na podlagi katerega so bile opravljene in v oglasnem delu Službenega lista Kraljeve banske uprave Dravske banovine, št. 294/36 z dne 21. 11. 1936, objavljene spremembe v trgovinskem registru za ZGB (iz katerih izhaja, da je bila odpisana delniška glavnica ZGB v višini 90%, in sicer od 12.000.000 na 1.200.000 takratnih din; da je bilo takratnih 120.000 delnic denominiranih na 10 din; da se je na podlagi nove prioritetne glavnice v višini 18.800.000 din zvišala delniška glavnica na 20.000.000, za prioritetno glavnico pa se je izdalo 188.000 novih prioritetnih delnic, vsaka v vrednosti 100 din), vendar se do povezanosti teh podatkov z obravnavnim problemom, njihove medsebojne povezanosti in pomena ter dokazne vrednosti ne opredeli. Tožena stranka brez ustrezne in prepričljive obrazložitve ne šteje za verodostojne niti bilančne podatke ZGB in ZZ, niti zapisnika 14., 15. in 16. občnega zbora ZGB, niti zapisnika o popisu in cenitvi zaplenjene imovine predvojne ZZ z dne 20. 11. 1945, niti popisa premoženja ZGB z dne 21. 11. 1945, niti kazenske obsodilne sodbe (list št. 48 in naslednji v spisu 434-68/93, iz katere obrazložitve izhaja, da je ZZ 90% lastnica ZGB), iz katerih izhaja, da je bila prednostna glavnica v višini 18.800.000 takratnih din oblikovalna in je bilo izdanih 188.000 prednostnih delnic. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi večkrat sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 40/97), vendar ne na njeno 16. točko, iz katere izhaja, da je ustavno sodišče štelo, da je 188.000 prednostnih delnic v ZGB ob podržavljenju obstojalo, prav tako tožena stranka ne obrazloži, zakaj v izpodbijani odločbi nasprotuje tej ugotovitvi ustavnega sodišča. Tožena stranka sicer ugotavlja, da je sanacija ZGB potekala po Uredbi o zaščiti denarnih zavodov in upnikov iz leta 1934, ki je denarnim zavodom omogočala različne sanacijske ukrepe in njihove kombinacije (odlog plačila, odpisi rezerv, revalorizacijo nepremičnin, odpis delniške glavnice, konverzijo starih terjatev v lastniške deleže in prenos oziroma pretvorbo starih terjatev v posebni rezervni sklad) s kombinacijo sanacijskih ukrepov, vendar šteje različne oblike sanacije ZGB za protislovne, in zato prej navedenim listinam ne pokloni vere, pri čemer se sklicuje tudi na to, da tudi predstavniki tretje tožnice na obravnavni 18. 5. 1998 teh protislovij niso pojasnili. Obstoj prednostne glavnice in prednostnih delnic ter različna kombinacija sanacijskih ukrepov pa poleg iz prej navedenih dokumentov izhaja tudi iz strokovnega dela Vladimirja Murka iz leta 1938, ki ga navaja tretje-tožnica, in tudi iz strokovnega dela "Zgodovina slovenskega bančništva", v katerem je na 104. strani navedeno, da je ZGB za svojo rekonstrukcijo - sanacijo uporabila kombinacijo dopustnih načinov sanacije: odlog plačila upnikom za 6 let (odobren v letu 1935); odpisi rezerv; revalorizacijo nepremičnin; odpis delniške glavnice v višini 90% (pri čemer je imela največjo izgubo prav tedanja ZZ kot osrednja revizijska zveza zadrug kot večinski delničar, ki je imela v lasti več kot 9/10 delnic ZGB); konverzijo starih terjatev v lastniške deleže (ZZ kot denarna centrala kreditnih zadrug ni mogla izterjati svojih terjatev do ZGB in so bile zato te terjatve spremenjene v lastniški delež z izdajo novih prednostnih delnic v višini skorajda 20 milijonov din); in prenos oziroma pretvorbo starih terjatev v posebni rezervni sklad v višini 40% starih terjatev. Glede na vse navedeno sodišče tudi v tem delu ne more presoditi pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, ker tožena stranka ne obrazloži jasno in prepričljivo, zakaj ne šteje obstoja prednostne glavnice in delnic za dokazana, poleg tega pa ne navede nobenega dokaza, tega po presoji sodišča tudi ni v upravnih spisih, iz katerega bi izhajalo, da prednostna glavnica ni bila oblikovna in da prednostne delnice niso bile izdane. Glede tožbenih ugovorov tretje-tožnice o nepravilnem vrednotenju podržavljenega premoženja se sodišče sklicuje na svojo obrazložitev k tožbi drugo-tožnikov, pri čemer dodaja, da naj tožena stranka ponovno preveri tudi vse ugovore tretje-tožnice glede vrednotenja podržavljenega premoženja, tudi glede upoštevanja vrednosti podjetja GGG v vrednosti ZGB, ter naj svoje ugotovitve glede obsega, stanja in vrednosti premoženja ob podržavljenju ter način ter podlage za ugotavljanje njegove sedanje vrednosti natančno in jasno obrazloži. Glede oblike vračanja se sodišče strinja s stališčem tretje-tožnice, da lahko v skladu z 38. členom ZDen terja vračilo kapitala z vrnitvijo v last in posest oz. vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičninah pravne osebe, ki je pravna naslednica sredstev oz. premoženja podržavljenega podjetja ali drugega gospodarskega subjekta, katerega delničar ali družbenik je bil upravičenec. To pa lahko uveljavi le ob pogojih, ki sicer po ZDen veljajo za vračanje nepremičnin, kar med drugim pomeni tudi, če gre za sredstva v podjetjih, ki so se lastninila po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), če je svoj zahtevek v ustrezni obliki zavarovala po 11. členu ZLPP. Tožena stranka je na 17. strani obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da je zaradi nedokazanosti obstoja prednostne glavnice in prednostnih delnic ugotovljeno vrednost ZGB ob podržavljenju v višini 4.099,545,10 DEM delila le s 120.000, to je s številom temeljnih delnic, na katere je bila po njenem mnenju ob podržavljenju razdeljena delniška glavnica, in na ta način ugotovila, da je vrednost ene temeljen delnice 33,16 DEM. Ker pa morebitni obstoj 188.000 prednostnih delnic ZGB ob podržavljenju prav gotovo vpliva na vrednost delnice, izračunano v obravnavani zadevi in prikazano v izpodbijani odločbi, ter s tem na višino odškodnine za podržavljeno premoženje za vse upravičence, tudi za tiste, ki tožbe niso vložili (oz. njihovi pravni nasledniki), je bilo treba ugoditi tožbenemu zahtevku tretje-tožnice in v celoti odpraviti izpodbijano odločbo ter zadevo vrniti v nov postopek za vse upravičence, razen za tiste, za katere se je postopek s sklepom ustavil. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 60. člena ZUS tožbam ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki v smislu drugega in tretjega odstavka 60. člena ZUS, pri čemer naj tožena stranka v zadevi ponovno odloči najpozneje v 6 mesecih po pravnomočnosti te sodbe. Sodišče ni odločalo po 61. členu ZUS, ker tega ne dopušča narava zadeve, poleg tega pa tretje-tožnica niti ne zatrjuje, da ji bo zaradi vrnitve zadeve toženi stranki v nov postopek nastala težko popravljiva škoda, tožena stranka pa je v zadevi odločila prvič, torej tudi razlog iz 3. točke prvega odstavka 61. člena ZUS ni podan.

K 3. točki

Sodišče je odločitev glede stroškov postopka oprlo na tretji odstavek 23. člena ZUS, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, kar je bilo tudi v tem primeru.