UPRS Sodba U 417/2003

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota A. št. ... z dne 8. 7. 2003, s katero je prvostopni organ gospodarski družbi A. d.d. B., kot lastniku tlačne posode prepovedal začetek uporabe tlačne posode za utekočinjen naftni plin (UNP) tovarniška številka 2350, ker niso zagotovljeni varnostni odmiki od sosednjega zemljišča. Rok izvršitve odločbe je naslednji dan po njenem prejemu. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da se je upravni postopek sicer začel na zahtevo družbe A. d.d. Ljubljana in tožnika za prevzemni inšpekcijski pregled začetka uporabe navedene tlačne posode, ki je nameščena pri tožniku, vendar pa je potem prvostopni organ izdal sporno prvostopno odločbo po uradni dolžnosti, upoštevaje določbe točke 4. 4. 4. 1. Pravilnika o utekočinjenem naftnem plinu (Ur. list RS, št. 22/91), ki določa, da mora biti minimalna varnostna razdalja posode od meje sosednjega zemljišča 3 m od priključkov, od plašča posode pa 1,5 m; ugotovil je, da je v obravnavanem primeru manjša, kot je predpisano. Navedena tlačna posoda namreč leži na južnem delu parcele št. 1887/6 k.o. ... ter neposredno na meji s parcelama št. 1887/5 in številka 887/1 iste k.o., tako da ni nobene varnostne razdalje od teh dveh parcel. V obravnavanem upravnem postopku se ugotavlja postavitev posode, vgrajena varnostna in druga oprema ter ukrepi za tehnično pravilno in varno obratovanje oz. uporabo, skladu z določili Pravilnika o pregledu in preizkušanju tlačnih posod (Ur. list RS, št. 84/97). Tožnik se neupravičeno sklicuje na gradbeno dovoljenje, saj pri izdaji le-tega ni bil upoštevan Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu. V obravnavanem postopku je nedvomno ugotovljeno, da znaša odmik tlačne posode od sosednjega zemljišča manj, kot je predpisano, saj je posoda postavljena neposredno na parcelnih mejah. Četudi je lastnik sosednjega zemljišča isti, to ne more spremeniti dejstva, da gre za sosednje zemljišče. Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu ne dopušča nikakršnih izjem. Navedba v obrazložitvi prvostopne odločbe, da navedena tlačna posoda leži na meji štirih zemljišč je sicer nepravilna, saj meji na dve zemljišči, vendar pa ta nepravilnost ni bistvena.

Tožnik v tožbi navaja, da vztraja pri dosedanjih navedbah. Prvostopni organ je odločil napačno, ko je začetek uporabe tlačne posode zavrnil zato, ker naj ne bi bili zagotovljeni varnostni odmiki od sosednjega zemljišča. Pri tem je bilo namreč spregledano, da je tožnik lastnik sosednjih zemljišč, na katerih stojita stanovanjska objekta s tlačno posodo. Navedeno je razvidno iz odločbe o izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja za objet in plinsko cisterno Upravne enote v A. z dne 27. 6. 2001 in 14. 6. 2002. Po tej odloči je jasno razvidno, da so odmiki plinske cisterne sosednjega zemljišča (torej zemljišč sosedov) več kot 3 m. Odločitev tožene stranke pa je tudi pomanjkljiva, saj ni razvidno, do katerega zemljišča naj ne bi bili spoštovani varnostni odmiki in v čem bi naj bilo konkretno sporno varnostno obratovanje tlačne posode. Po mnenju tožnika pa tožena stranka sploh ni bila upravičena odločati o lokaciji plinske cisterne, saj je bilo to že odločeno s pravnomočnim lokacijskim, gradbenim in uporabnim dovoljenjem Upravne enote v A. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in sporno prvostopno odločbo ter odloči, da se mu izda uporabno dovoljenje za navedeno tlačno posodo, tožena stranka pa je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v roku 15 dni.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

