VSRS Sodba II Ips 286/2011

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da obstoji v korist nepremičnin tožeče stranke (parc. št. 442 in 473/3, obe k.o. ...) in v breme nepremičnine tožene stranke (parc. št. 69 k.o. ...) služnostna pravica obračanja z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki v obsegu v širini do 10 m severno od parc. št. 442 v parc. št. 69 (obe k.o. ...) ter vse do zahodne meje med parc. št. 479/1 in št. 69 in da se ta služnostna pravica vknjiži v zemljiški knjigi v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 442 in 479/3 k.o. ... Toženki je naložilo še opustitev vsakega ravnanja, s katerim bi tožniku preprečevala izvrševanje te služnosti.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Revizijo vlaga toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, naj Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi ter sodbe sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem ugovoru že pravnomočno razsojene stvari, saj naj bi bilo s sodbo istega prvostopenjskega sodišča P 650/94, z dne 6. 3.1997 že razsojeno, da mora tožnik opustiti vsakršno poseganje v parc. št. 479/1 (v navedeni zadevi postopku je tožnik vložil nasprotno tožbo in zahteval ugotovitev služnosti hoje in vožnje). Res je, da sedaj tožnik zahteva manj in na prvem delu trase (služnostno pravico obračanja na prvem delu trase zahodno od lipe), vendar vožnje obsegajo tudi obračanje. Meni, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb v zvezi s toženkinim ugovorom, ampak se je sklicevalo le na prejšnjo odločitev pritožbenega sodišča, zato je že iz tega razloga podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka navaja še, da je tožnik svoje trditve spreminjal tako v postopku, v katerem je bilo o zadevi že razsojeno, kot tudi v upravnih postopkih. Sklicuje se na gradbeno dovoljenje in celotni upravni spis, iz katerega izhaja tožnikovo navajanje, da ima na svojem zemljišču dovolj prostora za obračanje. Prvostopenjsko sodišče gradbenega dovoljenja ni sprejelo kot dokaz in se do njenega predloga sploh ni opredelilo, pritožbeno sodišče pa je takšno pritožbeno navedbo zavrnilo iz razloga, da gre za pritožbeno novoto, kar ne drži. Hkrati pa je pritrdilo pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kateri dokazi se zavrnejo kot nepotrebni in zakaj se kateri dokazi ne izvedejo, vendar je to napačno opredelilo kot relativno kršitev pravdnega postopka. Revidentka nadalje navaja, da tožniku ni dovolila koriščenja njenega dela zemljišča in za to tudi ni dejanske potrebe, saj bi lahko obračal na svoji parceli. Ta dejstva bi lahko potrdil izvedenec prometne stroke, vendar se do takšnega dokaznega predloga ni opredelilo ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče, zaradi česar se tudi v tem delu sodb ne da preizkusiti, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dejstva, ali tožnik zahtevano služnost glede na svoje potrebe sploh potrebuje. Kljub tem, da je sodišče prve stopnje na ogledu na kraju samem ugotovilo, da tožnik lahko z določenim manevriranjem osebni avto obrne na svojem zemljišču, je zahtevku tudi v tem delu ugodilo. Tožnik pred pravdo nikoli ni obračal na zemljišču toženke, ker za to ni imel potrebe, saj je imel manjše avtomobile. Toženka pa mu tudi ni dala dovoljenja oziroma se je temu protivila. Sodišče prve stopnje je brez strinjanja toženke tudi dovolilo modifikacijo tožbenega zahtevka, tega pa ni pojasnilo, zato se tudi v tem delu sodbe ne da preizkusiti, o takšni pritožbeni navedbi pa se tudi ni izjasnilo sodišče druge stopnje.

4Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Na splošno presoja o (ne)obstoju že pravnomočno odločene zadeve kot procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse(1) identična, če sta podani subjektivna istovetnost(2) in objektivna istovetnost(3). Istovetnost primerjanih zahtevkov se presoja po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde; če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata(4). Obseg pravnomočnosti sodbe se zato lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Primerjava tožbenih zahtevkov v pravdi P 650/94 in v predmetni pravdi pokaže, da objektivna identiteta tožbenih zahtevkov ni podana. Obseg služečega zemljišča v obravnavani zadevi ni enak obsegu služečega zemljišča v zadevi P 650/94. V slednji je bilo po nasprotni tožbi tožnika razsojeno kot o zahtevku tožnika kot lastnika nepremičnine parc. št. 479/3 glede obstoja stvarne služnosti hoje, voženj in obračanja na parc. št. 479/1, oboje k.o. ... (v korist parc. št. 479/3). V tej pravdi pa tožnik vtožuje služnostno pravico obračanja določenih vozil v korist parc. št. 442 in št. 479/3, k.o. ... (v breme parc. št. 69). Poleg tega je bilo v zadevi P 650/94 razsojeno, da mora R. G. (tožnik v tej pravdi) opustiti vsakršno poseganje v pravico uporabe na delu parc. št. 479/1 od lipe naprej proti vzhodu, še posebej vožnjo in hojo preko tega dela parcele, v tej pravdi pa gre za služnost obračanja na delu zahodno od lipe na parc. št. 69. Ne samo, da izrek v obeh sodbah ni identičen, saj obsega služečih in gospodujočih zemljišč v eni in drugi pravdi nista enaka, ampak tudi dejansko stanje in pravna pravila kažejo na to, da istovetnost tožbenih zahtevkov ni podana. Razlogovanje revizije, da gre pri obeh pravdah za enak zahtevek in je bilo o zahtevku že razsojeno (ugovor res iudicata), je zmotno in revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni utemeljen.

8Revizijske navedbe o (ne)potrebnosti služnosti kakor tudi navedbe, kako bi bilo obračanje sicer možno izvajati, so nerelevantne, saj 54. člen Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Bistveno je torej, kako se je vožnja oziroma obračanje dejansko izvrševalo in ne kako bi se lahko. Toženka je zatrjevala tudi dejstvo, da je lahko tožnik izkoristil njeno odsotnost in brez njene vednosti ali soglasja obračal vozila na njenem zemljišču. Tako zatrjevana dejstva bi bila sicer glede na drugi odstavek 54. člena ZTLR(5) relevantna, če bi jih toženka navajala pravočasno, ne pa šele v ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2006, zato je glede teh navedb v skladu z 286. členom ZPP prekludirana.

9Pravilna je tudi presoja drugostopenjskega sodišča, da je toženka v skladu z 286. členom ZPP prepozno predlagala vpogled v upravni spis in gradbeno dovoljenje ter postavitev izvedenca prometne stroke. Navedena določba od strank zahteva, da najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedejo vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, in ponudijo dokaze za ugotovitev njihovih navedb, razen če tega brez svoje krivde niso mogle storiti. Toženka je navedene dokazne predloge (enako kot trditve o obračanju v njeni odsotnosti) prvič podala šele v ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi (ne šele v pritožbi, kot to ugotavlja pritožbeno sodišče) in pomenijo nedovoljeno novoto.

10Glede očitka, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče dovolilo modifikacijo tožbenega zahtevka brez soglasja toženke, pa revizijsko sodišče odgovarja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so bistvenega pomena, ne pa do nesmiselnih in očitno neutemeljenih pritožbenih trditev. Tožba v skladu s 184. člen ZPP namreč ni spremenjena, če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega natančneje opredeli tožbeni zahtevek. V predmetni zadevi je tožnik le preciziral tožbeni zahtevek tako, da je opisal obseg zemljišča za obračanje in s katerimi prevoznimi sredstvi naj bi imel pravico obračanja, kar je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče.

11Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 163/2008 z dne 26.5.2011.

Op. št. (2): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 667/2001 z dne 26.9.2002.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 468/2003 z dne 26.2.2004.

Op. št. (4): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/99 z dne 25.11.1999.

Op. št. (5): Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica.