VSRS Sodba I Ips 9390/2011-59

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah je bil A. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonitega določila mu je bila izrečena kazen sedem mesecev zapora. Sodišče je odločilo, da je dolžan plačati oškodovanki J. J. znesek 7.690,99 EUR iz naslova neplačanih preživnin za očitano obdobje. Višje sodišče je pritožbi obeh zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca odvetnik I. H. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodb nižjih sodišč. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik v zahtevi sicer res sodišču očita kršitev določb materialnega in procesnega zakona, vendar pa z navedbami, da sodišče ni razčistilo vprašanja ali je obsojenec zmožen plačevati preživnino ter njegovih premoženjskih razmer, v bistvu uveljavlja nedovoljeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Dejstvo, da se je sodišče glede podatkov v zvezi s premoženjskim stanjem obsojenca oprlo tudi na dokaze, sicer izvedene v kazenski zadevi pod opr. št. K 242/2005 ne predstavlja kršitve procesnega ali materialnega zakona. Glede na vse navedeno vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

4Zagovornik obsojenca v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri uveljavljanih kršitvah v zahtevi.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da je sodba o premoženjskih razmerah obsojenca neargumentirana in da sodišče o svojih zaključkih v zvezi s tem ni dalo prepričljive razlage. Dejansko je namreč ugotovljeno le-to, da obsojenec nima ničesar, razen 182,00 EUR pokojnine in polovico vikenda, ki pa je obremenjen s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in hipoteko oškodovane J. J. ravno zaradi plačevanja preživnine. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da se je obsojenčevo premoženjsko stanje od leta 2007 poslabšalo oziroma ni ostalo takšno kot je ugotovljeno v sodbi iz leta 2007. Tudi ugotovljeno dejstvo, da obsojenec premoženje skriva je nezadostno konkretizirano, ni pa podan tudi naklep, da bi se obsojenec izmikal plačevanju preživnine.

7V nasprotju s presojo zagovornika, izpodbijana pravnomočna sodna odločba ima razloge o obsojenčevem premoženjskem stanju in jih tudi obširno obrazloži, nestrinjanje s temi razlogi pa, kot na to že opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej uveljavljanje razloga iz katerega ni dopustno izpodbijati pravnomočnih sodnih odločb (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Kršitev pravice do obrambe pa vidi vložnik v tem, da je sodišče zavrnilo številne predloge za izvedbo dokazov s katerimi je obramba želela izkazati slabo premoženjsko stanje obsojenca. Tudi v tem delu vložnik ne more biti uspešen, saj je sodišče svoje procesno odločitev obrazložilo. Navedlo je, da bi se z izvajanjem teh dokazov postopek samo po nepotrebnem zavlekel. Obsojenec je namreč želel z izvedbo teh dokazov dokazati, da formalno nima premoženja, da je temu res tako, pa je sodišču jasno in je to tudi v zadostni meri izkazano tako v tem postopku kot tudi v postopku, ki je tekel zoper obsojenca pred Okrajnim sodiščem v Brežicah pod opr. št. K 242/2005. Šlo bi torej za dokazovanje dejstva, ki ga sodišče že šteje za dokazanega. Zato je pritrditi, da je izvajanje takšnega dokaza nepotrebno in je predlog podan izrazito z zavlačevalnim namenom.

9Tudi z zatrjevanjem v zahtevi, da se sodišče ne bi smelo opreti le na ugotovitve o premoženjskem stanju v sodbi K 242/2005 vložnik ne more uspeti. Ne samo, da je obsojenec sam v postopku povedal, da se stanje ni v ničemer spremenilo, razen njegovega zdravja, predvsem pa te trditve prav tako ne pomenijo uveljavljanja kršitve procesnega ali materialnega zakona temveč le izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

10Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri podana iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavljana procesna kršitev pa ni podana, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členu 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.