VSL sodba I Cp 837/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da:

pod točko I.1. navedena nepremičnina ident. št. 8.E k.o. X., v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju vpisana v podvložek št. x spada v skupno premoženje pravdnih strank, do 5/6;

v točki I.2. navedeni solastniški deleži na nepremičnini ident. št. 8.E k.o. X, v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju, vpisani v podvložek št. x, znašajo za vsako pravdno stranko do ½ skupnega premoženja oziroma do 5/12 glede na celotno nepremičnino.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da sodi nepremičnina ident. št. 8.E k.o. X., v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju vpisana v podvložek št. x, ki v naravi predstavlja trosobno stanovanje št. 8 v etaži s kletjo na naslovu N., v skupno premoženje pravdnih strank (točka I.1.), da znaša solastniški delež tožeče stranke na sporni nepremičnini 5/12, solastniški delež tožene stranke pa 7/12 (točka I.2.) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.935,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I.3). Pod II. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za vknjižbo solastninske pravice pri sporni nepremičnini, SP do 5/12 in AG do 7/12. Poleg tega je zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo kot neutemeljen.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da je šlo pri pogodbi z dne 13. 11. 1996 za prodajo pogodbo in da pravni posel z dne 13. 11. 1996 ne prikriva darila, kar je dejansko in pravno zmotno. Tožena stranka graja zaključek sodišča, da je šlo dejansko za prodajo in ne darilo. Nesporno je bilo v postopku, da je toženka po sklenitvi pogodbe z dne 13. 11. 1996 v nepremičnino vložila denarna sredstva na račun izgradnje centralne napeljave, sporna pa je bila pravna narava teh vlaganj. Po prepričanju tožene stranke financiranja centralne napeljave po sklenitvi pogodbe ni mogoče šteti kot plačila kupnine za stanovanje, saj kupnina po svoji definiciji predstavlja denarno nadomestilo za kupljeno blago. Tudi v kolikor bi šteli naknadno vlaganje v stanovanje kot kupnino, pa bi moralo sodišče upoštevati očitno nesorazmerje med vrednostjo celotnega stanovanja in vrednostjo vlaganj v centralno napeljavo, ki so predstavljala 5 % vrednosti stanovanja. Sodišče je nadalje nepravilno presodilo, da je bil materi toženke obročno plačevan denar na račun nakupa stanovanja. Sodišče je prezrlo, da iz spornih blagajniških izdatkov ne izhaja, da se nanašajo na zatrjevano plačilo kupnine za stanovanje, nadalje je prezrlo, da znesek vseh predloženih blagajniških izdatkov znaša le današnjih 1.206,00 EUR, tožnikove izpovedi o mesečnem odplačevanju kupnine pa ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Toženka zavrača očitek sodišča o nasprotju v njenih navedbah v zvezi z blagajniškimi izdatki. Trditev, da so blagajniški izdatki, ki dokazujejo kupnino za stanovanje, izmišljeni, se ne izključuje z navedbami, da predstavljajo dokazilo prejema denarja za plačilo stroškov, ki odpadejo na lastnika. Toženka svoji materi ni obročno odplačevala kupnine za stanovanje in to je poleg prič v tem postopku izpovedala tudi toženkina mati JG v postopku I P 609/2004 Okrožnega sodišča v Kranju in tudi toženkina sestra MG v zapuščinskem postopku D 126/2007 Okrajnega sodišča v Kranju. Tudi če bi šteli, da sporni zneski predstavljajo obročna plačila kupnine, ostaja dejstvo, da so blagajniški prejemki predloženi zgolj za znesek 289.000,00 SIT, kar v povezavi z v spis vloženo cenitvijo nepremičnine kaže na manj kot 5 % vrednosti nepremičnine. Sodišče glede odplačnosti navaja, da je pomembna zgolj pogodbena volja strank, nepomembno naj bi bilo, ali plačilo predstavlja le 5 % vrednosti stanovanja, takšno stališče je zmotno. Če je sodišče štelo, da je bilo na račun pridobitve stanovanja karkoli plačano, bi moralo natančno opredeliti, kolikšen del stanovanja šteje kot odplačan in v presežku posel šteti kot neodplačen in samo v odplačno pridobljenem delu bi bilo teoretično mogoče govoriti o skupnem premoženju pravdnih strank. V nadaljevanju tožena stranka obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da je sodišče iz konteksta vzelo izpoved toženke na glavni obravnavi dne 17. 1. 2006 v zadevi I P 609/2004 Okrožnega sodišča v Kranju, saj tam predmet obravnave ni bilo sporno stanovanje, temveč razveljavitev notarskega sporazuma, sklenjenega med pravdnima strankama. Glede toženkine matere navaja, da je v postopku I P 609/2004 izrecno povedala, da ji hči ni plačevala denarja za stanovanje in ga sama tudi ni zahtevala in sodišče zmotno pripisuje toženkini materi zainteresiranost za izid postopka, saj spregleda, da v tistem postopku ni bilo govora o spornem stanovanju, to stanovanje se je kot sporno prvič pojavilo v tem postopku, že po smrti toženkine matere. Sodišče toženki očita, da je v zapuščinskem postopku D 126/2007 po pokojni J. G. zatrjevala, da sporna nepremičnina ne spada v zapuščino in ni predmet dedovanja, ker je bilo stanovanje odkupljeno, pri tem pa spregleda, da tudi iz zapuščinskega spisa ne izhaja, da bi toženka v smislu denarnih sredstev za stanovanje omenila karkoli drugega od tega, kar je bilo med strankami v pravdi nesporno. Pri tem je sodišče prezrlo navedbe MG v zapuščinskem postopku, ko je trdila, da kupnina materi ni bila plačana. Sodišče se je naslonilo na izpoved priče MS, pričo je ocenilo kot verodostojno in nepristransko, pri tem je protispisno ugotovilo, da naj bi bila priča sodelavka toženkine matere, saj je bila sodelavka matere tožnika, toženka je v postopku izrecno opozorila na okoliščino, da je priča prijateljica tožnikove matere, česar sodišče ni upoštevalo. Priča je govorila zelo na splošno, vseeno pa se je spomnila nekaj „malenkosti“, ki so bile v tem postopku v korist tožnika, kar njeno verodostojnost in nepristranskost postavi pod velik vprašaj. Opozarja na nedoslednosti v izpovedbi priče in napačno upoštevanje izpovedbe priče v delu, ko je izpovedala, da je toženki in njeni mami svetovala, naj naredita raje darilno pogodbo, vendar sta se vseeno odločili za prodajno pogodbo. Sodišče povsem napačno razlaga tudi namen in pomen pisnih izjav J. G. in toženke, saj so bile te izjave podpisane zaradi toženkine sestre MG, glede na namen toženkine matere pri sklenitvi pogodbe za stanovanje, to je, da hči Mojca po njej ne bi dedovala in tudi ne bi mogla uveljavljati kakršnihkoli zahtevkov v zvezi s stanovanjem po njeni smrti. Zmoten je zato zaključek sodišča, da v postopku ni bilo dokazano, da bi obstajale ovire za sklenitev darilne pogodbe, ovira je bila zaradi sestre MG. Toženka nadalje obširno graja zaključke sodišča v zvezi z izpovedmi prič MT, AT, NK, MG, KK in LP ter zaključke v zvezi z izpovedjo priče MG. Sodišče povsem neutemeljeno odreka verodostojnost pričam, priče niso pristranske, saj so izpovedale zgolj glede dejstev, o katerih jih je zasliševalo sodišče. V nadaljevanju tožena stranka analizira tudi vse izpovedbe navedenih prič ter še posebej opozarja na sporno ugotovitev, da je bila priča MG nepristranska, zlasti, ker sodišče samo ugotavlja, da s toženko ni v nikakršnih odnosih in je tudi iz njene izpovedi jasno razvidno, da toženke ne mara, kar kaže kvečjemu na precejšnjo pristranskost omenjene priče, zlasti na željo po maščevanju. Končno toženka graja kot napačen zaključek sodišča, da ostale priče niso povedale nič takšnega, kar bi sodišče prepričalo, da je šlo v resnici za darilno in ne za prodajno pogodbo. MŽ, brat pokojne JG, je izpovedal, da mu je sestra Jo. povedala, da bo stanovanje dala A. in da se je tako odločila zaradi problematične hčerke M, kar je JG povedala tudi njuni mami. Nepravilno je tudi neupoštevanje izpovedi prič MŽ in OT, ki sta bila oba priči pripovedi JG glede dejstva, da je bilo stanovanje toženki podarjeno in zakaj. Nadalje toženka kot procesno kršitev ocenjuje ravnanje sodišča, ki navaja, da ostale ugovore toženke šteje kot nepomembne in se zato do njih ne opredeljuje. Lastninsko pravico na sporni nepremičnini je toženka pridobila z učinkom od 26. 3. 2008. Opozarja na 49. člen Stvarnopravnega zakonika oziroma 33. člen ZTLR, po katerem je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahtevan vpis v zemljiško knjigo. Toženka je postala lastnica sporne nepremičnine po prenehanju zakonske zveze, torej sploh ne gre za premoženje, ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze, do teh navedb toženke se sodišče ni opredelilo. Enako velja za navedbe toženke, da pobiranje najemnine nima z dohodki, pridobljenimi z delom, nikakršne povezave in prav tako ne z odplačnostjo pridobitve premoženja, kvečjemu obratno. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da po sklenitvi pogodbe opravljena vlaganja že pojmovno ne morejo predstavljati kupnine, saj gre za vlaganje v lastno (toženkino) nepremičnino, ni se opredelilo do toženkinega naziranja, da breme, da toženka po sklenitvi pogodbe nosi vse stroške vzdrževanja stanovanja in bloka prav tako ne kaže na odplačno pridobitev stanovanja, enako velja za navedbe, da zaveza toženke, da o dogovoru z materjo ne bo govorila sestri, ne kaže na odplačnost posla, da dolžnost vzdrževanja in obnove spomenika pokojnega očeta toženki narekuje že morala in da skrb za mater ni bila potrebna, torej tudi v tej obliki ni bila „plačana“ nikakršna kupnina.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Med pravdnima strankama je sporno, ali 5/6 nepremičnine, to je stanovanja št. 8 v 3. etaži (s kletjo) stanovanjske hiše na naslovu N (nepremičnina ident. št. 8.E k.o. X, v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju vpisana v podvložek št. x), spada v skupno premoženje pravdnih strank ali ne, kar je odvisno od tega, kakšna je pravna narava pogodbe, sklenjene med J. G. (materjo toženke) in AP, to je toženko, dne 13. 11. 1996 glede sporne nepremičnine, ali gre torej za odplačno oziroma prodajno pogodbo, kakršna je bila pogodba označena, ali za darilno pogodbo, kar je v postopku zatrjevala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je šlo za darilno pogodbo, tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno, več o tem pa v nadaljevanju. Pri tem sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je neutemeljen očitek tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožene stranke, da sploh ne gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, zato, ker je toženka postala lastnica sporne nepremičnine po prenehanju zakonske zveze in je torej lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila z učinkom od 26. 3. 2008. Sodišče prve stopnje se je tudi glede te trditve tožene stranke opredelilo in sicer pod točko 23 na 23. strani sodbe in je glede tega navedlo pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožeča stranka je torej dokazala, da je bil sporni delež na stanovanju pridobljen v času trajanja zakonske zveze, glede na to, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, pa je bilo na strani tožene stranke dokazno breme, da sklenjena pogodba ni ustrezala dejanski volji pravdnih strank. Kot že navedeno, je tožena stranka trdila, da je šlo za darilno pogodbo, vendar tega, tudi po oceni sodišča druge stopnje, ni dokazala.