A. d.d. iz B., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke v smislu določb 1. odst. 20. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS), na tožbo ni odgovoril.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna inšpektorjeva prepoved začetka uporabe tlačne posode za UNP; tržni inšpektor je začetek uporabe predmetne tlačne posode prepovedal zato, ker niso zagotovljeni varnostni odmiki od sosednjega zemljišča. Tožnik meni, da inšpektor za izrečen ukrep ni bil pristojen, saj ima gradbeno in uporabno dovoljenje, in da kot sosednje zemljišče ni mogoče upoštevati sosednjo parcelo, ampak je treba kot sosednjo zemljišče upoštevati zemljišče sosednjega lastnika; v obravnavanem primeru pa je tožnik (po njegovih navedbah) lastnik tudi sosednjih dveh parcel, na meji katerih stoji sporna tlačna posoda. V 16. členu Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in za ugotavljanje skladnosti (ZTZPUS - Ur. list RS, št. 59/99 in 31/00) je določeno, da ta zakon ureja (med drugim) tudi izvajanje nadzora nad izpolnjevanjem zahtev iz tehničnih predpisov (1. člen). Proizvodi smejo biti dani v promet oz. se smejo začeti uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami in je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku (3. člen). Tehnični predpis je predpis, ki določa lastnosti proizvoda ali z njim povezanega postopka in načina proizvodnje (2. alinea 4. člena). Izpolnjevanje zahteve tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov oz. drugih predpisov, ki se še nadalje uporabljajo, nadzorujejo inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi za posamezne proizvode, pri čemer imajo pristojni inšpektorji poleg pooblastil in ukrepov, ki izhajajo iz posameznih predpisov, ki se nanašajo na njihovo delo, na podlagi tega zakona še dodatna pooblastila, med drugim da izvedejo ustrezne preglede in preizkuse proizvodov glede skladnosti s predpisi tudi potem, ko so bili ti dani v promet oz. so se že začeli uporabljati, da odredijo odpravo ugotovljenih neskladnosti in da prepovedo začetek uporabe, omejijo uporabo ali odredijo prenehanje uporabe neskladnih proizvodov in izvedejo dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se bo prepoved upoštevala; te ukrepe lahko odredijo med drugim tudi dobavitelju (16. člen). V Pravilniku o pregledu in preskušanju tlačnih posod je med drugim določeno, da se prevzemni pregled tlačne posode opravi pri uporabniku na mestu postavitve še pred prvim polnjenjem in izročitvijo v uporabo. S pregledom se kontrolira in preverja postavitev posode, vgrajena varnostna in druga predpisana oprema in ukrepi za tehnično pravilno in varno obratovanje oz. uporabo (7. člen). Pri rednem zunanjem pregledu se ugotavlja stanje tlačne posode v obratovanju in uporabi ter pregleduje varnostna in druga oprema posode ter stanje prostora oz. mesta postavitve posode (9. člen). V Pravilniku o utekočinjenem naftnem plinu pa je med drugim določeno, da se s tem pravilnikom predpisuje uporaba utekočinjenega naftnega plina, njegovo skladiščenje in pretakanje ter varnostni ukrepi v zvezi s tem (1. člen). Glede lokacije malih rezervoarjev na prostem (obravnavani primer) pa med drugim še določa, da mora biti varnostna razdalja od meje sosednjega zemljišča najmanj 3 m od priključka in najmanj 1,5 m od plašča rezervoarja (točka 4.4.4.1.). Iz citiranih določb tehničnih predpisov v zvezi s tehničnimi zahtevami za proizvode (na te določbe se sklicujeta tudi upravna organa) izhaja, da je njihov namen predvsem v ugotavljanju tehnične skladnosti proizvoda samega, vendar pa se morajo preverjati tudi postopki v zvezi z napravo in mesto postavitve naprave; v obravnavanem primeru, ko gre za rezervoarje za utekočinjen naftni plin (kar nedvomno predstavlja povečano nevarnost eksplozije) tehnični predpis - Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu, izrecno določa tudi varnostne razdalje, ki morajo biti zagotovljene za varno obratovanje naprav oz. rezervoarjev za utekočinjen naftni plin. Glede na navedeno sta oba upravna organ po presoji sodišča utemeljeno štela, da je v pristojnosti prvostopnega inšpekcijskega organa poleg ugotavljanja tehnične skladnosti samega proizvoda (rezervoarja) tudi ugotavljanje ustreznosti lokacije njegove postavitve, saj je postavitev take posode eden bistvenih pogojev za