VSC sodba Cpg 52/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 1721/2011 z dne 27.9.2012 izreklo: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 143251/2011 z dne 5.10.2011 se v 1. in 3. odstavku v celoti vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 408,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2011 dalje do plačila“.

Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka brez navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke.

V pritožbi navaja,da je že v ugovoru zoper sklep izvršbi izpodbijala višino zneska terjatve in se z višino ni strinjala. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je bila toženi stranki zaradi zamude pri dostavi blaga povzročena finančna izguba, zato je tožena stranka priznaval le nespornih 216,00 EUR, kar bi moralo sodišče upoštevati, ne pa da je tožeči stranki vse prisodilo skupaj s pripadki.

Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:-tožeča stranka kot prevoznik vtožuje po računu št. 0184711 z dne 10.2.2011 plačilo zneska 408,00 EUR s pripadki kot neplačano prevoznino s strani tožene stranke kot naročnika prevoza; dogovorjen je bil naklad na treh naslovih, izkazalo pa se je, da so naslovi štirje, kar je bil eden od razlogov za zamudo dela pošiljke, ker je bilo potrebno naročiti prevoz preko podprevoznika B. M. T. iz A.; za prevoz je bila s toženo stranko dogovorjena cena 340,00 EUR in z rokom dostave pošiljke 24.1.2011; na dveh mestih od štirih blago ni bilo pripravljeno za naklad, zato je bilo potrebno poslati za nakladanje dve dodatni vozili; večji del pošiljke je kljub temu bil dostavljen v roku, eno vozilo pa je zamudilo in je blago namesto 24.1.2011 bilo dostavljeno 26.1.2011; zaradi dodatnega pošiljanja vozil na naklade je bila tožeči stranki povzročena škoda, ki pa je po dogovoru z naročnikom prevoza - toženo stranko-ki je obljubila, da bo račun takoj plačala, tožeča stranka ni zaračunala; tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da je pripravljena plačati le 216,00 EUR, ker znesek 408,00 EUR ne dolguje, pa tudi sicer računa tožena stranka do septembra 2011 ni prejela, na opomin za plačilo iz septembra 2011 pa je takoj reagirala in odgovorila, da naj upnik izstavi nov račun z dogovorjenim zneskom, saj tožena stranka ni kriva za zamudo pri dostavi, sama pa je utrpela zaradi zamude škodo;

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458.člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350.člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Pritožba s svojimi pritožbenimi navedbami izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ker je to presodilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da ni kriva za nastalo zamudo pri dostavi dela pošiljke iz razloga, ker blago za naklad na dveh lokacijah ni bilo pripravljeno, dejanski zaključki pa v sporu majhne vrednosti ne morejo biti pritožbeno izpodbijani, zato tožena stranka s pritožba ne more biti uspešna; uspešna ne more biti niti v delu, ko očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotoviti, da ji je zaradi zamude pri dostavi blaga nastala finančna izguba, saj s temi pritožbenimi navedbami očita nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Tako je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dne 19.1.2011 pri tožeči stranki naročila prevoz blaga iz Š. v C. s prevzemom pri K., P. i., C., pri T. C. in pri C., A. – C., pri čemer je šlo namesto za tri dogovorjena nakladna mesta dejansko za štiri, saj sta pri TAU dve skladišči, zato so bili izdani štirje tovorni listi-CMR in za ceno 340,00 EUR z rokom dostave 24.1.2011. Nadalje je ugotovilo, da blago na dveh nakladnih mestih ni bilo pripravljeno in je zaradi tega bilo potrebno eno vozilo posebej poslati za naklad čez dva dni na lokacijo C. in zato je bilo to blago dostavljeno namesto 24.1.201 šele 26.1.2011, toda ne zaradi ravnanja tožeče stranke.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sporno razmerje presojalo na podlagi Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR), ker se skladno s prvim odstavkom 1. člena ta konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državo pripadnosti strank. Tako se glede na to, da sta sicer obe pravdni stranki iz Republike Slovenije, ki je podpisnica CMR, sporno razmerje presoja po CMR iz razloga, ker sta opredelilni okoliščini prevzemni in namembni kraj, ki morata biti v dveh različnih državah, vsaj ena od teh držav pa mora biti podpisnica CMR.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje štelo kot materialno pravno podlago še zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPPCP-1), ki v 1.členu izrecno določa, da se z njim urejajo razmerja iz pogodb o prevozu [...] ter tovora v notranjem prometu, kakor tudi v mednarodnem prometu, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo. Ta slednja je CMR in CMR ne podaja definicije prevozne pogodbe za prevoz tovora, temveč je to urejeno s 24.členom ZPPCP-1, ki pravi v prvem odstavku: „S pogodbo o prevozu tovora se prevoznik obveže, da bo tovor prepeljal v namembni kraj in ga izročil prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi, ki jo določi prejemnik, pošiljatelj pa, da bo plačal v pogodbi dogovorjeno voznino.“ Če bi upoštevali zgolj to določbo, potem bi v zavezi za plačilo bil pošiljatelj tovora, ki ni nujno naročnik prevoza, zato je ZPPCP-1 podal definicijo pošiljatelja, prejemnika in prevoznika v 3.členu in opredeli pošiljatelja kot naročnika ali osebo, ki na osnovi sklenjene pogodbe s prevoznikom preda tovor za prevoz; prejemnik je tisti, ki je upravičen v namembnem kraju prevzeti tovor, ki je bil predan za prevoz; prevoznik pa je oseba, ki na podlagi pogodbe prevaža […] tovor.

Ker torej pošiljatelj ni nujno sklenitelj prevozne pogodbe, ga tudi ne zavezuje plačilo voznine, če ni pogodbena stranka, saj po splošnih obligacijskih pravilih pogodbene pravice in obveznosti nastanejo med pogodbenima strankama (prvi odstavek 125.člena Obligacijskega zakonika).

Nesporno je med pravdnima strankama, da je prevozna pogodba bila sklenjena med njima in tako je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot naročnik prevoza dolžna plačati voznino.

Toda tožena stranka kot prejemnik pošiljke in naročnik prevoza trdi, da ji je zaradi zamude pri prevozu nastala finančna škoda in drži, da je na tovornem listu (CMR) za pošiljko, ki je bila pripeljana z zamudo (dne 26.1.2011) označila, da tovor prevzema s pridržkom. To bi ji skladno tretjim odstavkom 30.člena CMR dalo upravičenje, da uveljavlja odškodnino za zamudo, ker je pravočasno izrazila tožeči stranki kot prevozniku pridržek. Vendar pa je potrebno upoštevati določbo petega odstavka 23.člena CMR, ki določa, da kolikor upravičenec dokaže, da je škoda nastala zaradi zamude, mu mora prevoznik plačati odškodnino, ki pa ne more presegati voznine. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka morala ne le trditi, da ji je zaradi zamude nastala škoda, to zatrjevanje pa ne more biti zgolj na abstraktni ravni, temveč bi morala tožena stranka dokazati konkretno prikrajšanje, tega pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, saj je trdila le, da je pripravljena plačati 216,00 EUR, za razliko pa bi morala trditi in dokazati, da je bila zaradi zamude oškodovana in podati pobotni ugovor ali vložiti nasprotno tožbo,saj odškodninski zahtevek, za katerega po 32.členu CMR velja enoletni zastaralni rok glede na podan pridržek dne 26.1.2011, ob vložitvi tožbe še ni bil zastaran in bi ga tožena stranka lahko uveljavljala do 27.1.2012, česar pa ni storila, po tem datumu pa je skladno s četrtim odstavkom 32.člena CMR izgubila pravico do uveljavitve odškodninskega zahtevka, saj zastarane tožbe ni mogoče uveljaviti niti v obliki nasprotnega zahtevka niti ugovora.

Tako je glede na navedeno in ob dejanski ugotovitvi, da je tožena stranka bila tista, ki je povzročila stanje, da je zaradi nepripravljenosti tovora na naklad prišlo do zamude pri izročitvi dela tovora, sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude, saj je tožena stranka kot naročnik prevoza in prejemnik blaga in s tem zavezanec za plačilo voznine dolžan plačati vtoževani znesek.

Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.člen ZPP).

Ker tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izrekati.