5Glede pravne narave sporne pogodbe je sicer ugotoviti, da so šle trditve pravdnih strank v smeri kupoprodajne oziroma darilne pogodbe, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da gre materialnopravno, glede na samo vsebino pogodbe ter upoštevaje izjavi AP in JG, ki ju je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, za pogodbo, ki ima tudi elemente preužitkarske pogodbe, na kar kaže na primer dogovorjena uporaba stanovanja s strani JG do konca njenega življenja, elementi preužitka pa so razvidni tudi iz spremnih izjav JG in AG z dne 20. 11. 1996, pravilno povzeti že v sodbi sodišča prve stopnje. Ključen za odločitev v tej zadevi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je šlo za neodplačen pravni posel (potem sporni delež na nepremičnini ne bi spadal v skupno premoženje). Da sta tožeča in tožena stranka, iz sredstev, pridobljenih z delom v času trajanja zakonske zveze, vložila 800.000,00 takratnih SIT v izdelavo plinske centralne napeljave v predmetnem stanovanju, je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi izpovedb tožnika in tožene stranke v tej zadevi ter izpovedbe JG v zadevi I P 609/2004 na glavni obravnavi dne 17. 1. 2006 in to dejstvo v pritožbi tudi ni izpodbijano.

6Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno navedlo, da ne moti ugovor tožene stranke, da naj bi plačani zneski s strani tožene stranke in njenega moža predstavljali le 5 % vrednosti stanovanja, saj je odločilna sklenitvena faza. Odločilno je, da šlo za odplačno pogodbo, z elementom aleatornosti (glede na elemente preužitkarske pogodbe), katere vsebino je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot odplačno in tudi pravilno povzelo način poračunavanja kupnine. Na odplačnost posla ne kaže le investicija v centralno napeljavo (izvedena iz sredstev, pridobljenih z delom v času trajanja zakonske zveze), pač pa tudi dogovor, da ima JG brezplačni užitek na stanovanju in je bila v njeno korist dogovorjena tudi prepoved odsvojitve in obremenitve stanovanja ter pravica gospodarjenja, kar vse je bilo tudi ovrednoteno, pri čemer ni dvoma, da je do smrti navedeno stanovanje tudi uživala.

7Glede na že navedeno ni odločilno, ali je bila med JG in toženo stranko, v pogodbi z dne 13. 11. 1996 dogovorjena preostala kupnina, plačevanje katere tožena stranka sicer zanika, v celoti izplačana, čeprav sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in verjame tožniku, da so določeni zneski bili plačani, kot je izpovedala sama tožena stranka v zadevi I P 609/2004, in sicer, da je kasneje mami po dogovoru dajala določene zneske, ki jih je mama vsak mesec podpisala, niso pa to bili visoki zneski. Kot že navedeno, pa višina tako plačanih zneskov (glede na odločilnost sklenitvene faze) ni odločilna. Ključno je, da gre za odplačno pogodbo (z elementom aleatornosti).

8Glede na navedeno pravno naravo pogodbe, izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z dejstvom, da je bilo toženi stranki stanovanje podarjeno, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Dejstvo je, da je bila centralna kurjava izvedena s strani pravdnih strank, prav tako pa je, kot je bilo že navedeno, JG do smrti tudi bivala v sporni nepremičnini. Tudi sicer pa so vse priče izpovedovale le o posrednih zaznavah, pri čemer tudi, če je JG pričam povedala, da ne bo zahtevala plačila razlike, to ne dokaže, da je šlo za neodplačno, to je darilno pogodbo, kot je v postopku zatrjevala tožena stranka. Prav tako, glede na že obrazloženo vsebino pogodbe, tudi če je mati toženke pričam govorila, da je oziroma bo stanovanje dala toženki, sama vsebina pogodbe, že brezplačni užitek, kaže, da ne drži, da naj bi šlo za darilno pogodbo. Obširno izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje glede zaslišanih prič se tako pokaže kot neutemeljeno oziroma tudi izpovedbe prič, ki so potrdile trditve tožene stranke oziroma izpovedale o darilni pogodbi, glede na že navedeno vsebino in naravo pogodbe, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve, enako velja tudi glede upoštevanja izpovedb Ma. Ž., Mi. Ž. in O. T..

