VSL sodba I Cpg 14/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 778,56 EUR, v roku 15 dni.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je razveljavljala učinke posameznih dejanj stečajnega dolžnika v razmerju med pravdnima strankama ter zahtevala vračilo zneska 16.375,26 EUR z zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.203,00 EUR (točka II izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču, ali da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov, ki so nastali toženi stranki z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki vročalo odgovor na tožbo skupaj s pozivom, da naj na trditve tožene stranke odgovori v roku 30 dni in z opozorilom na posledice v smislu 6. odstavka 286.a člena ZPP. Tožeči stranki je bil poziv sodišča s fikcijo vročen 9.5.2010. Dne 12.5.2010 je predlagala podaljšanje roka vsaj do konca julija 2010, nato pa je odgovorila s pripravljalno vlogo poslano priporočeno po pošti 26.5.2011. Ker pri tem ni podala okoliščin, ki bi opravičevale njeno zamudo od avgusta 2010 do maja 2011, sodišče prve stopnje njene pripravljalne vloge ni upoštevalo, poslalo pa jo je v vednost toženi stranki. Enako je tudi pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 15.6.2011, ki jo je prejelo 20.6.2011 z dopisom z dne 23.6.2011 poslalo tožeči stranki (le v vednost). Kot je razvidno iz obvestila o vročitvi, je bilo v predalčnik stečajnega upravitelja na njegovem naslovu puščeno obvestilo o prispeli pošiljki 24.6.2011. Stečajnemu upravitelju je bila pripravljalna vloga tožene stranke z dne 15.6.2011 po poteku roka za prevzem, puščena v njegovem predalčniku 11.7.2011. Ker pa sam priznava, da se navedena vloga tožene stranke na naroku 29.6.2011 ni obravnavala (enako kot tudi ne njegova pripravljalna vloga iz maja 2011), pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da na ti dve vlogi sodišče prve stopnje tudi ni oprlo svoje odločitve, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nespoštovanja načela kontradiktornosti postopka.

6Odločilen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo obstoja objektivnega elementa izpodbijanja (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP).

7Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da sta bili pogodbeni stranki v poslovnem razmerju na podlagi pogodb o dobavi blaga in storitev ter da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Stečajni dolžnik pa je v času svoje insolventnosti izpolnil svoje obveznosti do tožene stranke s plačili in kompenzacijami tako, da je le ta prišla do poplačila svojih terjatev v višini 16.375,26 EUR. S tem je podana domneva objektivnega pogoja izpodbojnosti (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

8Upnik v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah in praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec kot dobavitelj s stečajnim dolžnikom do začetka stečaja 10 let poslovno sodeloval, je imelo sodišče prve stopnje v 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP materialnopravno podlago za ugotavljanje trditev tožene stranke o običajnem roku izpolnitve v praksi, vzpostavljeni med pravdnima strankama. Pri tem je ocenilo, da je kot relevantno prakso treba šteti prakso, ki je bila vzpostavljena v času pred obdobjem izpodbijanja. V konkretnem primeru so izpodbojna dejanja stečajnega dolžnika storjena od 14.5.2008 dalje. Zato je upoštevalo za običajne tiste roke, v katerih je tožeča stranka plačevala dobave toženi stranki pred tem obdobjem. Pri tem se je oprlo na podatke iz listine, ki jo je k tožbi predložila sama tožeča stranka (A16), nanjo pa se je tožena stranka sklicevala. Obveznosti, ki jih je izpolnila tožeča stranka toženi stranki z izpodbijanimi dejanji, so bile izpolnjene z zamudami v trajanju od 17 do največ 64 dni. V obdobju pred izpodbojnim pa je sodišče prve stopnje iz Tabele o ugotovljenih zamudah pri plačilih (A16) ugotovilo, da so bile te v obdobju od januarja 2007 pravilo in ne izjema in da so te znašale vse do 95 dni. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj ugotovljene zamude v trajanju 95 dni ne izpodbija. Prav tako daljših zamud ne uspe izpodbiti s trditvami, da iz tabele izhaja, da so zamude redko presegale 20 dni, saj je med izpodbojnimi dejanji zajeto tudi dejanje plačila s 17 dnevno zamudo. Trditve o zamudah od 26 do 72 dni v prvi polovici leta 2008 pa so prav tako nepomembne glede na dejstvo, da so bile posamezne zamude v spornem obdobju izpodbijanja celo krajše.

9Poleg teh trditev pa je tožeča stranka v pritožbi zavzela tudi stališče, da se ne more kot relevantna vzpostavljena praksa šteti tista praksa, ki je prepovedana. Takemu stališču pritožbeno sodišče sicer pritrjuje, vendar je ocena, da je šlo v konkretnem primeru za nedopustno prakso, neizkazana. Tožeča stranka namreč trdi v pritožbi, da je bilo tožeči stranki v času njene insolventnosti, torej v konkretnem primeru od leta 2005, kot leta v katerem je že bila insolventna, prepovedano kakršnokoli plačevanje njenih obveznosti. Tudi če držijo trditve tožeče stranke o njeni insolventnosti, je prav tako iz trditev same tožeče stranke razvidno, da je tožeča stranka v vsem tem času opravljala svojo dejavnost proizvodnje. V konkretnem primeru je bila s toženo stranko v razmerju naročnik – dobavitelj. Če je tožeča stranka v letih 2005, 2006, 2007 in 2008 pri toženi stranki naročala blago, ki ji je omogočalo njeno proizvodnjo, tožena stranka pa ji je blago dobavljala in zaračunavala, potem vzpostavljene prakse plačevanja z zamikom, tudi če se je odvijala v obdobju, v katerem so finančni pokazatelji pri tožeči stranki kazali na njeno stanje insolventnosti, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za prepovedano in v tem smislu za neupoštevno. Navedeno izhaja iz stališča, da tudi v primeru sočasnih ekvivalentnih izpolnitev (blago-plačilo za blago) taka dejanja ne bi bila izpodbojna, saj se z njimi ne bi zmanjšala čista vrednost premoženja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno presojo običajnih rokov plačila plačevanje obveznosti toženi stranki v obdobju celega leta 2007 in do aprila 2008.

10S tem pa se izkaže kot pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo objektivnega pogoja izpodbojnosti. Zato je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso pomembne. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sam trpi svoje stroške, ki so ji nastali z neutemeljeno pritožbo. Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki odmerilo priglašene stroške nagrade za postopek na drugi stopnji v višini 628,80 EUR, za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, oboje povečano za 20% DDV, skupaj 778,56 EUR.