UPRS Sodba U 109/2002

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 30. 10. 2001, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 11. 4. 2001 (točka 1); in odločila, da je A. A. upravičen do odškodnine v obliki obveznic SOD v višini 27.542,50 DEM, izplačljive v valuti Republike Slovenije, za naslednje podržavljeno premično premoženje in sicer za: 2 vola in 2 delovna konja ter podržavljeno orodje, kmetijske stroje in kmetijski inventar, ki obsega: 1 zapravljivček, 1 parizar, 3 težke plato vozove, 1 kosilnico, 1 obračalnik, 1 mlatilnico, 1 motorno žago, 1 elektromotor 0.5 HP z brusilnim kamnom, 2 žagi amerikanki, 1 žago amerikanko dolžine 1.3 m, ločno žago dolžine 1.3 m, 3 sekire raznih velikosti, skobelnik z vsem orodjem, ključ francoz, kad za zelje, komplet nožev za ribanje zelja, posnemalnik, leseno banjo za pranje perila, 3 luksuzne konjske opreme, 6 navadnih komatov, 2 jahalni sedli z vso opremo in jermenje za 1 sedlo, 20 m2 desk iz mehkega in trdega lesa za hišno uporabo, 2 postelji z vložki in blazinami, 4 nove rjuhe znamke Oxford, 3 komade kocev, odejo, 2 žarnici, stensko uro in moško kolo (točka 2); Slovenska odškodninska družba je dolžna izročiti odškodnino v roku 3 mesecev skrbnici za poseben primer B. B. (točka 3). Prvostopni organ je v svoji odločbi odločil, da se v korist upravičenca A. A. za podržavljeno premoženje določi odškodnina v višini 68.262,00 DEM oziroma 7.520.424,50 SIT v tolarski protivrednosti. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je Komisija za agrarno reformo sestavila zapisnik o zaslišanju A. A. in CC, dne 15. 10. 1946. Iz zapisnika izhaja, da sta bila imenovanemu po njegovih navedbah odvzeta poleg ostalega natančno naštetega premičnega premoženja tudi 2 konja. Da bi jima bila odvzeta tudi druga živina, prizadeta nista navajala, čeprav sta v detajle naštela odvzete predmete. Poleg navedenega je v spisu dopis Okrajne komisije za agrarno reformo B. z dne 8. 4. 1946, iz katerega je razvidno, da je bil na kmetiji odvzet tudi par volov. Drugih listin, ki bi dokazovale, da so bile prejšnjemu lastniku odvzete še druge živali, ni. Komisijski zapisnik predstavlja javno listino, za katero velja, da se šteje za resnično tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Pravna naslednica je v postopku s pričo izpodbijala verodostojnost navedene listine v delu, ki se nanaša na podržavljene živali, ker je menila, da je v zapisniku napačno navedeno število teh. Na podlagi izjave priče in izjave predlagateljice je prvostopni organ zaključil, da je bilo A. A. podržavljeno večje število živali, kot jih navaja zapisnik in dopis z dne 8. 4. 1946 in mu zato priznal odškodnino. Prvostopni organ je presodil, da ima izjava predlagateljice in priče večjo dokazno moč kot javna listina, pri čemer pa ni navedel razlogov za svojo odločitev. Pri tem je treba upoštevati, da gre za takšno časovno odmaknjenost dogodkov, da je težko verjeti, da bi si priča D. D., ki ni živela na kmetiji, natančno zapomnila število živine. Poleg navedenega v podatkih spisa ni podlage za zaključek, da so bile živali, za katere pritožnica in priča zatrjujeta, da so bile last denacionalizacijskega upravičenca, podržavljene z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Po prepričanju pritožbenega organa vlagateljica zahteve ni uspela dokazati, da so dejstva, ki jih potrjuje zapisnik, sestavljen v času podržavljenja in drugi uradni podatki, ki so priloženi spisu, napačni. AA je namreč sam navedel, katere živali in premično premoženje mu je bilo odvzeto v drugi polovici januarja 1946, pri čemer ni pozabil navesti niti dveh žarnic. Težko je verjeti, da na zaslišanju ne bi navedel tako velikega števila živali, kot jih v postopku denacionalizacije uveljavlja vlagateljica, če bi mu bila dejansko odvzeta v času izvajanja agrarne reforme. Glede na navedeno pritožbeni organ pri odpravi izpodbijane prvostopne odločbe in novi določitvi odškodnine za podržavljeno premično premoženje ni upošteval 16 krav, 3 breje telice, plemenskega bika, plemenskega žrebca in tri pitovne prašiče, ker ni dokaza, da so bile te živali podržavljene A. A. Za znesek v višini 40.719,50 DEM je drugostopni organ znižal višino odškodnine, ki jo je določil prvostopni organ.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovila zaradi napačne ocene dokazov. Napačno je presodila odločbe organov za agrarno reformo, zapisnik Okrajne komisije z dne 15. 10. 1946, dopis Okrajne komisije narodni milici z dne 8. 4. 1946 in dokaz z zaslišanjem prič. Na zapisniku z dne 15. 10. 1946 A. A. in njegova soproga CC nista naštela vseh stvari in živali, ki so jima bile odvzete po agrarni reformi, marveč samo tiste stvari in živali za katere sta menila, da jima na podlagi odločb o agrarni reformi ne bi smele biti odvzete. To iz zapisnika jasno izhaja. V odločbah o razlastitvah premoženja je navedeno, da so A. A. razlaščene nepremičnine, razen tega pa tudi vse zgradbe in naprave, ter živi in mrtvi kmetijski in gozdni inventar ter zaloge. Tudi iz dopisa z dne 8. 4. 1946 izhaja, da je Komisija za agrarno reformo razdelila inventar in živino na bivšem veleposestvu A. A. Istega dne je tudi oddala par volov. Ta listina dokazuje ne le to, da je bilo upravičencu odvzeto par volov, temveč tudi to, da mu je bila odvzeta živina. Tožena stranka ne pove, zakaj izpovedi B. B. in D. D. ne šteje za verodostojne. Obe, tako pravna naslednica upravičenca, kot D. D. sta obširno in prepričljivo opisali okoliščine, zaradi katerih vesta, kakšnih in koliko živali je bilo odvzetih, to pa so take okoliščine, zaradi katerih jima ob njunem siceršnjem častnem življenju ter visokih intelektualnih sposobnostih ni mogoče odrekati verodostojnosti. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku na tožbo ni odgovorila. Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen obseg podržavljenega premičnega premoženja, za katerega je tožena stranka določila odškodnino. Po določbi 3. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju: Navodilo) se stanje ob podržavljenju ugotavlja po aktih ob podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu. Če stanja na ta način ni mogoče ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih, kot je pravilno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Odločitev o obsegu podržavljenega premičnega premoženja, za katerega je določila odškodnino tožena stranka, temelji na zapisniku z dne 15. 10. 1946 in dopisu Okrajne komisije z dne 8. 4. 1946, ki ju šteje za javno listino, za katero velja, da se šteje za resnično tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Meni, da vlagateljica zahteve ni uspela dokazati, da so dejstva, ki jih potrjuje zapisnik, sestavljen v času podržavljenja in drugi podatki, ki so priloženi spisu, napačni. Po preizkusu izpodbijane odločbe in listinskih dokazov pa sodišče ocenjuje, da tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je pritožbeni organ, ob preizkusu pritožbe SOD, dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovil zaradi napačne ocene navedenih dokazov. Sodišče meni, da je tožena stranka zmotno presodila zapisnik Okrajne komisije z dne 15. 10. 1946 in dopis z dne 8. 4. 1946 kot edina dokaza, iz katerih bi izhajal obseg odvzetega premičnega premoženja. Iz odločb o razlastitvi na podlagi agrarne reforme izhaja, da so bile bivšemu lastniku A. A. odvzete ne samo nepremičnine, naštete v teh odločbah, ampak tudi premične stvari - ves živi in mrtvi kmetijski in gozdni inventar ter zaloge. Iz navedenega bi torej izhajalo, kot utemeljuje tožeča stranka in razume tudi sodišče, da zapisnik o zaslišanju bivšega lastnika A. A. z dne 15. 10. 1946 našteva le predmete, za katere je bivši lastnik menil, da so mu bili odvzeti brez podlage, saj niso spadali h kmetijstvu. Glede na tako navedbo, ki izhaja iz zapisnika, sodišče ne more slediti razlogom izpodbijane odločbe, s katerimi ta utemeljuje, da je težko verjeti, da A. A. v istem zapisniku, v katerem je navedel dve žarnici, ne bi navedel tako velikega števila živali, kot jih v postopku uveljavlja vlagateljica, če bi mu bila dejansko odvzeta v času izvajanja agrarne reforme, ter s tem razlogom v celoti odreka verodostojnost priči in izpovedbi vlagateljice zahtevka za denacionalizacijo. Tožena stranka naj zato v ponovnem postopku, ob reševanju pritožbe SOD, ponovno presodi listinske dokaze, ki so v spisu, z upoštevanjem mnenja sodišča, ter ponovno sama odloči o pravočasno postavljeni zahtevi za denacionalizacijo če meni, da je dejansko stanje glede obsega premičnin in glede zatrjevanja načina podržavljenja (3. in 4. člen ZDen) z zaslišanjem priče, vlagateljice in listinskimi dokazi dovolj pojasnjeno. Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je ugotovilo, da so bili v postopku zmotno presojeni dokazi, ter so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa.