UPRS Sodba U 1922/2001

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 5. 10. 2001 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance v ponovni postopek.

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad A., Izpostava A., je tožeči stranki z odločbo z dne 17. 6. 1998 odmerila za leto 1997 nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča za 31 daljnovodnih stebrov preko katerih poteka 400 KW daljnovod v občini Pesnica, in sicer v k. o. ..., v izmeri 3100 m2, v znesku 2.823.480,00 SIT. Z navedeno odločbo je na podlagi 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP) nadomestila svojo odločbo z dne 2. 10. 1997. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na 58. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 33/89, v nadaljevanju ZSZ) in na določbe 2. člena in 11. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine Pesnica (Medobčinski uradni vestnik, št. 15/96). Organ prve stopnje je površino zemljišča, od katerega je odmeril nadomestilo za njegovo uporabo, določil na podlagi kriterijev iz drugega in tretjega odstavka 2. člena ter prvega in tretjega odstavka 11. člena omenjenega občinskega odloka, in sicer je površine na katerih so grajeni daljnovodi štel za poslovne površine, od katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Kot površine, na katerih so zgrajeni daljnovodi, pa je štel površine pod daljnovodnimi stebri in površine, ki so potrebne za normalno rabo, kar znaša 100 m2 za vsak posamezni steber. Zoper navedeno odločbo se je tožeča stranka pritožila, in sicer iz razloga kršitev pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi je navedla, da daljnovodi potekajo prek kmetijskih zemljišč, nadomestilo pa ji je bilo odmerjeno za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča, kar pa po njenem mnenju pomeni kršitev 60. člena ZSZ. V pritožbi je tožeča stranka navedla še, da po njenem mnenju ni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v smislu 62. člena ZSZ, ker zemljišč, prek katerih potekajo daljnovodi, ne odkupuje, pač pa se je na njih ustanovila služnost postavitve stebrov in služnost prehoda tokovodnikov prek zemljišča, služeče zemljišče pa še naprej ostane v lasti dosedanjih lastnikov, niti zemljišče, na katerem stoji daljnovodni steber, ne dobi svoje parcelne številke. Tožeča stranka je v nadaljevanju navedla še, da stojno mesto daljnovoda obsega samo 16 m2, tokovodniki so speljani po zraku in za njihovo normalno rabo ni potrebno nič več kot stojno mesto v navedeni površini, vzdrževanje samih daljnovodov pa se izvede v okviru služnosti. Po njenem mnenju kmetijskega zemljišča samo zaradi postavitve daljnovodnih stebrov ni mogoče šteti za nezazidano stavbno zemljišče. Iz navedenih razlogov je tožeča stranka predlagala, da pritožbeni organ pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da pritožbeni organ odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Tožena stranka je z odločbo z dne 5. 10. 2001 pritožbo tožeče stranke zavrnila. V razlogih svoje odločbe je navedla, da je prvostopenjski organ pravilno odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ker gre za javno dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, ne glede na njegovo namembnost, lego, komunalno opremljenost in druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost. Iz teh razlogov se po mnenju drugostopenjskega organa nadomestilo lahko pobira tudi za zemljišča, ki so v naravi kmetijska zemljišča. Glede pritožbenega ugovora, da tožnik ni lastnik spornih zemljišč, pa tožena stranka v obrazložitvi odgovori, da ga šteje za uporabnika zemljišč, ker ima dejansko in pravno možnost uporabe zemljišč, na katerih so postavljeni daljnovodni stebri oz. preko katerih poteka daljnovod. Drugostopenjski organ pravilnost uporabe določb Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča za občino Pesnica s strani prvostopenjskega organa utemeljuje tako, da je davčni organ dolžan uporabljati določbe spornega odloka zato, ker ga je v okviru svojih pristojnosti izdal pristojni občinski organ, ker še vedno velja, in zoper njegova določila še ni bil sprožen postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti, na podlagi katerega bi bila njegova določila razveljavljena ali odpravljena. Tožeči stranki razloži tudi, da je v primeru, da je občinski odlok, ki je v nasprotju z zakonom ali zakonskim predpisom, sicer resda ustavno izpodbojen, vendar še vedno zavezujoč do prenehanja pravne veljavnosti.

Tožnik je pravočasno vložil tožbo zoper navedeno odločbo in jo izpodbija iz razloga nepravilne uporabe materialnih predpisov in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V tožbi ponavlja pritožbene navedbe. Poleg tega navaja še, da tožeča stranka v skladu z Energetskim zakonom in v skladu z iz njega izhajajočimi podzakonskimi predpisi daljnovodov sploh ne poseduje, saj opravlja le prenos električne energije in upravljanje prenosnega omrežja. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbo tožene stranke in odločbo prvostopenjskega organa ter toženi stranki naloži povrnitev zneska 6.941.647,20 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov sodnega postopka; podrejeno pa predlaga, naj sodišče odločbi obeh organov odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je z dopisom z dne 31. 1. 2002 prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Drugi odstavek 58. člena ZSZ določa območja, za katera se nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč plačuje, in sicer so to območja mest in naselij mestnega značaja, območja, ki so določena za stanovanjsko ali drugačno kompleksno graditev, območja, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in druga območja, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

Glede na navedeno je napačno stališče tožene stranke, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sicer, da se nadomestilo kot javna dajatev plačuje za uporabo stavbnega zemljišča ne glede na to, kakšna je namembnost, lega, komunalna opremljenost zemljišča, ali druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost, in se glede na to stališče nadomestilo plačuje tudi za uporabo kmetijskih zemljišč. Iz navedenega mnenja je razbrati, da je tožena stranka zemljišče samo zaradi tega, ker na njem stoji daljnovodni steber, avtomatično štela za stavbno zemljišče in ni preverjala, ali so sporna zemljišča komunalno opremljena, kakšna je njihova lega, namembnost, predvsem pa ni preverila, ali zemljišča, na katerih stojijo daljnovodni stebri in prek katerih daljnovodi potekajo, res ležijo na območju, kjer se v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZSZ sploh sme odmerjati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Glede na navedeno je utemeljen tožbeni ugovor, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Tožena stranka bi morala za vsako zemljišče, na katerem stoji daljnovodni steber, preveriti, ali gre res za stavbno zemljišče, ki leži na takem območju oziroma je tako opremljeno, da se šteje za stavbno zemljišče v smislu drugega odstavka 58. člena ZSZ in da se za njegovo uporabo v skladu z zakonom sploh lahko odmeri nadomestilo. Sodišče se ne strinja tudi s stališčem tožene stranke, da je potrebno uporabljati vsak podzakonski predpis, dokler ni razveljavljen, tudi če upravni organ ugotovi njegovo neskladje z zakonom, kljub določbam 4. alinee prvega odstavka 160. člena Ustave RS in določbam 45. in sledečih členov Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/95, v nadaljevanju ZustS). Po določbi drugega odstavka 120. člena Ustave RS upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov, v skladu z določbo četrtega odstavka 153. člena Ustave RS pa morajo biti posamični akti državnih organov utemeljeni na zakonu ali zakonitem predpisu. Med zakonite predpise v smislu navedene določbe je treba šteti tudi predpise lokalnih skupnosti, vendar to po mnenju sodišča še ne pomeni, da bi bilo predpis lokalnih skupnosti, ki bi bil v nasprotju z zakonom, s tem pa nasprotju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave RS, mogoče oziroma treba razlagati oz. uporabiti samo tako kot izhaja le iz besedila njegovih določb, ne oziraje se na določbe zakona, kolikor le-te drugače urejajo določeno pravno razmerje. Upravni organ namreč s tem, ko pri odločanju v posamični upravni stvari razlaga oz. uporabi določilo podzakonskega predpisa v skladu z zakonsko normo, ne prevzema pristojnosti ustavnega sodišča, saj skladnosti predpisa z zakonom ne presoja in abstracto, pač pa ga le uporablja v okviru, ki ga določa drugi odstavek 120. člena Ustave RS. Šele pod pogojem, da bi tožena stranka na podlagi vseh pravno relevantnih dejstev ugotovila, da daljnovodni stebri stojijo na stavbnih zemljiščih v smislu drugega odstavka 58. člena ZSZ, bi lahko v skladu s pogoji in nameni drugega in četrtega odstavka 60. člena ZSZ in v skladu z naravo samega nadomestila uporabila določbe Odloka nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine Pesnica, in sicer samo v delu (prvi odstavek 11. člena), ki v skladu z nameni in pogoji ZSZ določa, da se nadomestilo za uporabo poslovnih površin plačuje od površine, na kateri so zgrajeni daljnovodi, tj. v spornem primeru od same stojne površine daljnovodnega stebra v izmeri 16 m2.

Glede na navedeno je tožena stranka napačno uporabila materialni predpis, in sicer zato, ker pri uporabi tretjega odstavka 11. člena občinskega odloka oz. pri njegovi razlagi ni upoštevala določb drugega odstavka 58. člena in določb drugega in četrtega odstavka 60. člena ZSZ.

Iz spisa tudi ni razbrati, da bi tožena stranka ugotavljala, ali je tožeča stranka res neposredni uporabnik zemljišč in ima dejansko in pravno možnost uporabe zemljišča, kot je navedla v obrazložitvi svoje odločbe. V primeru da bo ugotovljeno, da v spornem primeru gre za uporabo stavbnih zemljišč, bo potrebno preveriti tudi, ali za tožečo stranko iz služnostne pravice izhajajo taka upravičenja, da jo je v skladu s prvim odstavkom 62. člena šteti za neposrednega uporabnika stavbnega zemljišča, ki je zavezan za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sodišče samo pa tožbenega ugovora, da tožeča stranka ne poseduje daljnovodov, in da opravlja le prenos električne energije in upravljanje prenosnega omrežja, ni presojalo skladno s tretjim odstavkom 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Navedenih dejstev tožeča stranka ni ugovarjala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ni pa tudi dokazala, da v postopku pred izdajo napadene odločbe ni imela možnosti uveljavljati teh dejstev, zato jih sodišče šteje za nedopustno tožbeno novoto. Upravno sodišče ni odločilo o primarnem tožbenem zahtevku tožeče stranke, v katerem tožeča stranka predlaga, naj upravno sodišče razsodi, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 6.941.647,20 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje, in stroške tega postopka, kajti podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločitev o stvari. Upravno sodišče je zato odločalo o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta na podlagi podrednega tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Glede na to da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in ni pravilno uporabila materialnega predpisa, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano drugostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 2. točke in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo le-ta morala upoštevati stališče, ki ga je sodišče zavzelo v tej sodbi, in ponovno odločiti v roku, določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS, ki teče od pravnomočnosti sodbe.