UPRS Sodba U 320/2003

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka s 1. točko izreka pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (prizadeta stranka) ugodila in spremenila 1. točko izreka delne odločbe Upravne enote A., št. ... z dne 21.3.2002 tako, da ta pravilno glasi: "2. Upravičencema A.A., roj. ... , umrlemu ..., nazadnje stanujočemu B., državljanu RS Slovenije in jugoslovanskemu državljanu od 28.8.1945 do smrti dne ..., in B.B., roj. ..., umrli dne ..., nazadnje stanujoči B., državljanki RS Slovenije in jugoslovanski državljanki od 28.8.1945 do smrti dne ..., pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 18.760,35 DEM, za nepremičnino parc. št. 22, travnik, r. 4, v izmeri 16419 m2, ki je bila ob podržavljenju vpisana pri vl. št. 61, k.o. ..."

V preostalem delu je ostala prvostopna odločba nespremenjena (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev tožene stranke, da je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo ter nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 44. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97 odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl.US, 66/00 in 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US in 54-I/02-odl. US, v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Tako se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi določb Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92, v nadaljevanju: Odlok). Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča RS iz njegove odločbe, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994 (Uradni list RS, št. 3/95) tožena stranka navaja, da je treba za določitev odškodnine najprej ugotoviti stanje premoženja ob podržavljenju, torej ali je bilo zemljišče, ki je predmet postopka, kmetijsko ali stavbno in ali je bilo v času podržavljenja na njih možno graditi in pod kakšnimi pogoji. Če navedeno dejstvo ne izhaja iz akta o podržavljenju, je treba to ugotoviti glede na tedanje predpise in morebitne prostorske akte. Dalje še toženka navaja, da sta v primeru, ko se ugotovi, da je bilo sporno zemljišče ob podržavljenju nezazidano stavno zemljišče, bistveni ugotovitvi, ali je šlo za zemljišče v mestu ali v naselju mestnega značaja. V konkretnem primeru tožena stranka ugotavlja, da urbanistični akti ob podržavljenju niso obstajali, zato je prvostopni organ po njenem mnenju napačno ugotovil, da je bilo sporno zemljišče ob podržavljenju opredeljeno kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče v smislu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženje (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93-odl. US, 65/93-odl. US in 26/00, v nadaljevanju: Navodilo) in je tako nepravilno določil višino odškodnine po določbah 11. člena Navodila.

V nadaljevanju obrazložitve pa še tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ tudi sicer v nasprotju s citiranim predpisom vrednotil del parcele v višini komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča, zmanjšano za 30%, saj po njenem mnenju ni izkazan pogoj javnega vodovoda, niti pogoj, da je k.o. ... v času podržavljenja spadala med mesta oziroma naselja mestnega značaja. Vodnjaka ni mogoče šteti za priključek na preskrbo s pitno vodo v smislu 11. člena Navodila.

