UPRS Sodba U 1714/2001

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pritožnika proti odločbi Občine A. z dne 20.08.2001, s katero je prvostopni organ tožeči stranki odredil, da mora odstraniti kamenje z varovalnega pasu lokalne ceste B.-C. Kamenje je postavljeno na C., na parceli št. 702/2, k.o. ..., ki je last tožeče stranke in meji na že navedeno lokalno cesto. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil dne 07.05.2001 opravljen inšpekcijski pregled pri katerem je bilo ugotovljeno, da je ob lokalni cesti B.-C., pri hiši C. 50, postavljeno kamenje v varovalnem pasu ceste. Iz zapisnika je razvidno, da je tožeča stranka izjavila, da je kamenje postavila sama, zato da težji kamioni ne bi vozili po njegovi zemlji. Ob kontrolnem pregledu je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka kamenje zamenjala z lesenimi kovinskimi palicami, na katerih so bili pritrjeni odbojniki. Organ prve stopnje je ocenil, da palice postavljene ob cesti prav tako ogrožajo udeležence v prometu kot kamenje. Pritožnik je kasneje palice zamenjal s kamenjem.

Tožeča stranka nadalje navaja, da se parcelacija navedene lokalne ceste še ni izvršila, vendar to ni pogoj, ki bi vplival na določitev varovalnega pasu ceste. Tako Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju ZJC) v 47. členu, kot tudi 31. člen Odloka o občinskih cestah (Uradni list RS, št. 52/99 in 102/2000) natančno določata varovalne pasove cest. Prvi za državne ceste, drugi za občinske ceste, ne glede na lastništvo. Varovalni pas lokalne ceste se meri od zunanjega roba cestnega sveta in je na vsako stran širok 4 metre. V tem pasu je raba prostora omejena zato, da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob občinski cesti, na občinsko cesto in promet na njej. Tožena stranka se strinja s tožečo stranko da je njegova ustavna in zakonska pravica, da varuje svoje zemljišče kot dober gospodar, vendar ne z grožnjo morebitne materialne škode in življenj udeležencev v prometu. V tožbi tožeča stranka navaja, da še vedno vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, ker meni, da opravljeni postopek inšpektorice ni bil pravilno opravljen in je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Nadalje navaja, da je v celoti izpolnil dogovor, ki mu je bil naložen ob ogledu dne 07.05.2001 in je postavil do določenega roka usmernike - količke, ki pa jih je nekdo odstranil, ker so mu bili v napoto. Zemljišče na katerem je bilo postavljeno kamenje je funkcionalno zemljišče, ki je nujno potrebno k obstoječemu gospodarskemu poslopju in se za te namene kot funkcionalno zemljišče uporablja že preko 80 let in ta del zemljišča ne predstavlja po občinskem odloku varovalni pas. Prav tako je bila ta cesta pred več leti rekonstruirana in posodobljena, obnovitvena dela na tej lokalni cesti pa so se po vsej verjetnosti izvajala brez gradbenega dovoljenja.

V dopolnitvi tožbe tožeča stranka navaja, da se C. pri A. ureja s prostorsko izvedbenimi akti Občine A., zato se za navedeno naselje ne uporabljajo določbe Odloka o občinskih cestah. Komunalna inšpektorica kot tudi organ druge stopnje sta kršila temeljno načelo upravnega postopka in sicer zaslišanje stranke. Tožeči stranki tako ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Meni, da je bila zaradi te opustitve storjena kršitev do enakega varstva pravic. Ker tožena stranka pri reševanju ni upoštevala vseh okoliščin, predlaga da se odločba organa druge stopnje odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v postopku, z vlogo z dne 15.11.2001.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporen ukrep komunalnega inšpektorja, s katerim je tožeči stranki naložil, da mora odstraniti kamenje z varovalnega pasu lokalne ceste B.-C. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je bil opravljen inšpekcijski pregled, v katerem je inšpektorica ugotovila, da je tožeča stranka na varovalni pas postavila kamenje, da težji kamioni ne bi vozili po njeni zemlji. V 31. členu Odloka o občinskih cestah je določen varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena zato, da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob občinski cesti, na občinsko cesto in promet na njej. Gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem pristojne službe občinske uprave. Pristojna občinska uprava izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter njen videz. Varovalni pas se meri od zunanjega roba cestnega sveta in je na vsako stran občinske ceste širok pri lokalni cesti 4 metre. Sodišče ugotavlja, da je odločba organa prve stopnje in organa druge stopnje pravilna, saj je tožeča stranka postavila kamenje v varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena, prav tako pa si ni pridobila soglasja pristojne službe občinske uprave za postavljanje kakršnih koli ovir v varovalnem pasu. Glede tožbenega ugovora, da se naselje C. pri A. ureja s prostorsko izvedbenimi akti Občine A., pa sodišče ugotavlja, da na odločitev v stvari ne more vplivati. Prostorski izvedbeni akti namreč urejajo gradnjo objektov in druge gradbene posege v prostor, ne pa tudi postavljanje predmetov, kot so npr. (sicer premične) kamnite ovire. Zato ima tožena stranka prav, ko meni, da bi tožnik moral za postavitev kamenja imeti soglasje, kot ga določa odlok. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da ni bila zaslišana in ji tako ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, sodišče poudarja, da je iz zapisnika o ogledu z dne 7. 5. 2001 razvidno, da je bil tožnik ob ogledu navzoč in da je tudi dajal pojasnila o tem, zakaj je postavil kamenje. To pa pomeni, da je kot stranka v inšpekcijskem postopku imel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o zadevi. Tožnik je v zmoti, če meni, da mu mora dana takšna možnost v obliki formalnega zaslišanja stranke (182. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92). Formalno zaslišanje stranke je potrebno le, kadar se njena izjava vzame kot dokazilo. V spornem primeru pa je kot dokazilo služil ogled in ne tožnikove izjave. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.