UPRS Sodba U 310/2000

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 31.7.2000 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za opravljanje strokovnega izpita. V obrazložitvi navaja, da ima tožnik, ki dela na delovnem mestu vzgojitelja v dijaškem domu, diplomo Pedagoške Akademije v Ljubljani, s katero mu je priznana izobrazba višje stopnje in pravica, da dela kot učitelj za kemijo in biologijo. Ob sklicevanju na 19. člen Pravilnika o pripravništvu in strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 30/96, 54/97 in 50/98 - Pravilnik) in 98. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje osnovnega pogoja za pristop k izpitu, saj nima za vzgojitelja predpisane visokošolske izobrazbe. Ker tožnik, ki je ob uveljavitvi ZOFVI opravljal vzgojno izobraževalno delo vzgojitelja v dijaškem domu sicer imel višjo strokovno izobrazbo, ni pa imel opravljenega strokovnega izpita, to pomeni, da ob uveljavitvi ZOFVI ni izpolnjeval z zakonom določenih pogojev. Zato določilo 146. člena ZOFVI tožnika ne ščiti.

Tožnik v tožbi navaja, da je v dijaškem domu vzgojitelj od 1.4.1994 in da si je z diplomo Pedagoške Akademije v Ljubljani pridobil naziv učitelj za kemijo in biologijo. Po njegovem mnenju bi tožena stranka ob pravilni uporabi 146. člena ZOFVI in 45. člena Pravilnika morala ugoditi njegovemu predlogu za opravljanje strokovnega izpita na področju vzgoje in izobraževanja. Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov izpodbijana odločitev nezakonita, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, njegovemu predlogu za opravljanje strokovnega izpita ugodi in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da tožnik, ki do 15.6.1998 strokovnega izpita ni opravil, čeprav je v dijaškem domu zaposlen od 1.4.1994, ne izpolnjuje predpisanih pogojev za pristop k strokovnemu izpitu. Ti pogoji so namreč določeni v 19. členu, ne pa v prehodni določbi 45. člena Pravilnika. Navaja tudi, da tožnik ni pripravnik, saj pripravništva ni opravil v dijaškem domu, ampak drugje.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik dela kot vzgojitelj v dijaškem domu od 1.4.1994 dalje in da do 15.3.1996, ko je stopil v veljavo Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96, 23/96 popr., 64/01, 101/01 - odl. US, 108/02, 14/03 - prečišč. bes. - v nadaljevanju ZOFVI) strokovnega izpita, ki so ga morali opraviti tudi vzgojitelji najkasneje v dveh letih po začetku dela v dijaškem domu (201. člen Zakona o usmerjenem izobraževanju, Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89 in RS, št. 8/90 - ZUI), ni opravil. Po določbah ZUI je bil vzgojitelj lahko kdor je imel najmanj višjo strokovno izobrazbo in je imel tudi pedagoško-andragoško izobrazbo (177. in 179. člen). S strokovnim izpitom je moral tudi vzgojitelj dokazati sposobnost za samostojno opravljanje vzgojno izobraževalnega in drugega dela. Z navedenim zakonom je bilo za delavca, ki prvič sklene delovno razmerje in začne opravljati delo vzgojitelja, določeno tudi, da sklene delovno razmerje kot pripravnik, da pripravniška doba traja eno leto in da po končani pripravniški dobi opravlja pripravnik strokovni izpit (200. člen). Iz navedenih določb zakona torej izhaja, da bi moralo vzgojitelju, s sicer predpisano izobrazbo, delovno razmerje prenehati, če najkasneje v dveh letih po začetku dela v dijaškem domu, ni opravil strokovnega izpita. Tožniku, ki je začel opravljati delo vzgojitelja v dijaškem domu 1.4.1994, pa delo ni prenehalo. Čeprav to dejstvo med strankama ni sporno, je po presoji sodišča za pravilno uporabo določb ZOFVI in Pravilnika o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 30/96, 54/97 in 50/98), potrebno ugotoviti razloge zaradi katerih tožniku delovno razmerje vzgojitelja v dijaškem domu ni prenehalo in v zvezi s tem tudi okoliščine zaradi katerih se tožnik ni pravočasno prijavil k strokovnemu izpitu. V primeru da tožniku delo ni prenehalo iz razlogov, ki so na strani delodajalca - države, je treba tožnika, glede pravice do pristopa k strokovnemu izpitu, v skladu z določbo 150. člena ZOFVI, izenačiti s pripravniki, ki do uveljavitve tega zakona strokovnega izpita še niso opravili. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da so ostale okoliščine, ki so za pravilno uporabo ZOFVI in Pravilnika, bistvene, nepopolno ugotovljene. Ker na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, sodišče samo ne more rešiti spora, je tožbi ugodilo in po 2. in 4. točki prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/00 - ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS). Tožena stranka bo zato morala v skladu s pravnim mnenjem sodišča, v roku določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS izdati novo odločbo.

Ker je sodišče v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, v takem primeru pa po 3. odstavku ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je brez pravne podlage tožnikov zahtevek za plačilo stroškov, ki so mu nastali v tem postopku. Zato je sodišče tožnikov stroškovni zahtevek zavrnilo.