VSC sklep II Ip 445/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod I. točko izreka zavrnilo dolžnikov ugovor, pod II. točko izreka izvršbo dovoljeno s sklepom o izvršbi VL 118510/2010 z dne 28. 8. 2010 ustavilo za dne 11. 10. 2011 prejetih 16.200,00 EUR na račun stroškov, obresti in glavnice, pod III. točko izreka sklenilo, da dolžnik sam trpi stroške ugovornega postopka in pod IV. točko izreka, da mora dolžnik v roku 8 dni povrniti upniku 996,72 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi, ugovoru dolžnika ugodi in predlog upnika za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper dolžnika kot neutemeljenega v celoti zavrne ter upniku naloži plačilo stroškov dolžnika v zvezi s to pritožbo. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve, da je bil dolžnik edini družbenik izbrisane družbe v zadnjih dveh letih pred njenim izbrisom, kar je mogoče ugotoviti že z vpogledom v sodni register. Dolžnik je prenehal biti družbenik prvotnega dolžnika več kot 1 leto pred prenehanjem družbe, takrat pa izterjevana obveznost družbe sploh še ni nastala in družba takrat še ni bila v položaju, ko bi bilo potrebno kakršnokoli upravljanje in poslovanje v smislu 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP. Takrat še niso obstajale okoliščine, ki so vplivale na izbris družbe in nastanek neporavnanih obveznosti, zato dolžniku, tudi če bi lahko aktivno vplival na poslovanje družbe, ne bi bilo mogoče očitati opustitve kakršnekoli dolžnosti. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik uveljavljal samo neobstoj prvega izmed dveh pogojev za obstoj odgovornosti družbenika za obveznosti izbrisane družbe, saj je uveljavljal, da ni aktivni družbenik in da je izterjevana obveznost nastala v času, ko dolžnik ni bil družbenik izbrisane družbe. Sodišče bi moralo v vsakem primeru presojati izpolnitev obeh pogojev za odgovornost dolžnika, ki mu jo je naložilo. S takšnim postopanjem pa je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo relevantna dejstva in napačno uporabilo materialno pravo. Dolžnik ni aktivni družbenik izbrisane družbe. Res je bil družbenik v obdobju dveh let pred prenehanjem prvotnega dolžnika, vendar ni imel možnosti vpliva na njeno opravljanje in poslovanje. Ravno to pa je namen omenjene določbe, torej da odgovarjajo družbeniki, ki bi lahko pred izbrisom aktivno vplivali na njeno poslovanje. V kolikor bi bil namen zakonodajalca, da bi odgovarjali vsi, ki so bili aktivni družbeniki, glede na možnost vpliva, potem ne bi vključil dodatnega pogoja iz 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP. Slednja namreč vsebuje pravni standard „pred prenehanjem družbe“, ki ga nikakor ne gre enačiti z obdobjem dveh let pred izbrisom družbe, ker bi sicer zakonodajalec tako določil. Obdobje „pred prenehanjem družbe“ je namreč lahko zgolj tisto obdobje, v katerem so se začele pojavljati okoliščine, ki zahtevajo ustrezna ravnanja za preprečitev izbrisa in poravnavo odprtih obveznosti družbe. V obdobju pred prenehanjem družbe dolžnik že dalj časa ni bil več družbenik prvotnega dolžnika, zato tudi ob imetništvu poslovnega deleža v višini nad 25 % ni izkazana aktivnost družbenika v relevantnem obdobju pred prenehanjem družbe. Temelj za prehod obveznosti bi lahko bil zgolj šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP v povezavi s sedmim in osmim odstavkom istega člena, vendar v tem primeru za takšen prehod niso izpolnjene zakonske predpostavke. Izterjevana obveznost ni nastala do dneva, ko je dolžnik izstopil iz družbe. Družbeniki odgovarjajo za neporavnane obveznosti družbe ob njenem izbrisu samo, če so te nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika. Dolžnik je bil družbenik v obdobju od 29. 7. 2009 do 17. 3. 2010. Notarski zapis pogodbe o finančnem leasingu je bil sestavljen in podpisan 24. 4. 2009, torej preden je dolžnik postal družbenik izbrisane družbe, obveznost pa je nastala po tem, ko dolžnik ni bil več družbenik izbrisane družbe. Obveznost za poplačilo izterjevanega zneska je nastala z njeno zapadlostjo 28. 7. 2010, to pa je bilo po izstopu dolžnika iz družbe. Sodišče je tako napačno utemeljilo odgovornost dolžnika na podlagi 442. člena ZFPPIPP. Dolžnik tako sploh ni vedel, da obstaja kakšna zaveza prvotnega dolžnika do upnika, saj je obveznost tako nastala, kot tudi zapadla v času, ko dolžnik ni bil družbenik izbrisane družbe. Dolžnik tako ni mogel aktivno vplivati na izpolnjevanje predmetne obveznosti, saj zanjo sploh ni vedel in dejansko ni imel možnosti vpliva na poslovanje družbe glede predmetne terjatve ne glede na višino poslovnega deleža, slednje pa je glede na dosedanjo sodno prakso mejnik med aktivnim in pasivnim družbenikom. Zato vztraja pri svojih navedbah in dokazih o tem, da ni bil aktivni družbenik. Tudi če bi predmetna terjatev nastala ali zapadla v obdobju, ko je bil družbenik, na izpolnitev te ne bi mogel vplivati. Dolžnik nikoli ni imel vpogleda v poslovanje družbe, še manj pa je imel možnost aktivnega vpliva na to. Ob vsem tem dolžnik še dodaja, da za obveznosti izbrisanega dolžnika v vsakem primeru odgovarjajo vsi aktivni družbeniki solidarno, zaradi česar je najmanj nenavadno, da je upnik predlagal nadaljevanje postopka zgolj zoper dolžnikov, čeprav sta bila v zadnjih dveh letih pred izbrisom družbe njena družbenika tako družba F. d.o.o., kot tudi družba M.-d., d.o.o., ki je bila poleg tega družbenik tudi v času zapadlosti obveznosti. Vsekakor nobene povezave z družbo v trenutku pogajanj in sklepanja pogodbe o finančnem leasingu ter v trenutku zapadlosti obveznosti ni imel dolžnik, ki se mu želi nezakonito naprtiti celotna obveznost izbrisane družbe. Sodišče pa je storilo tudi bistvene kršitve določb postopka, saj ni pojasnilo podlage za nadaljevanje postopka zoper dolžnika kot njenega družbenika. Pojasnilo je zgolj materialno pravno podlago za obstoj odgovornosti dolžnika za dolg izbrisane družbe, ni pa pojasnilo postopkovne podlage. S tem je dolžniku odvzelo možnost vsebinskega opredeljevanja do same terjatve. Določba šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP res predstavlja podlago za obstoj odgovornosti družbenikov, vendar ne predstavlja podlage za izdajo sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper družbenika. Ob izbrisu družbe je nastopil razlog za prekinitev predmetnega postopka po 6. točki prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Na predlog upnika je sodišče s sklepom z dne 20. 6. 2011 dovolilo nadaljevanje izvršilnega postopka zoper dolžnika, čeprav za to ni obstajala pravna podlaga. Dolžnik namreč ni pravni naslednik izbrisane družbe zoper katerega bi bilo mogoče nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi prenehanja prvotnega dolžnika. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepih I Cpg 1053/2010 in I Cpg 1472/2010 zavzelo stališče, da iz določb šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP ne izhaja univerzalno pravno nasledstvo družbenikov za dolgove izbrisanih družb, prav tako iz materialnih določb o prenosu pravic in obveznosti ni mogoče sklepati, da so osebe, ki so bili družbeniki družbe, njeni univerzalni pravni nasledniki. Tudi singularnega pravnega nasledstva, ki je po pravni teoriji nasledstvo, ki temelji na pogodbi, iz naslova v zakonu določene obveznosti aktivnih družbenikov, po stališču Višjega sodišča v Ljubljani ni mogoče izpeljati. Inštitut pravnega nasledstva pravne osebe je inštitut statusnega prava, učinke pravic in obveznosti pravnih naslednikov pa ureja materialno pravo, ki ne določa, da so družbeniki izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo pravni nasledniki te družbe. Tako je ugotovitev sodišča, da je dovoljeno nadaljevanje izvršilnega postopka zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe, nepravilna in je zato nezakonit tudi izpodbijani sklep, saj bi moralo sodišče zaradi enakega obravnavanja družbenikov izbrisanih družb z omejeno odgovornostjo upoštevati sodno prakso, na katero se sklicuje dolžnik in ki pravilno razlaga zakonske določbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je družba T. p. B. d.o.o., K. u. …, C., ki je bila prvotni dolžnik v tem izvršilnem postopku, dne 12. 4. 2011 bila izbrisana iz sodnega registra po skrajšanem postopku brez likvidacije, njen družbenik pa je v obdobju od 29. 7. 2009 do 17. 3. 2010 bil B. O., zoper katerega je upnik predlagal nadaljevanje izvršilnega postopka. Ker sta po dolžnikovem izstopu iz družbe bila družbenika v tej družbi F., svetovanje, d.o.o. ter M.-d., gradbeništvo in gostinstvo, d.o.o., so utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa res pomotoma zapisalo, da je bil dolžnik edini družbenik v izbrisani družbi v zadnjih dveh letih pred izbrisom družbe, vendar tak zmoten zapis na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva, saj šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP določa, da so aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovorni za izpolnitev obveznosti izbrisane družbe. To pa pomeni, da lahko upnik nadaljevanje izvršbe predlaga zoper kateregakoli družbenika in da ni dolžan izvršbe predlagati zoper vse družbenike. Poleg tega pa iz poslovnega registra pri AJPES izhaja, da sta kasnejši družbenici bili izbrisani iz sodnega registra in sicer družba F. d.o.o. 21. 12. 2010, družba M.-d. d.o.o. pa 8. 6. 2010. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je nenavadno, da je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe zgolj zoper sedanjega dolžnika.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik uveljavljal samo neobstoj prvega izmed dveh pogojev za obstoj odgovornosti družbenika, ker je uveljavljal, da ni aktivni družbenik izbrisane družbe in da je izterjevana obveznost nastala v času, ko dolžnik ni bil družbenik izbrisane družbe, pritožbeno sodišče poudarja, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da „ni imel nobenega vpliva na poslovanje družbe, prav tako pa ne na nastanek obveznosti izbrisane družbe, ki se vtožuje v tem postopku (slednja je nastala pred vstopom dolžnika kot družbenika in z njo ni bil seznanjen)“. Med drugim je zatrjeval, da so bile pogodbe o finančnem leasingu podpisane 30. 3. 2009, da jih dejansko ni podpisal takratni direktor J. (ta je postal direktor zgolj 3 dni pred podpisom pogodb), temveč jih je v imenu prvotnega dolžnika sklenil S. C., ki pa je te pogodbe zamolčal tako direktorju J. kot tudi dolžniku kot družbeniku, predmete po teh pogodbah pa je vseskozi uporabljala družba P. d. o. o. iz M., katere družbenik in direktor je S. C.