zagotavljanje varnosti obratovanja. Zaradi tega je v obravnavanem primeru po presoji sodišča podana pristojnost prvostopnega organa za odrejanje ukrepov v zvezi z uporabo posode zaradi zagotavljanja splošne varnosti na podlagi citiranih določb 16. člena ZTZPUS, saj je tudi predpisana razdalje od meje sosednjega zemljišča eden od tehničnih pogojev za zagotavljanje ustrezne varnosti obratovanja rezervoarja za plin. Upoštevaje navedeno tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega prvostopni organ za izrek ukrepa prepovedi uporabe zaradi lokacije rezervoarja ni pristojen, ker je lokacija rezervoarja predmet enotnega gradbenega in že tudi uporabnega dovoljenja. S sprejemom takega stališča bi se namreč prvostopnemu organu preprečilo učinkovito ukrepanje v primerih, kot je obravnavani, ko inšpektor med pregledom ugotovi odstopanje od tehničnega predpisa glede predpisane varnostne razdalje od sosednjih zemljišč oz. lahko celo objektov. V smislu določb 16.člena ZTZPUS pa je pristojni inšpektor (v tem primeru prvostopni organ) pristojen izvajati ustrezne preglede in preizkuse proizvodov glede skladnosti s predpisi tudi še celo potem, ko so bili ti že dani v promet oz. so se že začeli uporabljati. Tudi če se torej situacija spremeni naknadno, ko je bil rezervoar oz. naprava že dan v uporabo, lahko pristojni inšpektor v cilju zagotavljanja varnosti še vedno prepove nadaljnjo uporabo take posode. To pomeni, da bi inšpektor uporabo tlačne posode za plin lahko prepovedal tudi v primeru, ko je rezervoar že začel obratovati, če bi ugotovil, da so se pogoji spremenili oz. da so se predpisane razdalje do sosednjih zemljišč ali objektov iz kakršnega koli razloga tekom uporabe zmanjšale pod dovoljeno minimalno mejo. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru neutemeljen tudi tožbeni ugovor, v smislu katerega bi moral prvostopni organ kot sosednja zemljišča šteti zemljišča drugih lastnikov, ne pa sosednjih parcel, katerih lastnik bi naj bil tožnik sam. Sodišče se v obravnavanem primeru, ko gre za varnost zaradi obratovanja plinskega rezervoarja, strinja s presojo tožene stranke, da je treba kot sosednje zemljišče obravnavati sosednjo parcelo, saj se lastniška stanja parcel lahko spreminjajo in zato lastništva ni mogoče uporabiti kot ustrezen temelj za varnostne odmike od meje zemljišča po Pravilniku o utekočinjenem naftnem plinu. Poleg tega tožnik tudi ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je dejansko on lastnik obeh sosednjih parcel, torej parcel št. 1887/5 in 1887/1 k.o. ... (sporen rezervoar je lociran neposredno na vogalu parcele št. 1887/6 k.o. ...). Po vpogledu v zemljiško knjigo sodišče celo ugotavlja, da tožnik vsaj v času tega sodnega odločanja ni več lastnik nobene od sosednjih parcel, ampak so lastniki druge osebe in to različne, pa tudi na parceli št. 1887/6 k.o. ..., kjer je lociran sporni rezervoar, ni več knjižena lastninska pravica na tožnika. Navedena ugotovitev za samo odločitev sicer ni neposredno relevantna, vendar pa podkrepljuje stališče, da se pri ugotavljanju odmikov od meje sosednjih zemljišč ni mogoče opirati na lastništvo parcel, ki se lahko spreminja, medtem ko lokacija naprave (rezervoarja) ostane; če drži tožnikova trditev, da je bil v času izdaje sporne prvostopne odločbe lastnik vseh treh parcel (tako tiste, na kateri stoji sporen rezervoar, kot tudi obeh sosednjih) se je lastniško stanje očitno spremenilo tudi v obravnavnem primeru.

Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega ni jasno, od katerih zemljišč naj ne bi bili spoštovani odmiki, saj tožena stranka v zvezi s tem jasno navaja, da leži sporna tlačna posoda na parceli št. 1887/6 in na meji zemljišč s številko 1887/5 in 1887/1 (vse k.o. ...), kar seveda pomeni, da bi morali biti spoštovani odmiki od meja s tema dvema parcelama.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00). O tožnikovem zahtevku, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, sodišče ni posebej odločalo, ker je tožbo zavrnilo in tožnik, ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) že iz tega razloga sam nosi svoje stroške postopka.

Poleg tega je v tem upravnem sporu sodišče odločalo o zakonitosti izpodbijanega akta, po 3. odst. 23. člena ZUS pa v primeru, kadar sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.