UPRS sodba I U 2008/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim aktom je Inšpektorat RS za okolje in prostor na podlagi 1. odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 in št. 70/08) po uradni dolžnosti odločil, da se A. d.o.o. v dnevnem času, na lokaciji B., prepove obratovanje LED prikazovalnika. Rok izvršitve je 25. 10. 2010. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je organ dne 28. 9. 2010 opravil zaslišanje stranke v zvezi z obratovanjem LED prikazovalnika na lokaciji B., ki je namenjen oglaševanju in obratuje 24 ur dnevno. Ugotovil je, da je značilnost LED diod na prikazovalniku, da oddajajo svetlobo naravnost (pravokotno) in navzdol, navaja pa tudi tehnične značilnosti predmetnega osvetljevanja. Obratovanje LED prikazovalnika, ki obratuje v dnevnem času, ni skladno s 1. odstavkom 16. člena Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja (Uredba, Uradni list RS, št. 81/07 in št. 62/10). Ta med drugim določa, da mora upravljavec razsvetljave objektov za oglaševanje zagotoviti, da je v dnevnem času od jutra do večera razsvetljava ugasnjena. Sklicuje se tudi na 2. odstavek 28. člena Uredbe, ter 6. točko 1. odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 in št. 20/06). Za izpolnitev ukrepa v 1. točki odločbe je upoštevano načelo sorazmernosti, ki je vsebovano v 7. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru, uradno prečiščeno besedilo (Uradni list RS, št. 43/07).

V pritožbi tožnik navaja, da inšpektor ugotavlja, da je značilnost LED diod na prikazovalniku ta, da oddajajo svetlobo naravnost (pravokotno) in navzdol. Prav tako je nad vsako svetlobno točko tudi senčnik, ki še dodatno onemogoča sevanje LED diod v nebo. Zakonodajalec pri sprejemu navedene zakonodaje prav gotovo ni imel v mislih tako široke razlage navedene določbe (ki je tako široko gledano neživljenjska in bi v svoji posledici dosegla, da se v danem času prenehajo uporabljati vsa v tej Uredbi navedena razsvetljava – razen letališč!), ampak se ta določba nanaša na kršitev oz. določbo iz 3. odstavka 16. člena te Uredbe, s katero se prepoveduje uporaba svetlobnih snopov kakršnekoli vrste ali oblike, mirujočih ali premikajočih, če so usmerjeni proti nebu ali površinam, ki bi jih lahko odbijale proti nebu. To namreč izhaja iz 26. člena navedene Uredbe, ki v kazenskih določbah kot prekršek obravnava kršitev v zvezi s prepovedjo iz 3. odstavka 16. člena, medtem ko zapovedi iz 1. odstavka sploh ne obravnava kot prekršek. A. d.o.o. tudi meni, da je nujno potrebno pri sprejemanju takšnih odločitev organa, kakor tudi posledic določb Uredbe upoštevati določbe Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki določa, da je zaradi uresničevanja načel trajnostnega razvoja, celovitosti in preventive treba v postopku priprave plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta in njegovih sprememb (v nadaljnjem besedilu: plan), katerega izvedba lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje, s katero se ugotovijo in ocenijo vplivi na okolje ter vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan, ter pridobiti potrdilo ministrstva o sprejemljivosti njegove izvedbe na okolja, ter da se celovita presoja vplivov na okolje izvede za plan, ki ga na podlagi zakona sprejme pristojni organ države ali občine za področje urejanja prostora, upravljanja /.../, če se z njim določa ali načrtuje poseg v okolje, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje, skladno z določbami 51. člena tega zakona, ali če je zanj zahtevana presoja sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave. Izhajajoč iz zakona in Uredbe, je jasno, da je določba restriktivna, da dosega nasprotne posledice, kot si v smislu zakona razlaga tudi stranka tega postopka. A. d.o.o. nadalje poudarja, da so v obravnavanem primeru upoštevane vse zakonsko predpisane mejne vrednosti iz 4. odstavka 13. člena Uredbe. Glede na dejstvo, v povezavi z določbo iz 1. odstavka 16. člena Uredbe stranka, A. d.o.o. zagovarja stališče, da v primeru obratovanja zunanjega „led prikazovalnika“ ni mogoče govoriti o razsvetljavi, na katero se tudi nanaša konkretna prepoved, kar pa posledično pomeni, da je z Uredbo dejansko prepovedano vsakršno oglaševanje, razen oglaševanja na podlagi tehnologij, ki ne emitirajo nobene svetlobe (razsvetljava). Uporaba „led prikazovalnikov“ je neprimerno dražja in kompleksnejša oblika oglaševanja, omejitev te tehnologije pa s takšno restriktivno razlago Uredbe ostalim podjetjem z vidika delovanja prostih trgov zagotavlja neutemeljeno prednost.

Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe ministrstvo pravi, da je pritožnica upravljavka spornega LED prikazovalnika ter da imajo diode lastnost, da oddajajo svetlobo pravokotno in navzdol, njihova skupna električna moč je 15,6 kW, obratovalna pa približno 5 kW. Ugotovil je tudi, da sporni prikazovalnik obratuje 24 ur na dan. O opravljenem inšpekcijskem pregledu in zaslišanju je upravni organ prve stopnje sestavil zapisnik v skladu z določbami 74. in 80. člena ZUP. Zapisnik sta podpisala predstavnika pritožnice, ki nanj nista imela pripomb. Pritožbena navedba, da zakonodajalec ni imel v mislih tako široke razlage določbe 1. odstavka 16. člena Uredbe in da se navedena določba nanaša na 3. odstavek 16. člena iste Uredbe, ni utemeljena. Določilo 3. odstavka 16. člena Uredbe namreč prepoveduje uporabo svetlobnih snopov kakršne koli vrste ali oblike, mirujočih ali premikajočih, če so usmerjeni proti nebu ali površinam, ki bi jih lahko odbijale proti nebu, medtem ko 1. odstavek istega člena Uredbe nalaga upravljavcu razsvetljave, da je ta v dnevnem času ugasnjena. To pomeni, da mora biti v dnevnem času ugasnjena tudi razsvetljava, ki sicer ne predstavlja kršitve določb 3. odstavka 16. člena. Povsem neutemeljena pa je navedba, da takšna razlaga Uredbe, kot jo zagovarja pritožnica, izhaja iz določb ZVO-1. Določbe 40. člena ZVO-1, ki jih pritožnica povzema v svoji pritožbi, se nanašajo na obveznosti Vlade Republike Slovenije pri sprejemanju splošnih pravnih aktov in niso v neposredni zvezi z obravnavano upravno zadevo. Po določbah 1. odstavka 156. člena ZVO-1 inšpekcija, pristojna za varstvo okolja, opravlja nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, nima pa pristojnosti presojati medsebojne skladnosti predpisov.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo prvostopenjske odločbe. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in jo vrne Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in prostor v ponoven postopek in da tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov. Po prepričanju tožnika določbe Uredbe ni mogoče uporabiti za LED prikazovalnike. To je jasno razvidno ob primerjavi besedila veljavne Uredbe, kot je bila spremenjena z Uredbo o spremembah in dopolnitvi Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja (Uradni list RS, št. 62/2010). Prvotna Uredba (objavljena v Uradnem listu RS, št. 81/2007) je imela določbo 12. točke 3. člena. Nova definicija sijalke, kot je po noveli iz leta 2010 opredeljeno v 9. točki 3. člena Uredbe, diod ne omenja več. To kaže na to, da je Vlada pri noveli Uredbe upoštevala splošno znano energetsko učinkovitost LED svetil, saj slednje privarčujejo bistveno več električne energije kot npr. fluorescentne sijalke. Ker gre v konkretnem primeru pri spornem LED prikazovalniku za osvetljevanje z LED diodami, torej ne gre za razsvetljavo objekta za oglaševanje v smislu 13. člena Uredbe. To je bilo poudarjeno že v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa, pri čemer se pritožbeni organ v drugostopenjski odločbi do te navedbe sploh ni opredelil, s čimer je bilo nezakonito poseženo tudi v ustavno pravico tožnika do pritožbe. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sploh ni obrazložil, na kakšni podlagi se določila Uredbe sploh uporabljajo za sporni LED prikazovalnik, temveč je zgolj zaključil, da obratovanje LED prikazovalnika v dnevnem času ni skladno s 1. odstavkom 16. člena Uredbe. To pomeni, da prvostopenjski organ v postopku na prvi stopnji ni ugotavljal, ali razsvetljava spornega LED prikazovalnika sploh ustreza definiciji razsvetljave objekta za oglaševanje v smislu Uredbe ali ne. Z odločbo se namreč prepoveduje obratovanje LED prikazovalnika v večjem delu dneva, kar tožniku praktično onemogoča oz. ga bistveno omejuje pri izvajanju oglaševalske dejavnosti. Poseg v pravno korist tožnika je še toliko večji ob upoštevanju, da je bil nakup LED prikazovalnika povezan s precejšnjim investicijskimi sredstvi, kar izhaja iz pogodbe za nakup LED prikazovalnika.

V izpodbijani odločbi je prvostopenjski organ zgolj povzel izjavo stranke, odločba pa ne vsebuje ugotovitve, da gre pri spornem LED prikazovalniku dejansko za razsvetljavo objekta za oglaševanje v smislu 3. člena Uredbe, niti ni navedeno, na kakšni podlagi je upravni organ prišel do tega zaključka. To pomeni, da odločbe v tem smislu ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka. Ta nepravilnost ni bila odpravljena niti v pritožbenem postopku, saj se tudi pritožbeni organ ni opredelil do pritožbene navedbe stranke, da v primeru obratovanja zunanjega „led prikazovalnika“ ni mogoče govoriti o razsvetljavi, na katero se nanaša prepoved iz 1. odstavka 16. člena Uredbe. Takšna navedba pa je nedvomno pravno relevantna in odločilna. Tudi v primeru, da bi sodišče štelo, da zgoraj opredeljene kršitve ne vplivajo na zakonitost odločbe, ali da sporni LED prikazovalnik sodi med razsvetljavo objektov za oglaševanje in da se zanj uporabljajo določila Uredbe, pa tožnik dodatno navaja, kot sledi.

Določba 1. odstavka 16. člena Uredbe, ki prepoveduje razsvetljavo objektov za oglaševanje v dnevnem času, je protizakonita in protiustavna.

Izvršilni predpisi, med katere sodi tudi sporna Uredba, morajo imeti jasno zakonsko podlago in ne smejo vsebovati originarnih norm, zlasti pa ne smejo določati pravic in obveznosti državljanov, katerih urejanje je po 87. členu Ustave RS pridržano zakonodajalcu. Predpisi, ki izstopajo iz teh okvirov, kršijo načela pravne države in so tako v nasprotju z Ustavo. Sporna Uredba nedvomno posega v pravice in obveznosti državljanov in gospodarskih subjektov, saj tožniku kot tudi ostalim udeležencem na trgu, prepoveduje oglaševanje (z npr. LED prikazovalnikom) v dnevnem času, ko je torej frekvenca posameznikov, ki se lahko seznanijo s posameznim oglasom daleč največja. Splošno znano dejstvo (in to v skladu z določilom 214. člena ZPP ni predmet dokazovanja) je, da je prav v dnevnem času promet najgostejši, prav tako je na cestah največ pešcev, saj v dnevnem času, kar pomeni, da učenci in dijaki hodijo v šolo in iz šole v dnevnem času; upokojenci gredo po morebitnih opravkih v dnevnem času itn. Vlada za takšno omejevanje oglaševalske dejavnosti in s tem svobode gospodarske pobude ni imela ustrezne podlage v zakonu. Sklicuje se na svobodno gospodarsko pobudo v smislu 74. člena Ustave RS.

Prav tako je v skladu z določilom 2. odstavka 15. člena Ustave RS zgolj z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

Čeprav sama Uredba tega posebej ne določa, pa je iz Registra predpisov RS razvidno, da je Vlada sporno Uredbo sprejela na podlagi 3. in 5. odstavka 17. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004 s spremembami; „ZVO-1“). Temeljno pravilo v zvezi s preprečevanjem onesnaževanja okolja in emisijami, med katere po Uredbi sodi tudi svetlobno onesnaževanje, je določeno v 1. odstavku 17. člena ZVO-1. Sklicuje se tudi na 3. odstavek 17. člena ZVO-1.

Zakon torej udeležencem na trgu kot temeljno obveznost nalaga izvedbo ukrepov za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja na način, da njegove emisije v okolje ne bodo presegale predpisanih mejnih vrednosti. Kolikor se ta določba prenese na svetlobno onesnaževanje, to pomeni, da ZVO-1 ne prepoveduje opravljanja dejavnosti, iz katere bi izhajalo svetlobno onesnaževanje (kot npr. z razsvetljenimi objekti za oglaševanje), temveč posameznikom predpisuje zgolj obveznost zagotoviti, da bodo eventualne emisije v okolje znotraj predpisanih mejnih vrednosti (ali pa opravljanje določene dejavnosti pogojuje s pridobitvijo okoljevarstvenega dovoljenja v smislu 2. odstavka 17. člena ZVO-1). Uredba že v samem naslovu pove, da naj bi urejala zgolj mejne vrednosti svetlobnega onesnaževanja okolja. Tudi, če bi se štelo, da sporni LED prikazovalnik sodi med razsvetljavo objektov za oglaševanje in da se zanj uporabljajo določila Uredbe, pa je potrebno ugotoviti, da sporni LED prikazovalnik v celoti izpolnjuje pogoje Uredbe glede mejnih vrednosti svetlobnega onesnaževanja. Vendar pa z Uredbo, in sicer zlasti 1. odstavkom 16. člena, Vlada v podzakonskem oz. izvršilnem predpisu ni zgolj natančno opredelila dopustnih mejnih vrednostih onesnaževanja, temveč je s prepovedjo pomembno omejila opravljanje določene (v konkretnem primeru oglaševalske) dejavnosti, kljub temu, da so sicer emisije znotraj dopustnih mejnih vrednosti. S tem je Vlada prekršila svoja pooblastila, saj podzakonski predpis (Uredba) vsaj, kar se tiče 1. odstavka 16. člena Uredbe, ni izdana znotraj zakonskega pooblastila. Vlada je s tem brez podlage v zakonu originirano uredila določeno družbeno razmerje in je v nasprotju s 87. členom Ustave posegla v pravice in obveznosti tožnika. Ustava RS v okviru določbe o zdravem življenjskem okolju v 2. odstavku 72. člena določa, da zakon (in ne morebiti podzakonski akt) določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Prav tako gre izpostaviti, da za razliko od Uredbe, ki že v prvem členu navaja, da je njen namen varstvo narave pred škodljivim delovanjem svetlobnega onesnaževanja, pa Evropska komisija v Uredbi Komisije (ES) št. 245/2009 z dne 18. marca 2009 na drugi strani ugotavlja, da ni mednarodno priznanih znanstvenih metod za merjenje vplivov tako imenovanega „svetlobnega onesnaževanja“ na okolje in da zaradi tega njegovega obsega tudi ni bilo mogoče oceniti. V 15. členu ZVO-1 je opredeljeno načelo dopustnosti posega v okolje.

Prepoved iz 1. odstavka 16. člena Uredbe torej predstavlja prepoved opravljanja oglaševalske dejavnosti z razsvetljenimi objekti v dnevnem času, za takšno omejitev pa ni podlage v zakonu.

Poleg tega je v zvezi z določbo 1. odstavka 16. člena Uredbe kršeno tudi legalitetno načelo, saj Uredba nikjer ne določa časovnega okvira „od jutra do večera“. Ustavno sodišče RS je v vrsti svojih odločb poudarilo, da morajo biti zakonske in druge norme jasne, razumljive in nedvoumne, imeti morajo jasnega naslovnika in biti morajo izvršljive. Tožnik namreč ne ve, kdaj sme prižgati sporni LED prikazovalnik in kdaj ga mora ugasniti, s čimer je poseženo v njegovo pravno varnost. Ker sodišče ni vezano na podzakonske predpise, imajo sodišča pri odločanju pravico zavrniti uporabo podzakonskega akta. Vrhovno sodišče RS se je že večkrat postavilo na jasno stališče, da v primeru, da sodišče meni, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo pri sojenju uporabiti, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (t.i. exceptio illegalis) in tako vprašanje, sicer samo z veljavnostjo za konkretno zadevo, razreši samo. Sodišče bi moralo torej v konkretnem primeru zavrniti uporabo 1. odstavka 16. člena Uredbe, ki določenim upravljavcem razsvetljave nalaga, da zagotovijo, da je v dnevnem času do jutra od večera razsvetljava ugasnjena, s čimer smiselno prepoveduje tudi opravljanje oglaševalske dejavnosti z razsvetljenimi objekti za oglaševanje v večjem delu dneva.

Zgoraj navedene ugotovitve Evropske komisije pomenijo, da za tovrstno razlikovanje ne obstoja stvarno upravičen razlog, saj zaradi pomanjkanja ustreznih znanstvenih metod za merjenje vplivov, svetlobnega onesnaževanja kot takega sploh ni mogoče oceniti. Ukrep stroge prepovedi oglaševanja z razsvetljenim objektom za oglaševanje v pretežnem delu dneva je tudi povsem nesorazmeren z namenom, ki ga je zakonodajalec opredelil v 1. odstavku 17. člena ZVO-1, to pa je, da povzročitev onesnaževanja izvede ukrepe, potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti. Kolikor pa bi sodišče štelo, da v konkretnem primeru ne more odločiti neposredno na podlagi zakonskih določb, za izvrševanje katerih je bila sporna Uredba izdana, mora sodišče prekiniti postopek in sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem RS, ki je v skladu z določbami 1. odstavka 160. člena Ustave pristojno podzakonski predpis odpraviti ali razveljavitvi z učinki erga omnes in ne samo za posamičen primer. V teoriji je jasno zastopano stališče, da ni nobene ovire, da sodišče tega ne bi moglo storiti, čeprav 156. člen Ustave RS govori le o prekinitvi postopka ob domnevi neustavnosti zakona, ki bi ga moral uporabiti sodnik. Vendar to ne pomeni, da sodišče ne bi smelo postopka prekiniti ob domnevni nezakonitosti (ali neustavnosti) podzakonskega predpisa.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik nima prav, ko v tožbi ugovarja, da se Uredba sploh ne uporablja za predmetni LED prikazovalnik, ker Uredba, sprejeta leta 2010, v 9. točki 3. člena diod ne omenja več, kot jih je Uredba iz leta 2007 v 12. točki 3. člena. Določilo 9. točke 3. člena Uredbe iz leta 2010 med svetili zajema sijalko, žarnico, kar je veljalo tudi po Uredbi iz leta 2007, zajema pa tudi „druge naprave, ki oddajajo svetlobo“. Sodišče nima nobenega razloga, pa tudi tožnik v tehničnem smislu ne utemeljuje, da med te „druge naprave, ki oddajajo svetlobo“, ni mogoče šteti diod. Gre sicer tudi za nov tožbeni ugovor glede na vsebino pritožbe oziroma je tožnik v zvezi s tem celo prišel v nasprotje v svojih trditvah. V pritožbi je tožnik namreč zatrjeval, da so „v obravnavanem primeru upoštevane vse zakonske predpisane mejne vrednosti iz 4. odstavka 13. člena Uredbe“ (začetek zadnjega odstavka na strani 2 pritožbe), med tem ko v tožbi zatrjuje, da „ne gre za razsvetljavo objekta za oglaševanje v smislu 13. člena Uredbe“ (2. odstavek na strani 2 tožbe). Kljub temu je sodišče ta nov tožbeni ugovor vzelo v obravnavo, ker se ugovor nanaša na uporabo materialnega prava. Kljub notranji nekonsistentnosti v navedbah tožeče stranke v pritožbi in v tožbi, je sodišče upoštevalo tudi tožbeni ugovor, da drugostopenjski organ ni presojal ugovora glede skladnosti razsvetljave z 13. členom Uredbe. To drži, vendar ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Prvostopenjski organ je namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovil tehnične značilnosti predmetnega osvetljevanja tako glede smeri kot električne moči osvetljevanja, kar je del ureditve iz 13. člena Uredbe. Tožnik je v pritožbi navedel, da izpolnjuje zahteve iz 4. odstavka iz 13. člena Uredbe, vendar je v tožbi navedel drugače, da ne gre za razsvetljavo v smislu 13. člena Uredbe in ni navedel, katere zahteve iz 4. odstavka 13. člena Uredbe, ki so razdeljene na pet različnih situacij, izpolnjuje. Zato je ugovor, da drugostopenjski organ ni odgovoril na pritožbeni ugovor v zvezi z 4. odstavkom 13. člena Uredbe do tolikšne mere pavšalen, da glede na konkretne okoliščine primera ne more biti pomemben za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

