VSL sodba II Cp 3148/2012

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
- v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 888,59 EUR nadomesti z zneskom 597,01 EUR,
- v III. točki izreka tako, da se znesek 147,21 EUR nadomesti z zneskom 438,79 EUR,
- v IV. točki izreka pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 66,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81550/2010 z dne 14. 6. 2010 v 1. odstavku izreka za znesek 888,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2008 dalje in v 3. odstavku za stroške izvršilnega postopka v znesku 56,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje (I. točka izreka). V 1. odstavku izreka je navedeni sklep razveljavilo za znesek 30,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2008 dalje in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). V ostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 354,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno izračunalo avtorski honorar. Sodišče se sicer pravilno sklicuje na tarifo III-C/1, vendar glede na dano kvadraturo in v tarifi določene zneske napravi napačen izračun. Če velikost prostora presega 600 m2, je potrebno vzeti osnovo v višini 47,01 EUR, nato pa dodati 2,77 EUR za vsakih 100 m2 dodatnega prostora, če je velikost poslovalnice od 601 do 1.000 m2. Če je velikost poslovalnice od 1001 m2 do 2000 m2, je navedenemu potrebno dodati 1,77 EUR za vsakih 200 m2 dodatnega prostora itd. Sodišče je evidentno napačno uporabilo tarifo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, zato je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni obrazložilo načina obračuna avtorskih honorarjev, kar predstavlja kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo pomena recipročnih sporazumov in repertoarjev tujih kolektivnih organizacij, zaradi česar je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Po noveli ZASP-B tožeča stranka ni več upravičena upravljati avtorskih pravic za vsa z zakonom varovana dela, temveč le za dela, ki so zajeta v repertoarju varovanih del. Upoštevaje tudi dokument Evropske komisije št. MEMO/08/511 in stališče UILRS, do katerih se sodišče ni opredelilo, ni nobenega dvoma, da lahko tožeča stranka ščiti glasbena dela tujih avtorjev le, če so zajeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero je sklenila recipročni sporazum. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe II Cp 3402/2011. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da je tožena stranka predvajala glasbena dela, ki so zajeta v repertoarju kakšne tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum, česar tožeča stranka ni dokazala. Sodišče se do tega ni opredelilo, temveč se je ukvarjalo zgolj s vprašanjem dokazanosti odpovedi avtorjev svojim avtorskim pravicam. Ker glasbenega dela tujega avtorja, ki se je odpovedal uveljavljanju avtorskih pravic, ni v repertoarju nobene kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, dokazovanje odpovedi pravicam tega avtorja ni bilo potrebno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ker se sodišče ni enolično opredelilo do vprašanja o vlogi in pomenu recipročnih sporazumov in repertoarjev tujih kolektivnih organizacij, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do njenih navedb, da bi bilo potrebno glede na 182. člen ZASP pri razsoji uporabiti avstrijsko pravo. Nadalje navaja, da sodišče ni obrazložilo izračunov avtorskega honorarja, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Upoštevaje tarifo Pravilnika 1998 je jasno in očitno, da so izračuni sodišča napačni. Avtorski honorar za vse poslovalnice skupaj znaša 640,87 EUR, kar utemeljuje s svojimi izračuni. Ugovarja tudi odmeri pravdnih stroškov. Sodišče ni upoštevalo deleža uspeha tožene stranke, s čimer je kršilo drugi odstavek 154. člena ZPP. Posebej ugovarja potnim stroškom, ki jih sodišče priznalo tožeči stranki za pristop njene pooblaščenke na narok.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka kot kolektivna organizacija po samem zakonu upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami domačih in tujih avtorjev. V ZASP (1) je predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic po tožeči stranki (1. točka 147. člena ZASP in 3. točka prvega odstavka 149. člen ZASP), pri čemer tožeča stranka male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Tožeča stranka na podlagi samega zakona dovoljuje uporabo del iz repertoarja varovanih del, ki ga sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev (1. člen in 2. točka 2. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (2) (3)). Novela ZASP iz leta 2004, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, na tem področju ni uvedla nobenih novosti. ZASP v 146. členu (po spremembi iz leta 2004) določa, da tožeča stranka na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona dovoljuje uporabo del iz repertoarja varovanih del. V repertaor varovanih del pa glede na Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del sodijo vsa že objavljana neodrska glasbena dela iz svetovanega repertoarja.

Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami tujih avtorjev le, če jo za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije, ni pravilno. Republika Slovenija je podpisnica Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del (4), ki določa, da tuji avtorji uživajo v državah pogodbenicah enako varstvo kot domači, torej tudi tuji avtorji na območju Republike Slovenije uživajo varstvo avtorske pravice po ZASP (enako določa 172. člen ZASP). Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna dokazati, da je v svojih poslovalnicah predvajala avtorskopravno nevarovana glasbena dela. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, zato je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (5) neutemeljen. Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank. Do navedb, ki niso bile pravno relevantne (trditve tožene stranke glede uporabe 182. člena ZASP, ki za obravnavano zadevo ne pride v poštev), se sodišče ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je zatrjevala, da je predvajala avtorsko nevarovana glasbena dela, saj naj bi se avtorji teh del odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje, da tožena stranka svojih trditev ni dokazala. Z listinami, ki jih je predložila in na katere opozarja v pritožbi (seznami predvajanih del, dopis dr. T.N., dopis S.) tožena stranka ni dokazala, da so se avtorji del, ki jih je v svojih poslovalnicah priobčila javnosti, odpovedali uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.

