VSRS Sklep Cpg 5/2013

Pritožba se zavrne.

Nasprotna udeleženka sama nosi stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je (po sodnici posameznici) ugodilo predlagateljičinemu predlogu za razglasitev izvršljivosti sodbe Sodišča v Firencah, opr. št. 2917/2010 z dne 30. 9. 2010. Zoper navedeni sklep je nasprotna udeleženka vložila ugovor, ki pa ga je senat sodišča prve stopnje zavrnil.

2Zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga nasprotna udeleženka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje (po obeh sklepih) razveljavi in predlog za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe zavrne.

3Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodna odločba, izdana v eni državi članici in izvršljiva v tej državi članici, se izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katerekoli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej [to je drugi] državi članici (prvi odstavek 38. člena Uredbe Sveta ES št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvršitvi odločb v civilnih in gospodarskih zadevah; v nadaljevanju Bruseljske uredbe). Razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe je dopustno zavrniti (ob odločanju o pravnem sredstvu, kakršno je v obravnavani zadevi na prvi stopnji zavrnjeni ugovor) ali razglasitev njene izvršljivosti preklicati (ob odločanju o pravnem sredstvu, kakršno je v tej zadevi vložena pritožba) iz omejenih razlogov, navedenih v 34. in 35. členu Bruseljske uredbe (prvi odstavek 45. člena Bruseljske uredbe).

6Vrhovno sodišče je že v več odločbah(1) zavzelo stališče, da se za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe ne zahteva njena pravnomočnost v državi izvora. Stališče temelji na zasnovi Bruseljske uredbe, ki po eni strani kot pogoj za priznanje in za razglasitev izvršljivosti tuje odločbe predpisuje le njeno izvršljivost v državi članici, v kateri je bila izdana (prvi odstavek 38. člena Bruseljske uredbe); po drugi strani pa skozi določbe o prekinitvi postopka omogoča upoštevanje možnosti spremembe tuje sodne odločbe s pravnimi sredstvi v državi izvora (prvi odstavek 46. člena Bruseljske uredbe). Sama po sebi zato zatrjevana nepravnomočnost sodbe italijanskega sodišča v položaj nasprotne udeleženke ne posega tako, da bi bili prizadeti njeni interesi, ki bi jih bilo treba varovati v okviru izjeme javnega reda iz 1. točke 34. člena Bruseljske uredbe. Odločbe sodišča s področja EU namreč ni mogoče priznati, če nasprotuje temeljnim načelom prava Republike Slovenije in če je takšno nasprotovanje očitno. Nasprotovanje javnemu redu je podano le, če bi bil rezultat priznanja kratko malo nevzdržen.(2) Zgolj preprosto nasprotovanje nacionalnim predpisom ne zadošča za to, da bi bila odločba sodišča države članice v nasprotju z javnim redom države, v kateri se predlaga razglasitev izvršljivosti(3). Nasprotne pritožbene navedbe, tudi tiste, s katerimi nasprotna udeleženka uveljavlja, da so tuje sodne odločbe glede trenutka nastopa izvršljivosti privilegirane v razmerju z domačimi, po navedenem niso utemeljene.

7Ker nepravnomočnost odločbe sama po sebi ni utemeljila izjeme javnega reda, se je težišče odločanja na prvi stopnji prevesilo na stran presoje pogojev za prekinitev postopka razglasitve izvršljivosti. Vrhovno sodišče s tem v zvezi v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je predlog nasprotne udeleženke za prekinitev postopka zavrnilo. Nasprotna udeleženka namreč ni podala nobenih navedb, ki bi utemeljevale sklepanje, da bo sodba, ki naj bi bila izvršena, v pritožbenem postopku razveljavljena ali spremenjena.

8Pritožbene navedbe o pričakovanju takšnega izida postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov pred italijanskim sodiščem prve stopnje in posledično morebitni sprožitvi postopka iz naslova neupravičene pridobitve zoper predlagatelja v Republiki Italiji so nedovoljene pritožbene novote, za katere nasprotna udeleženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP)).

9Ker je Bruseljska uredba sama opredelila materialnopravne predpostavke za priznanje sodne odločbe iz države članice EU (vendar ne Danske), se glede tega ZMZPP ne uporablja več (tretji odstavek 3.a člena Ustave v povezavi z Zakonom o ratifikaciji pogodbe o pristopu k Evropski Uniji s sklepno listino (MPPEU; Ur. l. RS, št. 12/2004 z dne 10. 2. 2004)). Posledično je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je preizkus, ali so bili podani pogoji za razglasitev izvršljivosti italijanske sodbe, opravilo na podlagi določb Uredbe. Le-ta pa kot pogoja za razglasitev izvršljivosti sodne odločbe, izdane v eni državi članici, v drugi državi članici ne zahteva vzajemnosti, ki jo sicer zahteva ZMZPP, na določila katerega se zmotno sklicuje pritožnica.

10Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 366. in 353. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP v zvezi s 111. členom ZMZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej sklep Cpg 4/2009 z dne 7. 7. 2009, sklep Cpg 5/2009 z dne 9. 3. 2010 in sklep Cpg 4/2010 z dne 13. 7. 2010.

Op. št. (2): Tako VS RS v sklepu Cpg 4/2006 z dne 13. 6. 2006.

Op. št. (3): Glej Dörner v: Saenger, Zivilprozessordnung, Handkommentar, Baden-Baden 2006, kom. k čl. 34 Uredbe št. 44/2001, oš. 4 Šstr. 2059).