Tožnik tudi nima prav, da se določilo 1. odstavka 16. člena Uredbe veže na 3. odstavek 16. člena Uredbe. Jezikovna metoda razlage ne kaže na to, da omenjeni določili nista neodvisni, saj je pomen obeh določb jasno razmejen. Upravljavec razsvetljave za namen oglaševanja – in samo ta primer je relevanten v predmetni zadevi – ima absolutno prepoved osvetljevanja v dnevnem času, z izjemo upravljavca letališča, med tem ko prepoved svetlobnih snopov, usmerjenih proti nebu, velja podnevi in ponoči. Dejstvo, da je kršitev slednje določbe podvržena prekrškovnemu pravu, nespoštovanje določila 1. odstavka 16. člena Uredbe pa ne, ne more v razlagi odtehtati jasne pomenske in jezikovne razlage, saj je očitno zakonodajalec štel, da je kršitev 3. odstavka 16. člena Uredbe bolj nevarna oziroma družbi škodljiva kot kršitev 1. odstavka 16. člena Uredbe. Tu ima zakonodajalec polje proste presoje, zato ta tožbeni ugovor ne more biti odločilen. Stališče Komisije iz 9 točke uvodnih izjav Uredbe Komisije (ES) št. 24572009 z dne 18 marca 2009 o izvajanju Direktive /.../ v zvezi z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo fluorescenčnih sijalk brez vdelanih predstikalnih naprav, visokointenzivnostnih sijalk in predstikalnih naprav in svetilk za delovanje teh sijalk ter o razsvetljavi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/55/ES /.../ ne more imeti vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. V tej uvodni izjavi Komisija pravi, da ni mednarodno priznanih znanstvenih metod za merjenje vplivov t.i. „svetlobnega onesnaževanja“. Določba 9. točke uvodne izjave po svoji pravni naravi in vsebini tudi ni določba, ki bi dajala gospodarskemu subjektu kakršno koli pravico po pravu EU niti ni prisilna norma. Zato ta določba ne pomeni, da pravni red v Sloveniji ne bi mogel omejiti osvetljevanja zaradi oglaševanja tekom dneva v Sloveniji, saj ni nobene določbe, po kateri bi moral zakonodajalec za omejitev oglaševanja z svetlobnimi telesi tekom dneva predhodno pridobiti znanstvene dokaze o škodljivosti takšnega osvetljevanja vpliva na okolje. S tem pa sodišče prehaja na presojo izpodbijane odločbe, ki temelji na 1. odstavku 16. člena Uredbe, z vidika Ustave.

Uredba je bila sprejeta na podlagi 3.in 5. odstavka 17. člena ZVO-1. Predmetni spor, ki je nastal zaradi ukrepa inšpektorja za okolje in prostor, se nanaša na zakonsko pooblastilo iz 3. odstavka 17. člena ZVO-1, po katerem Vlada RS določi mejne vrednosti emisije. To zakonsko pooblastilo z vidika načela vezanosti uprave na zakon (2. odstavek 120. člena Ustave) in delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave) zadošča oziroma je podzakonski predpis v skladu z zakonskim pooblastilom. Kajti v predmetni zadevi gre za emisijo, saj tožnik ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da obratovanje LED prikazovalnika, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, pomeni osvetljevanje oziroma emisijo svetlobe v smislu 3. točke 1. odst. 3. člena ZVO-1 in v pritožbi zoper prvostopenjski akt tožnik tudi ni nasprotoval ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je osvetljevanje v konkretnem primeru namenjeno oglaševanju (1. odst. obrazložitve izpodbijane odločbe). Nadalje določilo 1. odstavka 16. člena Uredbe po naravi stvari pomeni regulacijo mejne vrednosti, ki se v konkretnem primeru nanaša na prepoved razsvetljave v dnevnem času. S tega ožjega pravno-tehničnega vidika je Vlada pravilno izvršila zakonsko pooblastilo. Vprašanje, ki ga tožnik tudi izpostavlja v tožbi, pa je, ali je s tem določen način uresničevanja pravice oziroma poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude urejen v podzakonskem predpisu, čeprav bi moralo biti to določeno z zakonom (87. člen Ustave). Prepoved osvetljevanja okolja zaradi oglaševanja gospodarskim subjektom ni zgolj način, kako naj se uresničuje svobodna gospodarska pobuda na področju oglaševanja gospodarskih subjektov v smislu 2. odstavka 15. člena Ustave, ampak gre zaradi intenzivnosti omejevanja te pravice za poseg oziroma omejitev svobode oglaševanja, kar pomeni, da je treba zadevo presojati po določilu 3. odstavka 15. člena Ustave in sicer s pomočjo načela sorazmernosti. Omejevanje je na podlagi zakonskega pooblastila v 3. odst. 17. člena ZVO-1 predpisano z Uredbo v 1. odstavku 16. člena in to z vidika 87. člena Ustave ni problematično, ker Uredba izpolnjuje zakonsko pooblastilo. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti omejitev ne samo predpisana, ampak tudi dovolj določno predpisana, da ni možna arbitrarna uporaba prava, pri čemer mora biti v primeru svobodne gospodarske pobude omejitev predpisana zaradi javne koristi (2. odstavek 74. člena Ustave). Javna korist je varstvo okolja in zdravo življenjsko okolje (72. člen Ustave), pri čemer se ta pravica ljudi uresničuje v skladu z zakonom, kar v konkretnem primeru pomeni, v skladu z zakonskim pooblastilom iz 3. odstavka 17. člena ZVO-1. Na tem področju ima zakonodajalec oziroma izvršna veja oblasti na podlagi zakonskega pooblastila iz 3. odstavka 17. člena ZVO-1 določeno polje proste presoje, ker gre tudi za tehnična vprašanja, in so s tega vidika ugovori tožnika v zvezi z 72. členom Ustave neutemeljeni. Uredba sicer res ne določa, od katere ure zjutraj do katere ure zvečer velja prepoved osvetljevanja, vendar to niti ne bi bilo možno predpisati, ker se dolžina dnevne svetlobe skozi leto spreminja, in zato tožnik ni izkazal, da bi bilo besedilo 1. odstavka 16. člena Uredbe do tolikšne mere nejasno, da omogoča arbitrarno uporabo prava. Z izpodbijanim ukrepom je tudi možno doseči varstvo javne koristi, zato je ukrep v mejah primernosti; glede tega sodišče zavzema zadržano tehniko presoje zakonitosti izpodbijanega akta. Sodišče lahko v skladu z zadržano tehniko presoje v tovrstnih zadevah šteje ta ukrep tudi za nujen v tem smislu, da javne koristi ne bi bilo mogoče zavarovati na drug način, ki bi razen izjem na letališčih in iz 13. člena Uredbe dovoljeval osvetljevanje oglaševanja tekom dneva. Ukrep pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, saj je vrednost izbire investicije, o čemer govori tožnik, stvar svobodne podjetniške izbire tožnika, oglaševanje pa ni možno samo prek LED prikazovalnika in tudi ne le preko dneva, ampak ima gospodarska družba na voljo tudi druge načine oglaševanja, ki ne posegajo v javno korist na področju varstva okolja. Poseg v svobodno gospodarsko pobudo tožnika zato ni nesorazmeren glede na koristi za varstvo okolja oziroma zdravega življenjskega okolja ljudi. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).