9Neutemeljeno tožena stranka izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko to sledi priči MS ter priči MG, kljub temu, da se je sodišču očitno napačno zapisalo, da naj bi bila MS znanka matere toženke in ne tožnika. Kot že navedeno, je ključen tisti del pogodbe, ki je bil nedvomno realiziran, pri čemer kupoprodajna pogodba vsebuje tudi elemente preužitkarske pogodbe, kot prav tako odplačne pogodbe. Zato tudi brez upoštevanja navedenih izpovedb ni mogoče priti do drugačne odločitve. Pri tem pa ne drži, da je (tudi) MG v tem postopku govorila drugače kot v zapuščinskem postopku, ko naj bi povedala, da je toženka stanovanje dobila neodplačno. V zapuščinskem postopku je namreč navajala, da navedena prodajna pogodba delno predstavlja tudi darilo sodedinji AG (glede na poračunavanje kupnine v najemnine).

10Neutemeljena je tudi navedba, da financiranja centralne kurjave pri presoji pogodbe ni mogoče upoštevati. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da tega ni mogoče šteti kot plačila kupnine, vendar ni dvoma, da je to mogoče šteti kot obveznost na strani tožene stranke pri kupoprodajni pogodbi z elementi preužitka. Glede na aleatorno naravo je, kot izhaja iz že navedenega, nepomembno tudi zatrjevano očitno nesorazmerje med izpolnitvami in neutemeljena navedba, da bi sodišče prve stopnje v presežku (nad centralno kurjavo in obročno plačevanim denarjem) posel moralo šteti kot neodplačen. Nepremičnina, ki je predmet sporne pogodbe (5/6 stanovanja) spada v skupno premoženje pravdnih strank v celoti.

11Glede na pravno naravo sporne pogodbe tudi opredeljevanje glede nepobiranja najemnine, do česar se sodišče prve stopnje res ni opredelilo, ni potrebno. Zaveza toženke, da o dogovoru z materjo ne bo govorila sestri in dolžnost vzdrževanja in obnove spomenika pokojnega očeta kažejo na naravo pogodbe, kakršno je ugotovilo sodišče druge stopnje. Dejstvo, da, kot zatrjuje tožena stranka, skrb za mater (še) ni bila potrebna, glede na aleatornost pogodbe na odločitev tudi v ničemer ne vpliva. Drži pa, da dejstvo, da se je tožena stranka zavezala po pogodbi nositi vse stroške vzdrževanja stanovanja in bloka, ne kaže na odplačno pridobitev stanovanja, prav tako pa ne na neodplačno, saj je navedeno pač breme lastnika stanovanja.

12Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo. S sporno pogodbo se je namreč prenašalo 5/6 stanovanja št. 8 v tretji etaži s kletjo na naslovu N., zato v skupno premoženje lahko spada le 5/6 spornega stanovanja in ne celotno stanovanje, 1/6 je (nesporno) posebno premoženje tožene stranke. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje spremenilo točko I.1. izreka sodbe, hkrati pa tudi točko I.2. izreka sodbe, tako da delež pravdnih strank na skupnem premoženju (5/6 sporne nepremičnine) znaša za vsakega do ½, oziroma 5/12 glede na celotno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka ni izpodbila zakonske domneve o polovičnem deležu na skupnem premoženju in tudi v pritožbi te ugotovitve ne napada. V preostalem delu pa je bilo, glede na obrazloženo, pritožbo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 358. in 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

13Zaradi minimalnega uspeha tožene stranke s pritožbo ostane odločitev o stroških postopka na prvi stopnji nespremenjena, hkrati pa tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).