VSL sodba I Cp 3333/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„ Darilna pogodba z dne 30. 12. 1987, s katero sta prvotna tožnika M. J. in A. J. , oba nazadnje stan..., podarila solastni del do ¼ nepremičnin 1454/2, 1484/1 in 1484/2, vse k.o. X., toženi stranki M. J., roj. P., stan. ...., se razveljavi zaradi podlage, ki je naknadno odpadla.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev darilne pogodbe z dne 30. 12. 1987 (1. točka izreka) ter toženi stranki naložilo vrnitev darila z izdajo zemljiškoknjižne listine, s katero bo mogoč prenos lastninske pravice na solastnem delu do ¼ nepremičnin 54/2, sedaj ID znak ..., 84/1 sedaj ID znak ... in 84/2, sedaj ID znak ..., vse k.o. X, nazaj na oba prvotna tožnika M. in A. J., za vsakega do 1/8 glede na celoto (2. točka izreka). Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 384,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da bi na strani tožeče stranke morali nastopati vsi dediči, saj gre za enotne in nujne sospornike. Hkrati je nepravilen tudi tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj se le ta ne more glasiti na pokojna prvotna tožnika. Sodišču nadalje očita zmotno uporabo materialnega prava, saj je zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe nepravilen in bi ga sodišče v tem delu moralo zavreči. Sporna darilna pogodba je bila sklenjena pred sprejetjem OZ, zato bi moralo sodišče uporabiti določbe ODZ, saj ZOR darilne pogodbe ni urejal. Sklicuje se na par. 901 in 572 ODZ, ki določata, da mora biti nagib izrecno postavljen in izrečen, česar v konkretnem primeru ni bilo. Hkrati paragraf 946 ODZ izrecno določa, da so daritve nepreklicne. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj tožeča stranka ni predlagala nobenih prič, ki bi potrdile, da je bil nagib pri sklenitvi darilne pogodbe prav toženkina zakonska zveza s tožnikom in njeno nudenje pomoči prvotnima tožnikoma v starosti. Sodišče je nadalje nekritično presodilo izpovedbo toženke, nekorektno povzelo izpovedbe prič, tožnika, saj je nelogično, da bi vsi skrbeli za pokojna tožnika, če ta nista potrebovala pomoči.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, katero sodbi očita pritožba, sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Pritožba pri sklicevanju na pomanjkanje aktivne legitimacije (ker je dedičev po pokojnih prvotnih tožnikih, A. in M. J., več, zato bi kot enotni in nujni sosporniki morali vsi vstopiti v predmetno pravdo), spregleda, da so dediči sklenili dedni dogovor, s katerim so zapuščinsko premoženje po pokojni M. J., ki je umrla za A. J., razdelili tako, da terjatev prvotnih tožnikov do M. J. v predmetni zadevi sprejme in prevzame zgolj L. J. (Sklep o dedovanju D 171/2011 z dne 15. 11. 2011 – priloga C3). Očitana kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Pravilen je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiško knjižne listine na ime prvotnih tožnikov, M. J. in A. J., saj so dediči na L. J. prenesli zgolj terjatev na ¼ spornih nepremičnin, in sicer pod razveznim pogojem, da v predmetni pravdi uspe. Vknjižba na njegovo ime bo tako mogoča šele po pridobitvi dodatnega sklepa o dedovanju, s katerim bo razglašen za dediča spornega deleža nepremičnin.

6Sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev darilne pogodbe z dne 30. 12. 1987 (1. točka izreka). Okoliščine, ki so nastale po tem, ko je bila pogodba sklenjena, na veljaven nastanek pogodbe namreč nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (prvi odstavek 51. člena ZOR oziroma 39. člena OZ), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (četrti odstavek 210. člena ZOR oziroma 190. člena OZ)(1). V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

7V konkretnem primeru je med pravdnima strankama sporna toženkina obveznost, da mora tožniku vrniti 1/4 delež nepremičnine, ki ji je bil darovan s strani tožnikovih staršev v letu 1987. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta prvotna tožnika, M. J. in A. J., darovala sporno nepremičnino toženki, ker je bila poročena z njunim sinom in ker sta pričakovala, da jima bo nudila pomoč, ko za sebe ne bosta več zmožna skrbeti. Obravnavana sodba vsebuje sledeče dejanske ugotovitve:

- prvotna tožnika sta z darilno pogodbo z dne 30. 12. 1987 toženki (bivši snahi) in svojemu sinu L. J. podarila vsakemu ¼ nepremičnine parc. št. 54/2, 84/1 in 84/2, vse k.o. X,

- darilna pogodba je bila sklenjena 5 let po sklenitvi zakonske zveze toženke in L. J.,

- v naravi so predmetne nepremičnine predstavljale travnik, gospodarsko poslopje in stanovanjsko stavbo, v kateri sta prvotna tožnika tudi živela, toženka in njen bivši mož pa sta si stanovanjsko hišo postavila na parc. št. 53, k.o. X, ki ni bila predmet darilne pogodbe,

- toženka se je od bivšega moža odselila v letu 2007, v letu 2008 pa je bila njuna zakonska zveza tudi uradno razvezana.

8Sodišče prve stopnje je povsem pravilno in v skladu s sodno prakso opredelilo pravno naravo darilne pogodbe. Ta je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib pri darilni pogodbi je lahko zato tako pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo, kar pomeni, da postane nagib del pravne podlage take pogodbe(2). Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo 51. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj se je Obči državljanski zakonik (ODZ) pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ) uporabljal le glede določb, ki so urejale darilno pogodbo kot tako, splošne določbe obligacijskega prava in vrnitvene zahtevke pa je v času sklenitve darilne pogodbe urejal ZOR. Pritožbeno sodišče se strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da je življenjsko in logično, da prvotna tožnika s toženko darilne pogodbe ne bi sklenila, če le-ta ne bi bila njuna snaha. V nasprotnem primeru obdarjenke namreč najverjetneje ne bi niti spoznala, takšno darilo pa bi (kot toženka pritrdi tudi sama) lahko dobila morebitna druga partnerica tožnika. Dejstvo sklenjene zakonske zveze je bilo torej odločilno pri sklenitvi darilne pogodbe, na kar kaže tudi točka III darilne pogodbe (priloga A2), iz kateri izhaja, da J. A. in M. J. darujeta svojemu sinu in njegovi ženi J. M. Ob tem velja dodati, da takšen nagib izhaja tudi iz vsebine darila, ki ni bilo zemljišče, na katerem sta si toženka in njen bivši mož zgradila stanovanjsko hišo, temveč objekt, v katerem sta živela prvotna tožnika. Ker je bila zakonska zveza med toženko in sedanjim tožnikom kasneje razvezana, je tudi po stališču pritožbenega sodišča odpadla podlaga sklenjene darilne pogodbe, zato je posel prenehal veljati (51. člen ZOR). Tožbeni zahtevek na vrnitev tistega, kar je bilo s takšnim pravnim poslom podarjeno, je tako utemeljen že na tej podlagi, zato se pritožbeno sodišče z morebitnimi drugimi nagibi (oskrba in pomoč darovalcem) ni ukvarjalo.

9Po povedanem ostali pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa v II. In III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, glede česar pa niso nastali posebni stroški, v celoti krije pritožbene stroške.

---------------------------

(1) Primerjaj Odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 546/1992 z dne 10. 3. 1993.

(2) Primerjaj Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. in 22. 12. 1987 ter kasnejšo obširno sodno prakso.