Tožena stranka, ki je predvajala že objavljena glasbena dela, zaščitena z ZASP, je dolžna plačati nadomestilo tožeči stranki (prvi odstavek 146. člen ZASP). Sodišče prve stopnje se je pri presoji višine zahtevka pravilno oprlo na tarifo Pravilnika o javni priobčitvi neodrskih glasbenih del iz leta 1998 (tar. št. III-C/1), ki predstavlja veljavno pravno podlago za obračun avtorskih honorarjev in nadomestil. Obračun, ki ga tožeča stranka podaja v pritožbi, ni pravilen, saj temelji na tarifnih zneskih, ki po višini presegajo tarifne zneske iz veljavne tarife. Pač pa je v tem delu utemeljena pritožba tožene stranke, da je sodišče glede na veljavno tarifo in predložene podatke o velikosti poslovalnic tožene stranke napravilo napačen izračun (6). Ker gre pri uporabi pravilnika za pravilno uporabo materialnega prava, na katerega pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ustrezno višino nadomestila izračunalo na podlagi podatkov o velikosti poslovalnic tožene stranke po tarifi pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Tožeča stranka je upravičena, da ji tožena stranka plača po rač. št. 08300-059941 (1.075 m2) nadomestilo v višini 36,80 EUR (29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060009 (4.150 m2) v višini 52,55 EUR (29,79 EUR + 13 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060163 (1.288 m2) v višini 38,55 EUR (29,79 EUR + 5 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060197 (854 m2) v višini 33,29 EUR (29,79 EUR + 2 x 1,75 EUR), po rač. št. 08300-060220 (750 m2) v višini 31,54 EUR (29,79 EUR + 1 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060251 (1.167 m2) v višini 36,80 (29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060473 (4.850 m2) v višini 54,33 EUR (29,79 EUR + 14 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060543 (3.995 m2) v višini 50,82 EUR (29,79 EUR + 12 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060574 (965 m2) v višini 35,05 EUR (29,79 EUR + 3 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060584 (1.285 m2) v višini 38,55 (29,79 EUR + 5 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060843 (1.075 m2) v višini 36,80 EUR (29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060876 (1.060 m2) v višini 36,80 EUR (29,79 EUR + 4 x 1,75 EUR), po rač. št. 08-300-060900 (965 m2) v višini 35,05 EUR (29,79 EUR + 3 x 1,75 EUR) in po rač. št. 08-300-060967 (820 m2) v višini 33,29 EUR (29,79 EUR + 2 x 1,75 EUR). Po rač. št. 08-300-060460 (676 m2) tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar, saj je tožeča stranka glede navedenega računa umaknila tožbeni zahtevek za znesek 30,01 EUR (nadomestilo za lokal s kvadraturo 676 m2 bi znašalo 29,79 EUR). Skupni znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki je 597,01 EUR (550,24 EUR + 8,5 % DDV).

Glede na navedeno se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka ustrezno spremeni (5. alineja 358. člen ZPP). V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi (353. člen ZPP).

Sprememba sodbe ima za posledico spremembo odločitve glede pravdnih stroškov (IV. točka izreka). Uspeh strank v postopku je približno polovičen, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbo. Tožena stranka je s pritožbo uspela približno 30 %, zato je v tem deležu upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Ti obsegajo sodno takso v višini 93,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1 (7)), nagrado za postopek v višini 89,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT (8)), materialne stroške v višini 17, 92 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar skupaj z DDV znaša 222,02 EUR. Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 66,06 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Stroške odgovorov na pritožbo stranki krijeta sami, saj z njima nista pripomogli k odločitvi v zadevi, zato za pravdo ta strošek ni bil potreben.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007)

(2) Ur. l. RS, št. 29/1998 (enako Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006)

(3) O tem vprašanju obstaja obsežna sodna praksa (na primer II Cp 3674/2010, I Cp 3219/2011, II Cp 1356/2012, II Cp 1495/2012). Sklicevanje tožene stranke na osamljeno odločbo, ki ne predstavlja ustaljene sodne prakse, tako ni relevantno. Nerelevantno je tudi sklicevanje na stališča in dokumente, saj sodišče nanje ni vezano.

(4) Ur. l. RS, št. SFRJ, MP, št. 14/75, 4/86; Ur. l. RS, št. 24/92

(5) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(6) Izračuni sodišča res niso popolni, a jih je kljub temu mogoče preveriti.

(7) Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008)

(8) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008)