VSRS Sodba II Ips 333/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je toženi strani naložilo, da tožniku plača 7.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2004 do prenehanja obveznosti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisojeno odškodnino zvišalo za 2.000 EUR in uspehu sorazmerno spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Sicer pa je njegovo pritožbo, v celoti pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Vztraja, da ni pasivno legitimirana. Pasivne legitimacije med postopkom ni priznala, pač pa je trdila, da je bil tožnik zaposlen pri družbi A. d.o.o., pred tem, v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, pa ni imel operativnih posegov po prvi operaciji. Če so bile kršene pravice tožnika za delo z omejitvami, so bile kršene s strani delodajalca A. d.o.o. Podane so bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker razlogi sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom in obstoji nasprotje med izvedenimi dokazi ter razlogi sodbe, sodišče pa je iz izvedenih dokazov povzelo zgolj tiste dele izpovedb posameznih prič in izvedenca, ki ustrezajo za ugoditev zahtevku, medtem ko se ni opredelilo do celotnih izpovedb. Toženi stranki ni bila dana možnost za nepristransko obravnavanje. Zahtevala je postavitev drugega izvedenca medicinske stroke, ker je bil dr. V. lečeči zdravnik tožnika. Logično je, da lečeči zdravnik ne bo izpovedal, da zdravljenje ni bilo povsem uspešno in bo želel razloge pripisati drugim dejavnikom, v konkretnem primeru delovnemu mestu. Tudi sicer izvedensko mnenje ni uporabno in toženka se ne strinja s stališčem višjega sodišča glede njegove pravilnosti. Tožnik je imel več operacij kile v času, ko ni bil več v delovnem razmerju in je bil v bolniškem staležu oziroma brez službe, kar kaže, da tega ni mogoče povezovati z delovnim procesom. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bila spoštovana omejitev iz odločbe ZPIZ. Tožniku so nudili primerno delo in mu naročili, da opravlja delo v skladu s svojo zmožnostjo. Tožnik je potrdil, da mu je direktor svetoval bolniški stalež, če ne more delati. Zato mu ni verjeti, da bi se bal, da bi izgubil službo. Dobro je bil poučen o svojih pravicah in je vedel, da kot invalid ne more izgubiti službe. Tudi ni logično, da bi mu direktor svetoval bolniški stalež, po drugi strani pa naj bi ga ustrahoval. Tožnik je delo tudi lahko prilagajal svojim zmožnostim. Ni bil normiran in ga ne bi doletele nobene sankcije, če ne bi v celoti opravil svojega dela, pri delu mu nikakor ni bilo treba dvigovati miz, saj se lahko tla očistijo tudi brez tega. Ker (1) bi tožnik lahko prilagajal delovni proces svojim zmožnostim, (2) spada v populacijo ljudi, pri katerih se pojavljajo kile, (3) ki bi mu lahko nastale tudi če ne bi delal, (4) je po 7. 3. 2002 do razporeditve v družbo A. d.o.o. opravljal isto delo brez operativnega posega, (5) spreminja izpovedbo in (6) obstaja možnost, da je imel odrejen prekratek bolniški stalež po prvi operaciji, tožena stranka meni, da ni odgovorna za nastalo škodo. Tožnik ni upravičen do odškodnine za telesne bolečine, zlasti pa ne v višini, kot mu je prisodilo višje sodišče. Kile bi se tožniku ponavljale, kar se je izkazalo tudi po tistem, ko ni več delal. Ni upravičen do odškodnine zaradi strahu, saj je bil seznanjen, da je nagnjen h kilam, prav tako ne za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj že po prvi operaciji ni bil sposoben opravljati vseh del in zaradi nadaljnje kile ni nobenega dodatnega dela, ki ga ne bi mogel opraviti. Ocena izvedenca, da naj bi bila njegova zmožnost zmanjšana 25 – 30 %, je v nasprotju z ostalimi ugotovitvami, saj tožnik že prej ni bil sposoben opravljati določenih oziroma skoraj vseh del. Delodajalec ne more odgovarjati za škodo, če je tožnik bolj dovzeten za obolenje in ki bi nastalo tudi, če ne bi delal oziroma če bi se sam držal omejitev. Tožnik je tudi različno opisoval nastanek domnevne poškodbe, saj je 6. 9. 2006 povedal, da se je poškodoval pri premikanju mize, 23. 11. 2007 pa, da se je poškodoval pri pripogibu. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka Vrhovno sodišče pazi le v mejah razlogov, navedenih v reviziji (371. člen ZPP), ta pa uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker razlogi sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom in obstoji nasprotje med izvedenimi dokazi ter razlogi sodbe, sodišče pa je iz izvedenih dokazov povzelo zgolj tiste dele izpovedb posameznih prič in izvedenca, ki nudijo podlago za ugoditev zahtevku, medtem ko se ni opredelilo do celotnih izpovedb. Prvi del navedb kaže na nerazumevanje ti. protispisnosti, ki se kaže v napačnem povzemanju vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, drugi del navedb pa ostaja nekonkretiziran. Že zaradi tega Vrhovno sodišče trditev o obstoju teh kršitev ni moglo sprejeti za utemeljene.

8Tudi graja o tem, da toženi stranki ni bila dana možnost za obravnavanje v postopku ni utemeljena. Ta možnost naj bi ji bila po njenih navedbah v reviziji odvzeta zaradi odklonitve njene zahteve po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke. Navedeno kršitev je tožena stranka uveljavljala že v pritožbi, na katero je sodišče druge stopnje odgovorilo, tožena stranka pa v reviziji zgolj (dobesedno) ponavlja svoje navedbe v pritožbi, s čimer pa ne more uspeti. Sicer pa kakšnih trditev v smeri neustreznega zdravljenja tožnika, zaradi česar naj ne bi bilo primerno, da mnenje poda lečeči zdravnik, med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala, v pravnih sredstvih pa zgolj nakazuje na abstraktno možnost, da je bil tožniku po prvi operaciji odrejen prekratek bolniški stalež.

9V zvezi s pasivno legitimacijo tožene stranke Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je tožnik prvotno tožil dva toženca, poleg sedanje toženke še njeno hčerinsko družbo, češ da ne ve (zaradi njune povezanosti), pri kateri je pravzaprav delal (preden je bil prerazporejen v A. d.o.o.). Čeprav je po pojasnilu tožencev, pri katerem je bil zaposlen, tožnik zoper drugega tožbo umaknil, je (preostala, sedanja) toženka ves čas trdila, da do poslabšanja tožnikovega zdravja ni prišlo med njegovo zaposlitvijo pri njej, temveč pri A. d.o.o.. Tožnik je na neustreznem delovnem mestu čistilca delal tako pri toženi stranki kot tudi kasneje pri A. d.o.o., iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki po izvedenskem mnenju povzema potek zdravljenja (zadnji odstavek na 2. in nadaljevanje na 3. strani), pa izhaja, da je zaradi fizičnega napora do prvih komplikacij prišlo že v začetku marca 2002 (tj. takoj, ko je pri toženki začel s 1. 3. 2002 opravljati dela čistilca), nadalje pa mu je bilo v septembru 2002 ugotovljeno ponovno popuščanje želodčne zapiralke, skratka ponovitev stanja v nekoliko milejši obliki kot pred prvo operacijo. Ugotovljeno dejansko stanje torej kaže, da je do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja prišlo že v času opravljanja del pri toženki. Revizijski očitki tako pravzaprav predstavljajo poskus poseganja v ugotovljeno dejansko stanje. Da je sodišče prve stopnje ugovor pasivne legitimacije kot materialnopravni ugovor pravilno razrešilo, pa je toženi stranki pojasnilo že sodišče druge stopnje in pri graji tega stališča tožena stranka zopet zgolj ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere je odgovor dobila s sodbo sodišča druge stopnje.

10Tudi z nadaljnjimi (prav tako iz pritožbe prepisnimi) trditvami o pomanjkanju vzročne zveze (ker je tožnik imel več operacij kile v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč je bil v bolniškem staležu oziroma brez službe; ker spada v populacijo ljudi, pri katerih se pojavljajo kile in bi mu lahko nastale tudi, če ne bi delal) tožena stranka ne more uspeti, saj pomenijo izpodbijanje (s pomočjo izvedenca) ugotovljenega dejanskega stanja, enako pa velja za trditve o spoštovanju omejitev iz odločbe ZPIZ, nudenju primernega dela tožniku in možnosti, da lahko prilagaja delovni proces svojim zmožnostim. Vseh teh navedb Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi pravilnost dokazne ocene sodi v sklop z revizijo neizpodbojnega dejanskega stanja.

11Zaradi navedene vezanosti na ugotovljeno dejansko stanje je za presojo pravilne uporabe materialnega prava (odmere pravične denarne odškodnine) relevanten tisti obseg nepremoženjske škode, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta pri odmeri odškodnine v izpodbijani sodbi ustrezno spoštovani obe načeli, saj so upoštevane vse konkretne okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje, na drugi strani pa pomen dobrine in namen odškodnine, pri čemer se ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V okviru posameznih oblik nepremoženjske škode so ustrezno upoštevane tudi vse okoliščine, ki jih izpostavlja revizija (pri čemer je v sodbi prve stopnje, ki je bila glede dejanskega stanja potrjena z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, tudi natančneje pojasnjeno tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti po posameznih operativnih posegih), te pa ne narekujejo odmere nižje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, celovito upoštevanje vseh okoliščin konkretnega primera in primerjava tožnikove nepremoženjske škode s podobnimi škodami in zanje odmerjenimi odškodninami pa pokaže, da je prisojena odškodnina ustrezno umeščena v širše družbene okvire, ki se kažejo v teh razmerjih.

12Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.