Sodišče prve stopnje je ugovorne navedbe glede ponarejenih podpisov na pogodbah o finančnem leasingu pravilno štelo za neupoštevne, ker lahko dolžnik, ki vstopi v izvršbo na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZIZ izpodbija sklep o izvršbi le iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ tj. da obveznost po sklepu o izvršbi ni prešla nanj, ne more pa uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev, saj je sklep o izvršbi postal že pravnomočen. V zvezi z vprašanjem nastanka obveznosti pa je sodišče prve stopnje glede na navedbe v ugovoru pravilno štelo, da ni sporno, da je obveznost nastala do 17. 3. 2010, ko je dolžnik prenehal biti družbenik v izbrisani družbi (9. točka obrazložitve), v 8. točki obrazložitve pa je ugotovilo, da je obveznost, ki jo upnik izterjuje v tem postopku, nastala do izstopa novega dolžnika iz izbrisane družbe. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve tudi izpostavilo, da je dolžnik s prevzemom 100 % deleža v izbrisani družbi prevzel podjetje v celoti, tako njegovo aktivo kot pasivo in s tem tudi vse neporavnane obveznosti v družbi, ter da kljub dejstvu, da je bil družbenik izbrisane družbe relativno kratko obdobje (od 29. 7. 2009 do 17. 3. 2010), kot nekdanji družbenik odgovarja za vse obveznosti družbe, ki so nastale do njegovega izstopa, vključno s tistimi, ki so nastale do njegovega vstopa. Ker je torej dolžnik v ugovoru zatrjeval le, da ni imel nobenega vpliva na nastanek obveznosti po pogodbah o leasingu, ki so podlaga za izvršbo, ker so te bile sklenjene pred datumom, ko je on postal družbenik, predstavljajo pritožbene navedbe o tem, da je izterjevana obveznost nastala po datumu, ko je dolžnik izstopil iz družbe in sicer 28. 7. 2010, pritožbene novote, za katere dolžnik ni v izkazal za verjetno, da takšnih

navedb ni mogel podati že v ugovoru, niti ni predložil nobenih dokazov zanje, zato so takšne pritožbene navedbe neupoštevne.

Prav tako predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto pritožbene navedbe, da se v času, ko je bil družbenik izbrisane družbe, še niso začele pojavljati okoliščine, ki zahtevajo od aktivnih družbenih ustrezna ravnanja za preprečitev izbrisa in poravnavo odprtih obveznosti družbe. V ugovoru je namreč dolžnik svojo pasivnost utemeljeval z navedbami o tem, da ni vedel ničesar o pogodbah o finančnem leasingu, da v trenutku prevzema mu je S. C. (ki je bil do meseca marca 2009 direktor izbrisane družbe, hkrati pa tudi direktor in edini družbenik družbe P. d.o.o. M.) zagotovil, da družba dobro posluje in da nima večjih obveznosti do upnikov ter da je C. sklepal pogodbe v imenu izbrisane družbe, pri čemer so se vsa sredstva nakazovala na račun družbe P. d.o.o., ki je tudi uporabljala vozila, prav tako je svojo pasivnost utemeljeval z navedbami, da na poslovanje družbe ni imel nobenega vpliva kljub 100 % deležu v družbi, saj ko je zahteval vpogled v podatke pred izstopom, so mu rekli, da ima vso dokumentacijo S. C. oziroma P. d.o.o., podatke pa je pridobival na zahtevo družbe F. d.o.o., ki je bila tihi družbenik in dejanski 100 % lastnik deleža v družbi T. p. B. d. o. o. ter da kljub izrecni zahtevi in interesu za sodelovanje ni bil seznanjen z gospodarjenjem družbe, zaradi česar mu ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja. Dolžnik tako šele v pritožbi izpostavlja, da je času njegovega statusa družbenika v izbrisani družbi niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi kot družbenik moral opravljati njeno poslovanje tako, da bi dosegel, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga uvedbo stečajnega postopka (2. točka sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP), vendar tudi za te trditve, ki jih niti ni podrobneje konkretiziral, ni izkazal za verjetno, da jih ni mogel podati v ugovoru, niti zanje ni predložil nobenih dokazov, zaradi česar so te navedbe kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne.

V zvezi s povzetimi ugovornimi navedbami, s katerimi je dolžnik zatrjeval, da ni bil aktivni družbenik v sicer enoosebni družbi oz. da ni imel vpliva na njeno poslovanje pa je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo v 11. točki obrazložitve, da v kolikor mu direktor dejansko ni omogočil vpogleda v poslovanje izbrisane družbe, je dolžnik kot edini družbenik imel možnost razrešiti tedanjega direktorja in imenovati novega, od katerega bi pridobil ustrezne podatke, saj bi ob zadostni skrbnosti moral ukreniti vse, da bi direktorju onemogočil nadaljnje samovoljno vodenje družbe, s katerim je družbi povzročal dolgove. Utemeljeno je sodišče prve stopnje vložniku očitalo, da je ostal pasiven po svoji volji, zato gre to v njegovo škodo, ne more pa vplivati na njegovo pasivno ravnanje, na njegov status aktivnega družbenika v družbi in da je imel več možnosti ukrepanja po korporacijskem pravu, pa jih ni izkoristil, kar pa ne pomeni, da je bil pasiven družbenik v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00, saj se status pasivnosti družbenika ne presoja po njegovem ravnanju v družbi, pač pa je ključno, ali je družbenik glede na svoj delež v družbi lahko imel vpliv na njeno poslovanje in sprejemanje odločitev. Glede na to, da je bil edini družbenik v izbrisani družbi, je nesporno imel določena upravičenja, ki so mu omogočala sodelovanje pri upravljanju družbe oziroma vplivanje na njeno poslovanje. S takšnimi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da dolžnik ni mogel aktivno vplivati na izpolnjevanje predmetne obveznosti, ker zanjo ni vedel in da dejansko ni imel možnosti vpliva na poslovanje družbe glede predmetne terjatve. Kot je bilo že prej poudarjeno pa je nerelevantno dejstvo, da dolžnik ni imel nobene povezave z družbo v trenutku pogajanj in sklepanja pogodb o finančnem leasingu in so takšne pritožbene navedbe neutemeljene, saj je dolžnik s prevzemom 100% deleža v družbi prevzel tako aktivo kot pasivo, torej tudi obveznosti družbe, ki so do takrat nastale, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da pri prevzemu deleža v družbi T. p. B. d. o. o. dolžnik ni bil zadosti skrben in je slepo zaupal S. C., ne more imeti za posledico, da obveznost iz pogodb, sklenjenih pred njegovim vstopom v družbo, ni prevzel in da zanje ni odgovoren v skladu z določbami 442. člena ZFPPIPP.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo podlage za nadaljevanje postopka zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe. Kot ugotavlja tudi sam pritožnik je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pojasnilo pravno podlago za izdajo takšnega sklepa, pri čemer se je sklicevalo na določbo šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ni pa se mogoče strinjati s stališčem, da v teh zakonskih določbah ni mogoče najti podlage za singularno pravno nasledstvo, čeprav je takšno stališče zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepih, ki ju citira dolžnik v pritožbi. Takšno stališče je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno, saj temelji na mnenju, da lahko singularno pravno nasledstvo temelji zgolj na pogodbi. Singularno pravno nasledstvo lahko namreč temelji tudi na zakonu in ob upoštevanju celotnega sistema odgovornosti družbenikov za dolgove izbrisane družbe, ki ga je uvedel ZFPPIPP, ni nobenega dvoma, da določbe ZFPPIPP dajejo tudi podlago za procesno nadaljevanje izvršilnih postopkov zoper družbenike izbrisanih družb. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je ugotovitev sodišča, da je dovoljeno nadaljevanje izvršilnega postopka zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe nepravilna, izpodbijani sklep pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami iz zgoraj navedenih razlogov pravilen in zakonit. Pri tem je neutemeljeno tudi sklicevanje na načelo enakega obravnavanja družbenikov izbrisanih družb, saj citirani odločbi Višjega sodišča v Ljubljani predstavljata odstop od sicer ustaljene sodne prakse, v kateri ni dvomov o tem, da so družbeniki izbrisanih družb singularni pravni nasledniki obveznosti do upnikov izbrisane družbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni zasledilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti ni sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnega prava.

Ker dolžniku v pritožbi priglašenih stroškov pritožbenega postopka ni neutemeljeno povzročil upnik, saj dolžnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šestim odstavkom 38. člena ZIZ odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.