Iz tožbe izhaja, da je treba predmetno zemljišče pri vrednotenju šteti kot nezazidano stavbno zemljišče, kakor je to storil prvostopni upravni organ. Zemljišče, parc. št. 22 k.o. ..., je imelo v času podržavljenja značaj komunalno opremljene gradbene parcele, saj se nahaja v ožjem gradbenem okolišu in sicer je obkrožena z glavno krajevno cesto s treh strani, možna je bila napeljava elektrike in krajevnim razmeram primerno je bila urejena preskrba s pitno vodo. Ob navedenih pogojih je lahko vsak interesent gradil na takšnem zemljišču. Vsi koristniki gradbenih parcel na predmetnem zemljišču so parcele dobili v brezplačno hasnovanje s pogojem, da na njih zgradijo stanovanjske hiše. Zaradi navedenega naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in določi odškodnino v višini, kot jo je določil prvostopni organ.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka Slovenska odškodninska družba d.d. na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankami sporna višina odškodnine za podržavljeno zemljišče parc. št. 22 k.o. ... v izmeri 16419 m2, ki je bilo tožnikoma odvzeto z odločbo Okrajnega ljudskega odbora A., Komisije za kmetijski zemljiški sklad, št. ... z dne 7.9.1953, na podlagi Zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. Iz tožbe namreč izhaja, da je treba predmetno zemljišče vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče, saj je bil podržavljeni travnik kasneje razparceliran in dodeljen zasebnim graditeljem in izpolnjuje pogoje iz 11. člena Navodila. Po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo konkretno zemljišče v času podržavljenja po vrsti rabe travnik, torej kmetijsko zemljišče, sedaj pa ima status stavbnega zemljišča. Po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, je mogoče spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče upoštevati le v primeru, če so bila po načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo že med podržavljenjem ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis. V takšnem primeru bi se torej odškodnina morala odmeriti v skladu z Navodilom, in sicer kot za nezazidano (komunalno opremljeno ali komunalno neopremljeno) stavbno zemljišče, čeprav je bilo v aktih o podržavljenju opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Če pa je bilo zemljišče podržavljeno kot kmetijsko ali kot gozd, sprememba njegove namembnosti pa v planih ali v nacionalizacijskem predpisu ni bila predvidena, pa po oceni Ustavnega sodišča RS ne predstavlja posebne kategorije stavbnega zemljišča, čeprav je bila pozneje njegova namembnost spremenjena. V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da bi bilo mogoče obravnavano zemljišče ne glede na to, da je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, v času podržavljenja opredeliti kot stavbno zemljišče, vendar ob pogoju, da je bilo že v času podržavljenja v planih stanovanjske gradnje opredeljeno kot gradbeno oziroma v urbanističnih aktih predvideno za gradnjo ali pa v primeru, če jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. V obravnavani zadevi pa je že prvostopni organ ugotovil in o tem med strankami ni spora, da za podeželje, kamor je spadalo predmetno zemljišče, v času podržavljenja ni bilo načrtov zazidave. Na podlagi tega dejstva je sicer prvostopni organ sprejel napačen zaključek, da za zemljišče parc. št. 22 k.o. ... ni mogoče ugotoviti pravnega statusa ob podržavljenju, saj je iz podatkov spisa oziroma zemljiško knjižnih listin razvidno, da je bila predmetna parcela po katastrski kulturi travnik, torej kmetijsko zemljišče. Iz zemljiško knjižnih podatkov (list. št. 9/98) je tudi razvidno, da je bilo zemljišče parc. št. 22 k.o. ... ob delitvi leta 1955 deljeno na 12 parcel, ki so po katastrski kulturi ostale travnik. Še le leta 1964 in v nadaljnjih letih so na delih teh parcel nastale stavbne parcele, kot izhaja iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov (list. št. 1/30 do 1/56). Zgolj na podlagi teh dejstev pa po mnenju sodišča ni mogoče zaključiti, da je bilo predmetno zemljišče že ob podržavljenju namenjeno za zazidavo oziroma da je obstajal načrt stanovanjske in komunalne gradnje. Prav tako predpis, na podlagi katerega je bilo zemljišče nacionalizirano, ni spreminjal njegove namembnosti v stavbno zemljišče, iz same odločbe o podržavljenju z dne 7.9.1953 pa je razvidno, da je bilo zemljišče vloženo v kmetijsko zemljiški sklad, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je bilo vsaj ob podržavljenju še vedno namenjeno za kmetijsko dejavnost. Upoštevajoč ugotovljeno stanje premoženja ob podržavljenju (1. odstavek 44. člena ZDen) velja v tem primeru uporaba določb Odloka, ki v 1. odstavku izrecno določa, da ureja način vrednotenja podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, ne glede na to ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost. Glede na omenjeno stališče iz citirane ustavne odločbe se tako po navedenem predpisu ugotavlja tudi vrednost zemljišč, ki so bila podržavljena kot kmetijska, pa imajo ob času vračanja status stavbnega zemljišča, če so bila po podržavljenju uporabljena za gradnjo, za katero pa pred podržavljenjem niso bila načrtovana. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je treba zemljišče parc. št. 22 k.o. ... pri odmeri odškodnine opredeliti kot kmetijsko zemljišče, katastrska kultura travnik, in ga ovrednoti v skladu z določbami Odloka. Glede na ugotovitev, da obravnavanega zemljišča ni mogoče šteti kot stavbno zemljišče v času podržavljenja in zato tudi ne pride v poštev uporaba Navodila, je tudi nadaljnja presoja tožene stranke o tem, ali je prvostopni organ pravilno ocenil komunalno opremljenost zemljišča in višino odškodnine na podlagi 11. člena Navodil, brezpredmetna. Uporaba določb 11. člena Navodila velja namreč le za primere, ko je bilo predhodno ugotovljeno, da je imelo zemljišče ob podržavljenje status stavbnega zemljišča.

V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno tožbo kot neutemeljeno zavrniti v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).