VDSS sodba Psp 153/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločba toženca opr. št. ... z dne 13. 12. 2011 spremeni tako, da se v prvem odstavku datum 20. 1. 2011 nadomesti s 4. 4. 2007, odločba št. ... z dne 29. 3. 2012 pa odpravi ter tožencu naloži, da mu povrne stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je šele po 4 letih s sodno odločbo dosegel pravico do delne invalidske pokojnine, ker je toženec nepravilno ocenil njegovo delovno zmožnost. Kot samostojni podjetnik v času, ko je njegov osebni zdravnik podal pri tožencu predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ni mogel opravljati del in nalog samostojnega podjetnika, toženec pa ga je prikrajšal za pravico iz invalidskega zavarovanja. Meni, da ga je toženec s svojim malomarnim ravnanjem prikrajšal za 4 leta izplačevanja delne invalidske pokojnine in bil neupravičeno obogaten. Zakonske določbe, na katere se opira sodba so neživljenjske in v posmeh 2. členu Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani tožnika s sodbo opr. št. I Ps 1262/2008 z dne 14. 7. 2011 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do drugega dela v okviru svojega poklica brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez pogostega sklanjanja in brez pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice, ne na višini s polovico polnega delovnega časa od 4. 4. 2007 dalje. Hkrati je s citirano sodbo odločilo, da je o pravici in višini delne invalidske pokojnine toženec dolžan izdati posebno odločbo. Citirana sodba je postala pravnomočna 29. 11. 2011 in s tem tudi izvršljiva.

Na podlagi takšne sodbe je toženec s prvostopno odločbo št. ... s 13. 12. 2011, potrjeno z drugostopno odločbo št. ... z dne 29. 3. 2012 tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do delne invalidske pokojnine v višini 325,55 EUR na mesec od 20. 1. 2011 dalje in s tem skladno z zgoraj navedeno sodbo odločil o pravici in višini delne invalidske pokojnine ter hkrati o njenem izplačevanju. Vprašanje izplačevanja delne invalidske pokojnine pa je v tem postopku sporno, citirani odločbi pa predmet pravne presoje.

Sodišče prve stopnje, ki je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločbe toženca z dne 13. 12. 2011 in z dne 29. 3. 2012 je zaključilo, da sta pravilni in zakoniti in da je toženec pravilno tožniku priznal delno invalidsko pokojnino od 20. 1. 2011, to je po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, ne pa že od 4. 4. 2007 dalje, to je od dneva ugotovljene III. kategorije invalidnosti in priznanja pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 159. členu določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Posebej in izrecno pa je v drugem odstavku 160. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena ZPIZ-1 določeno, da se delna invalidska pokojnina, odmerjena po šestem odstavku 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.

Glede na navedeno, to pomeni, da je delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, pravico do delne invalidske pokojnine od dneva, ko prične delati s krajšim delovnim časom od polnega ali če gre za zavarovanca iz 22. člena zakona, to je za zavarovanca, ki kot brezposelni prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki jim Zavod RS za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti. S tem, da mora brezposelni zavarovanec po prenehanju delovnega razmerja oziroma prenehanja opravljanja dejavnosti, najprej uveljaviti pravico do nadomestila za primer brezposelnosti, šele nato pa pravice iz invalidskega zavarovanja, v konkretnem primeru pravico do delne invalidske pokojnine.

Glede na takšno pravno ureditev je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi toženca za pravilni in zakoniti. Toženec je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku pravilno pričel izplačevati delno invalidsko pokojnino prvi naslednji dan po prenehanju pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, ne pa že od 4. 4. 2007, kot uveljavlja tožnik. Tožnik namreč ni izkazal, da bi že od 4. 4. 2007, to je od dneva nastanka III. kategorije invalidnosti, bil zavarovan za skrajšan delovni čas in da bi opravljal dejavnost s skrajšanim delovnim časom, pri čemer je bila tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega priznana s sodbo opr. št. I Ps 1262/2008 z dne 14. 7. 2011, ki je predstavljala podlago za delo s krajšim delovnim časom od polnega in posledično pravico do delne invalidske pokojnine (93. člen ZPIZ-1). Zato pritožba neutemeljeno navaja, da je bil toženec neupravičeno obogaten. Ostale pritožbene navedbe, da je bil za 4 leta prikrajšan za pravico iz invalidskega zavarovanja, da je v celoti obubožal in da je moral prodati vsa delovna sredstva, pa predstavljajo pravno novoto in že zato niso upoštevne.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.