VSL sodba I Cpg 1278/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo po podlagi utemeljen. Z delno sodbo pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti pogodbe o finančnem leasingu, ki sta jo dne 14.1.2008 sklenili pravdni stranki, in za plačilo 6.228,00 EUR s pripadki; zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za razveljavitev navedene leasing pogodbe in plačilo 6.228,00 EUR s pripadki.

2V pritožbi tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da gre za specifični primer, zato sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 96/96 in III Ips 31/2003, na kateri se sklicuje prvostopenjsko sodišče, nista uporabni. Predmet leasinga je bil namreč obremenjen s pravico tretjega – vozilo je bilo last drugega leasinga in v nobenem primeru ne bi mogel postati last tožnice, zato ni bilo pogojev za sklenitev leasing pogodbe. Gre za pravno oviro na predmetu leasinga za izvedbo samega leasinga. Predmet leasinga je bil sicer izročen, a ga niso mogli uporabljati, ker je bil obremenjen s pravico tretjega. Teorija o „čistem finančnem leasingu“ odpove, ker nakup predmeta leasinga ni bil mogoč. Tožnica tako ni mogla dati vozila v najem in ne more zahtevati najemnine ali uporabnine za nekaj, kar ni njeno. Ker manjka predmet najema, je pogodba nična, najmanj pa izpodbojna. Sodišče napačno tolmači pogodbo o povratnem nakupu. Ta kaže, da je tožeča stranka dejansko sodelovala z dobaviteljem, tudi pri izbiri. To sta potrdili priči Ž. in H.. Ne drži, da je bil interes tožnice zgolj na finančnem področju, da je zgolj financirala nakup vozila, pa tudi ne zaključek, da je do sklenitve posla prišlo na iniciativo tožene stranke. Glede na izpovedbo Ž. je zmotna tudi ugotovitev, da je tožena stranka sama izbrala predmet leasinga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi zaradi plačila po podlagi ni utemeljen ter ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na trditveno in dokazno podlago je prvo sodišče pravilno ugotovilo vsa za razsojo o temelju zahtevka za plačilo (zahtevek po tožbi) in za razsojo o zahtevkih po nasprotni tožbi relevantna dejstva ter glede na ta sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Dokazno oceno je opravilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) – skrbno in celovito, pritožbeno sodišče ji v celoti pritrjuje. Razlogi sodbe so jasni in popolni, zato se višje sodišče v celoti sklicuje nanje. Zaradi odgovora na pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa poudarja in dodaja:

6Pravilni in v pritožbi tudi neizpodbijani so zaključki prvostopenjskega sodišča, da je pri presoji potrebno izhajati iz določb Pogodbe o finančnem leasingu št. 51920010025, ki sta jo sklenili pravdni stranki 14.1.2008 (v nadaljevanju Leasing pogodba), katere del so tudi Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu (v nadaljevanju Splošni pogoji) in zavezujejo pravdni stranki. Že zato so neutemeljene trditve tožene stranke, da je tudi tožeča stranka sodelovala pri izbiri predmeta leasinga. Iz točke 2.1. Splošnih pogojev namreč jasno izhaja, da je predmet leasinga in dobavitelja izbrala tožena stranka (leasingojemalec) po svoji presoji in na svoj riziko, z dobaviteljem se je o dobavi dogovorila neposredno. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z dokazno oceno iz katere izhaja, da je tožeča stranka le financirala nakup predmeta leasinga, z dobaviteljem pa se je dogovarjala in predmet leasinga izbrala tožena stranka. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so iztrgane iz konteksta in ne omajejo zaključkov prvostopenjskega sodišča.

7Da je tožena stranka podpisala primopredajni zapisnik št. 51920010025 in prevzela predmet leasinga od dobavitelja v uporabo, med pravdnima strankama ni (več) sporno. Predmet leasinga je torej obstajal in je bil toženi stranki tudi izročen, izkazalo pa se je, da je bil obremenjen s pravno napako – dobavitelj je prodal tujo stvar. Vse reklamacije v zvezi s predmetom leasinga pa se je tožena stranka po Leasing pogodbi zavezala urejati z dobaviteljem (točka 2.1. Splošnih pogojev). Nepreklicno se je obvezala, da do leasingodajalca (tožeče stranke) ne bo uveljavljala nikakršnih zahtevkov glede izbire predmeta leasinga, delovanja in značilnosti izbranega oziroma dobavljenega predmeta leasinga in glede izpolnjevanja dobaviteljevih obvez. Glede na vsebino razmerja je torej tožeča stranka pravico ugovorov dobavitelju glede morebitnih pravnih in stvarnih napak na predmetu leasinga prenesla na toženo stranko (ta pa mora o vseh napakah in dejanjih, ki jih opravi z odpravo pomanjkljivosti, pisno obvestiti tožečo stranko). Tudi v primopredajnem zapisniku, ki ga je tožena stranka podpisala, je bila izrecno opozorjena, da v skladu s Splošnimi pogoji prevzema pravico ugovarjati vsem stvarnim in pravnim napakam nasproti dobavitelju.

8Pogodbena določila oziroma določila Splošnih pogojev so jasna. Skladno z njimi je tožeča stranka financirala nakup predmeta leasinga, ki je bil dan v uporabo toženi stranki. Za pravne napake tožeča stranka ne odgovarja. Iz vsebine posla tako izhaja, da gre za čisti finančni leasing. Zato se je prvostopenjsko sodišče pravilno pri odločitvi oprlo na odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 96/96 in III Ips 31/2003. V citiranih odločbah in odločbi III Ips 15/2004 pa je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da takšna razdelitev tveganj ne pomeni kršitve materialnega prava. Tako kot prvostopenjsko sodišče tudi višje sodišče ne vidi razloga za odstop od v citiranih odločbah Vrhovnega sodišča sprejetih stališč. Zakaj bi bila taka pogodba nemoralna, tožeča stranka tekom postopka niti navajala ni. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno odločilo, da Leasing pogodba ni nična in zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi.

9Neutemeljen je tudi podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Tožena stranka se je sklicevala na 94. člen Obligacijskega zakonika (OZ), skladno s katerim se pogodba razveljavi zaradi pomanjkljivosti v sklenitveni fazi pogodbe. Predmet leasinga je obstajal, drugih pomanjkljivosti v sklenitveni fazi pa tožena stranka ne zatrjuje. Situacijo, ko leasingojemalec predmeta leasinga, ki mu je bil izročen, ne more uporabljati, urejajo Splošni pogoji v točki 20. Da pa bi prišlo do prekinitve pogodbe, bi morala tožena stranka o napakah na predmetu leasinga in dejanjih, ki jih je opravila za odpravo pomanjkljivosti, pisno obvestiti leasingodajalca (točka 2.1. Splošnih pogojev). Takega svojega ravnanja pa niti ne zatrjuje in dokazuje. Pogodbo je skladno s točko 19.3. Splošnih pogojev odpovedala tožeča stranka, ki je tako upravičena do plačila skladno z določili točke 19. Splošnih pogojev. Morebitne napake glede predmeta leasinga ne vplivajo na poravnavo obveznosti po Leasing pogodbi (točka 2.3. Splošnih pogojev).

10V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Kot obrazloženo so izpodbijane odločitve materialnopravno pravilne, pa tudi nobene procesne kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temeljii na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).