VSRS Sklep II Ips 107/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prva tožnica je s tožbo z dne 26.11.2004 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 116.841,93 EUR (prej 28.000.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 10.11.2002. Druga tožnica, hči prve tožnice, pa je s tožbo z dne 26.4.2004 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 41.729,26 EUR (prej 10.000.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova duševnih bolečin zaradi težke invalidnosti bližnje osebe.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevkoma tožnic in toženi stranki naložilo, naj plača prvi tožnici 154.000,00 EUR in drugi tožnici 25.000,00 EUR.

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je znižalo odškodnino, ki je bila prisojena prvi tožnici, na 145.000,00 EUR. Sicer je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V reviziji navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je nepravilno presojalo izvedene dokaze in ugotovilo, da je nesrečo povzročilo neznano motorno vozilo, kar po mnenju tožene stranke ni bilo dokazano. Kot navaja tožena stranka, bi morala tožeča stranka poleg škode dokazati tudi, da je do prometne nesreče prišlo zaradi protipravne vožnje nasproti vozečega vozila ter vzročno zvezo med protipravno vožnjo in prometno nesrečo. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so po mnenju revidentke v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem z zaslišanjem prve tožnice (kot navaja revidentka, je prva tožnica na zaslišanju izpovedala, da je najprej zapeljala na desno bankino, sodišče pa ne more njene izpovedbe spreminjati in trditi drugače). Zaključek višjega sodišča, da okoliščina, ali je tožnica zapeljala na bankino, ni bistvenega pomena, je napačna, saj je glede nastanka škodnega dogodka sodišče razpolagalo le z izpovedbo tožnice, zato je njeno izjavo treba podrobno oceniti oziroma ugotavljati njeno resničnost in morebitne vrzeli. Glede zatrjevanega spanca med vožnjo revidentka navaja, da ne gre za prepozno navedbo, saj je šele izvedenec povedal, kakšni so morebitni vzroki za prometno nesrečo. Kot nadalje navaja revidentka, ni dolžnost tožene stranke dokazovati, da delček laka ni odpadel z vozila tožnice, ampak mora tožnica dokazati vzročno zvezo med vožnjo nasproti vozečega vozila in prometno nesrečo (po navedbah revidentke spada v skupek dokazovanja vzročne zveze tudi delček laka). Tožnica bi morala to dejstvo dokazati z gotovostjo, glede tega pa je dvom, kar je izpostavil izvedenec. Revidentka navaja, da je do oplaženja prišlo na mestu, kjer je tožnica zapeljala na bankino, kar pomeni, da bi nato delček laka moral biti vsaj 2 m naprej od točke 20, če bi padel z avtomobila tožnice. Iz ugotovitve izvedenca izhaja, da bi bile v primeru oplaženja prisotne sledi na tožničinem avtomobilu v obliki brisov ali risov, kot tudi sledi odluščene barve, iz izpovedbe policistov pa izhaja, da so našli sledi laka rdeče barve, ki so nastali še pred nesrečo, drugih sledi pa ni bilo. Revidentka zatrjuje, da bi sodišče moralo upoštevati, da je do prometne nesreče prišlo na levi strani cestišča, da je torej vožnja tožnice po levi strani vzrok za nastalo nesrečo in je tako za nesrečo izključno kriva tožnica. Nadalje navaja, da je tožničina prehitra vožnja v vzročni zvezi s prometno nesrečo, zato je tožnica sokriva za nastalo prometno nesrečo. Meni, da višje sodišče na zgoraj navedene pritožbene ugovore ni odgovorilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

5Sodišče je revizijo vročilo tožnicama, ki nanjo nista odgovorili.

6Revizija je utemeljena.

7Neutemeljen je revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedbe, da je do prometne nesreče prišlo na levi strani cestišča in da je protipravna vožnja prve tožnice po levi strani cestišča vzrok za nastalo nesrečo, zaradi česar naj bi bila prva tožnica izključno kriva za nesrečo. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ju je pritožbeno sodišče potrdilo, jasno izhaja, da je prva tožnica zapeljala na nasprotni pas zaradi protipravnega ravnanja neznanega motornega vozila. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče je tožnica na skrajni desni rob vozišča in nato na nasprotni pas zapeljala zato, ker se je izogibala vozilu, ki je zapeljalo proti njenemu voznemu pasu.

8Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno ugovarjala, da bi tožnica lahko preprečila prometno nesrečo, če bi v dani situaciji prilagodila hitrost vožnje razmeram na cestišču, zaradi česar je podana njena sokrivda. K svojim navedbam je priložila izvedensko mnenje sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. I. P. Pritožbeno sodišče je ugovor tožene stranke, da je tožnica zaradi prehitre vožnje prispevala k škodnemu dogodku, zavrnilo s sklicevanjem na ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da bi do enakih poškodb prišlo tudi, če bi tožnica vozila v okviru dovoljene hitrosti. Takšno stališče pritožbenega sodišča pa je materialnopravno zmotno. Treba je namreč razlikovati med vzročnostjo za škodni dogodek in vzročnostjo za obseg konkretne škode in podani morata biti obe(1). Ker se do pravno pomembnega ugovora tožene stranke glede vzročne zveze med prehitro vožnjo prve tožnice in nastankom nesreče sodišči prve in druge stopnje nista opredelili, sta s tem zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj z V. Bergant Rakočevič, Kritike teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa, št. 4/2009, str. 23.