VSL sklep I Cp 666/2013

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja za vzpostavitev etažne lastnine za stavbo z ident. št. XX, na naslovu P.

2Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil predlagatelj in navedel, da je vknjižen kot solastnik nepremičnine, za katero predlaga vzpostavitev etažne lastnine, na podlagi sklepa o dedovanju z dne 15.7.1954. Na podlagi tega sklepa je podedoval 3/7 nepremičnine parc. št. 226 k.o. X, v nadaljevanju pa je prišlo do razpolaganj. Predmet vseh pravnih poslov, ki so bili sklenjeni v zvezi s predmetno nepremičnino so posamezni deli stavbe, določeni opisno, zaradi vknjižbe pa so bili določeni tudi solastninski deleži. Edini posamezni del stavbe, s katerim do razpolaganja ni prišlo, je tisti posamezni del, ki ga uporablja in ki ga ima v lasti predlagajoča stranka. Z vsemi pravnimi posli je dejansko prišlo do razdružitve nepremičnine, za katero ni bila vzpostavljena etažna lastnina. Listine, iz katere bi izhajalo, da je predlagatelj pridobitelj posameznega dela stavbe, ki ga ima v uporabi, predlagatelj dejansko nima. Vendar pa je sodišče preozko tolmačilo določila ZVEtL, saj pravni naslov ni samo listina, ampak tudi priposestvovanje. Upoštevati je treba, da so bili s pravnimi posli v last posameznih solastnikov preneseni posamezni deli stavbe, razen tistega, ki je ostal predlagatelju. Pravni posel za to tvorijo vsi navedeni pravni posli, iz njih pa je razvidno, da je predlagatelj ostal lastnik tistega, s čimer ni razpolagal ne on ne drugi solastniki. Sodišče tudi napačno razlaga 6. člen ZVEtL. Razlaga sodišča, da priposestvovanje po 6. členu ZVEtL pride v poštev le, če pridobitelj razpolaga z vsaj 10 let starim pravnim naslovom za posamezni del stavbe oziroma z nepretrgano verigo vpisov za vsaj 10 let nazaj, je napačen. Namen ZVEtL namreč ni zaostritev pogojev za priposestvovanje kot so določeni v SPZ, ampak so pogoji za priposestvovanje izpolnjeni že z 10-letno posestjo, ki je izkazana s potrdilom o prijavi stalnega bivališča. Sklicevanje na posest pravnih prednikov pride v poštev le v primeru, kadar predlagatelj stanovanje ni imel v uporabi 10 let. V vsakem drugačnem primeru bi priposestvovanje po 6. členu ZVEtL popolnoma izgubilo svoj pomen.

3Pritožba je utemeljena.

4V skladu s 4. členom ZVEtL je pravni naslov (s katerim se po ZVEtL izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe) listina o pravnem poslu ali pravnomočna sodna odločba sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika izpostavlja, ugotavlja, ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe. Sodišče prve stopnje je predlog za vzpostavitev etažne lastnine zavrglo, ker je zaključilo, da predlagatelj nima pravnega naslova, ki izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe in ni upravičeni predlagatelj po ZVEtL. Predlagatelj se je skliceval tudi na priposestvovanje (6. člen ZVEtL), sodišče prve stopnje pa je štelo, da le dokaz o 10-let prijavljenem stalnem bivališču ne spremeni dejstva, da predlagatelj brez kakršnegakoli pravnega naslova za posamezni del stavbe ne more biti upravičen predlagatelj oziroma, da priposestvovanje po 6. členu ZVEtL pride v poštev le, če bi predlagatelj razpolagal z vsaj 10 let starim pravnim naslovom za posamezni del stavbe in da bi predlagatelj lahko s priposestvovanjem nadomestil le „starejše“ manjkajoče pravne naslove (ko je bila veriga pravnih naslovov pretrgana pred več kot 10 leti).

5Sodišče pritrjuje pritožbi, da določila ZVEtL ni mogoče tolmačiti tako ozko, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Izhajati je treba iz namena ZVEtL, ki je bil sprejet zlasti zato, da se uredi zemljiškoknjižno stanje tako, da se uskladi z dejanskim stanjem. Po oceni višjega sodišča gre kljub specifičnim okoliščinam (1) v obravnavani zadevi tudi za primer t.i. navidezne solastnine, ko je stavba dejansko in pravno že razdeljena na posamezne in je nastala t.i. dejanska etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa se to stanje ne odraža in so še vedno vpisani solastninski idealni deleži. Iz navedb predlagatelj in predloženih listin namreč izhaja, da je bila stavba v naravi dejansko že razdeljena na posamezne dele, promet s posameznimi deli pa potekal tako, da se je v pogodbi navedel solastninski delež nasprotnih odsvojiteljev z opisom dela stavbe, ki je predmet pogodbe (npr. „stanovanje v drugem nadstropju v izmeri 95,71 m2“, trosobno stanovanje v prvem nadstropju v skupni izmeri 111,23 m2“...). Res predlagatelj take listine nima, kar je pripisati dejstvu, da z delom stavbe, ki ga zaseda (celotno pritličje v izmeri 86,55 m2 in kletni prostori v izmeri 33,58 m2) od leta 1954 ni bilo razpolagano (predlagatelj je od takrat solastnik na podlagi sklepa o dedovanju), vendar ga le to ne bi smelo postaviti v slabši položaj v primerjavi z ostalimi solastniki, ki s pravnim naslovom za izkazovanje upravičenja pridobitve solastninske pravice, že razpolagajo. Po stališču sodišča prve stopnje bi bilo očitno drugače, če bi predlog za vzpostavitev etažne lastnine vložil kateri od nasprotnih udeležencev (2) in bi mu ostali priznali izključno lastništvo. Razlikovanje njihovih položajev le zaradi dejstva, da se je z deleži nasprotnih udeležencev razpolagalo, s predlagateljevim pa ne, je v nasprotju z namenom ZVEtL, ki določa enostavnejši postopek za vzpostavitev etažne lastnine v primerjavi z drugimi predpisi. Po mnenju višjega sodišča je sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera preveliko težo prisodilo dejstvu, da predlagatelj nima listine, ki bi izkazovala upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu obravnavane stavbe. Predlagatelj to tudi priznava a hkrati zatrjuje, da (posredno) izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na tistem delu stavbe, s katerim nihče od ostalih solastnikov še ni razpolagal. Po oceni višjega sodišča je v obravnavanem primeru upoštevaje specifičnost situacije bistveno, ali tisti posamezni deli stavbe, ki jih zasedajo posamezni solastniki (tisti, s katerimi se je pravni promet že odvijal in tisti, na katerem svoje upravičenje zatrjuje predlagatelj) ustrezajo tudi dejanski volji solastnikov. Če spora o tem ni, potem dejstvo, da predlagatelj nima pravnega naslova iz 4. člena ZVEtL za del posameznega dela stavbe, ki ga zaseda, ne more biti ovira za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL, ker je logično, da je z razpolaganji z vsemi ostalimi posameznimi deli stavbe, razen s predlagateljevim, že prišlo do dejanske razdružitve solastnine, za katero še ni bila vzpostavljena etažna lastnina. Zavrženje predloga iz razloga, ker predlagatelj nima listine iz 4. člena ZVEtL je po povedanem torej vsaj preuranjena.

6Neprepričljivo je tudi stališče stališče sodišča prve stopnje, da se predlagatelj ne more sklicevati na priposestvovanje, če ne predloži pravnega naslova za posamezni del stavbe za dobo vsaj 10 let. Pritožba utemeljeno opozarja, da namen ZVEtL ni bil zaostriti pogoje za priposestvovanje iz SPZ in da je priposestvovanje samostojen temelj za pridobitev lastninske pravice tudi po ZVEtL.

7Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v katerem naj sodišče prve stopnje izhaja iz namena ZVEtL in ponovno presodi, ali je predlagatelj upravičeni predlagatelj v smislu 3. člena oziroma ali izpolnjuje pogoje za priposestvovanje iz 6. člena ZVEtL.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Predlagatelj res nima pravnega naslova iz 4. člena ZVEtL, ampak je do 3/7 vknjižen kot solastnik idealnega deleža.

(2) Ki razpolagajo s pravnimi naslovi, ki izkazujejo njihova upravičenja do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe.