UPRS sodba IV U 34/2012

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Upravne enote Velenje, št. 214-543/2011 z dne 25. 7. 2011, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo št. 214-543/2011 z dne 25. 7. 2011, v 1. točki izreka odločbe odločil, da se prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke A.A, ki jo je vložil njen oče B.B., zavrne. V 2. točki izreka je odločeno, da mora tujka zapustiti državo v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti odločbe in v 3. točki, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2Odločitev temelji na ugotovitvi, da je B.B. 21. 3. 2011 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje hčere A.A., zaradi združitve družine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil oče B.B. do 19. 12. 2010 še samostojni podjetnik posameznik, zato so bile zanj po uradni dolžnosti opravljene poizvedbe na pristojnem davčnem organu. Dne 3. 5. 2011 je Davčni urad Velenje, za B.B. posredoval davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2010 in obvestilo o evidentiranem dolgu B.B. v višini 50.519,58 EUR, brez DDV. Pri izračunu zadostnih sredstev za preživljanje je organ ugotovil, da tujec ne izkazuje zadostnih sredstev za preživljanje sebe in svojih družinskih članov v času njihovega prebivanja v državi. Pri tem je upošteval podatek o dolgu do države na dan 29. 4. 2011 in davčno izgubo v višini 9.879,40 EUR. Iz navedenega razloga je organ B.B. povabil na zaslišanje za dne 8. 6. 2011, na katerem so mu bili predočeni podatki relevantni za rešitev njegove vloga. Prosilec je pojasnil, da je 20. 12. 2010 ustanovil podjetje D. d.o.o., zaradi izvedbe prenosa podjetja podjetnika, ki je bil v poslovnem registru vpisan pod firmo E., B.B. s.p., na novo kapitalsko družbo. Pri tej pravni osebi se ni zaposlil, zaposlil se je pri pravni osebi F. d.o.o. s sedežem v Velenju, katere ustanovitelj je G.G., njegov sin. Pri tej pravni osebi je B.B. vpisan kot prokurist. Gre za pravno osebo, ki ne plačuje prispevkov iz delovnega razmerja, za kar je B.B. kot prokurist tudi odgovoren.

3Na podlagi ugotovitev pridobljenih v postopku, je pristojni prvostopenjski organ ugotovil, da stranka nima zagotovljenih sredstev za preživljanje petih družinskih članov, in da ima neporavnane davčne obveznosti do države. Če organ pri izračunu zadostnih sredstev za preživljanje upošteva tudi dolg do države v višini 50.519,58 EUR, tujec ne izpolnjuje pogojev iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1 UBP6), po katerem mora tujec, ki želi prebivati v RS razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje v državi, oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka v RS, torej mora imeti za pet družinskih članov zagotovljenih mesečno 1.147,60 EUR.

4Po prvi in peti alinei 43. člena ZTuj-1 se tujcu dovoljenje za prebivanje v RS ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena tega zakona, v povezavi s 36. členom istega zakona, po katerem se dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine izda in podaljšuje na prošnjo tujca, ki v RS prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih ožjih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi in sicer z veljavnostjo, kot velja za njegovo dovoljenje za začasno prebivanje. Ker je bila tujcu B.B. zavrnjena izdaja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve ali dela, saj je neplačevanje davčnih obveznosti razlog za domnevo, da se B.B. ne bo podrejal pravnemu redu RS, poleg tega pa organu ni dokazal, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje sebe in svojih družinskih članov, niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje njegove hčere A.A., zaradi združitve družine. Družina deli usodo tistega družinskega člana, ki uveljavlja pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine.

5Drugostopenjski upravni organ Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbe H.H., I.I., J.J. in K.K. združilo v en postopek in pritožbo B.B. zoper odločbo UE Velenje zavrnilo.

6Tožnik odločitvi oporeka in vlaga tožbo iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s 36. členom ZTuj-1. Sodišču predlaga, da odpravi odločbo prvostopenjskega upravnega organa in odloči tako, da v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke z dne 26. 8. 2011 oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa ter zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje oziroma, da odpravi odločbo drugostopenjskega organa. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7Uvodoma oporeka odločitvi, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje in pojasnjuje, da je pritožbeni organ v odločbi, št. 2141-134/2011/4 (121-04) z dne 4. 1. 2012 (ko je odločal o pritožbi B.B. zoper odločbo Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011 z dne 30. 6. 2011) zavzel stališče, da tožnik izpolnjuje pogoj zadostnih sredstev za preživljanje, vendar ta napačna presoja prvostopenjskega organa ni vplivala na odločitev o zavrnitvi pritožbe, saj jo je drugostopenjski organ zavrnil z obrazložitvijo, da so pri pritožniku podani razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Takšne stališče je pritožbeni organ zavzel na podlagi ugotovitve, da ima tožnik dolg do RS iz naslova neplačanih prispevkov, kot tudi, da je imela družba F. d.o.o. v času odločanja dolg do RS iz naslova neplačanih prispevkov. Prav tako ima tožnik dolg do RS iz naslova poslovanja kot s.p., in da je kot prokurist odgovoren tudi za dolgove družbe F. d.o.o. Tožnik pojasnjuje, da gre za nepravilno in nezakonito odločitev, sprejeto na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega pravnega predpisa. Pojasnjuje tudi, da je pravica J.J. vezana na pravico do začasnega prebivališča tožnika B.B., ki živi v Sloveniji z ženo in tremi otroci. V tožbi povzema podatke, s katerimi utemeljuje izpolnitev pogoja zadostnih sredstev za preživljanje in dodaja tudi, da pri tem ni bilo upoštevano, da ima H.H. s sinom tožnika G.G., kot preživljalcem zase in za svojo hči I.I., sklenjeno pogodbo o preživljanju v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki ga je treba po določbi tretjega odstavka 27. člena ZTuj-1 presojati kot pogodbo, s katero tujcu druga fizična oseba izplačuje določen znesek preživnine.

8V zvezi z razlogi, s katerimi sta upravna organa utemeljevala domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, pa tožnik pojasnjuje razloge za nastanek obveznosti v višini 49.739,44 EUR, v zvezi s katero tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja ali ravnanja s hudo malomarnostjo, poleg tega pa je bilo pojasnjeno tudi, da je v teku izvršilni postopek za poplačilo tega dolga. Pojasnjuje tudi okoliščine v zvezi z ustanovitvijo družbe D. d.o.o. in da je bil z ustanovitvijo nove družbe (prenosom poslovanja samostojnega podjetnika) na novega pridobitelja prenesen tudi dolg do RS, za katerega poleg novega dolžnika še naprej odgovarja tožnik. V zvezi s plačevanjem obveznosti družbe F. pojasnjuje odgovornost prokurista in se sklicuje na potrdilo Davčnega urada Velenje, št. DT 4290-115/2011-237-16022-08 z dne 4. 7. 2011, iz katerega je razvidno, da ima davčni zavezanec F. d.o.o., na dan izdaje potrdila, poravnane vse zapadle zakonske obveznosti.

9V zvezi z uporabo prostega preudarka tožnik navaja, da morajo biti razlogi za ugotovitev, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, ustrezno pravno utemeljeni. Negativna odločitev upravnega organa pomeni kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kršitev 24. člena Ustave RS. Pojasnjuje tudi, da tožnik v Sloveniji živi že daljše časovno obdobje, ker v Republiki Srbiji ni imel možnosti za kvalitetno bivanje. Živi v najemniškem stanovanju, hčere obiskujejo šolo, tožnik pa še že dalj časa ukvarja z gospodarsko dejavnostjo. Meni, da izpolnjuje vse predpisane pogoje, da se njegovi prošnji ugodi.

10Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke A.A. v RS, zaradi združitve družine. Pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v takem primeru ureja določba 36. člena ZTuj-1, ki določa, da se tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci. Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine se izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih ožjih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi.

13Sporna je torej zavrnitev prošnje na podlagi določbe 36. člena ZTuj-1, ki jo je pri Upravni enoti Velenje vložil B.B., ki je istočasno, dne 21. 3. 2011, vložil tudi prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v RS, iz razloga zaposlitve ali dela. Glede na vsebino določbe 36. člena ZTuj-1 je odločitev o vlogi na podlagi določbe 36. člena ZTuj-1 (združitev družine in pravica do celovitosti družine), med drugim vezana na ugotovitev, da ima tujec, ki uveljavlja pravico iz 36. člena ZTuj-1, dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu izhaja, da je Upravna enota Velenje z izpodbijano odločbo vlogo B.B. za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke A.A. zavrnila. Odločitev je utemeljila z navedbo, da je bila B.B. vloga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena z odločbo št. 214-544/2011 dne 30. 6. 2011 in ker se pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani lahko prizna le tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v RS, je bilo treba zavrniti tudi vlogo B.B. na podlagi 36. člena ZTuj-1.

14Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije dne 19. 2. 2013, s sodbo IV U 31/2012-15, odločilo o tožbi B.B. zoper odločbo Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011z dne 30. 6. 2011. Tožbi je ugodilo in prej navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Kot je sodišče pojasnilo že uvodoma, se pravica do združitve družine in pravica do celovitosti družine na podlagi določbe 36. člena ZTuj-1, prizna tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, seveda ob pogojih in v skladu s tem zakonom. To pomeni, da se v primeru, ko pristojni organ še ni odločil o vlogi za izdajo prej navedenih dovoljenj, ki tujcu dovoljujejo prebivanje v RS, ni mogoče odločiti o priznanju pravice iz 36. člena zakona. Po presoji sodišča je enako razlago treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru, torej ugotoviti, da se učinek odpravljene odločbe Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011z dne 30. 6. 2011 razteza tudi na v tem upravnem sporu obravnavano odločbo iste upravne enote.

15Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

16Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 EUR, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).