UPRS sodba I U 1487/2012

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik poslal prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Status subsidiarne oblike zaščite mu je bil priznan 14. 5. 2009 in mu je odločba začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. Iz tedanje odločbe izhaja, da tožnik svoje identitete ni izkazal, da so bile njegove izjave, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjene kot neverodostojne, da je bilo v dvomu sprejeto, da je mladoleten ter da mu je bil status subsidiarne oblike zaščite priznan zaradi njegove mladoletnosti. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor. Tožnik je v razgovoru navajal, da je dekle, s katero je imel razmerje, zanosilo in pred tem, ko ji je bilo sojeno, se je sama ubila, zato se on ne more vrniti. Drug razlog je ta, da je v Afganistanu situacija glede varnosti še vedno zelo nevarna, posebej zato, ker je po narodnosti Hazar. V Afganistanu bi ga policija našla. Tretji razlog je ta, da so imeli v Afganistanu težave zaradi sporov glede zemlje, zato se je tudi njegova mati preselila v Pakistan. Tožnik je navedel, da je situacija v Afganistanu slaba, da tam nima nikogar. V Afganistanu po običajih tisto dekle, ki je staro od trinajst let dalje in ima razmerje z nekim moškim, ne more storiti drugega, kot se ubiti, posledično pa tudi zanj velja zakon, da ker se je ona ubila, bo z njim enako. Tožnik je bil v zvezi s tem opozorjen na to, da njegove izjave o tem razmerju niso pomembne za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik je še povedal, da je njegova domača provinca Ghazni, okraj Jaghori, vas Koshan. Tožniku je bilo na razgovoru tudi smiselno pojasnjeno, da je odločba v zvezi z neizpolnjevanjem pogojev za priznanje statusa begunca pravnomočna in ni mogoče upoštevati tistih njegovih izjav, ki se na ta status nanašajo, temveč le razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna oblika zaščite. Ko je bilo tožniku predočeno, da se je v Sloveniji ukvarjal s tihotapljenjem ljudi čez mejo, za kar je bil tudi obsojen, čeprav mu je bilo omogočeno živeti v boljših razmerah, je povedal, da se za to opravičuje. Rekel je, da je mislil ljudem samo pomagati, na sodišču pa ni mogel dokazati, da za ta dejanja ni prejel denarja.

Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 106. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, da v postopku pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega člena in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih je že bila priznana subsidiarna zaščita. Torej so relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila določeni osebi priznana subsidiarna zaščita. V postopku za priznanje mednarodne zaščite je bilo ugotovljeno, da je tožnik mladoleten državljan Afganistana hazarske narodnosti, muslimanske veroizpovedi, najverjetneje iz province Ghazni. Subsidiarna zaščita mu je bila priznana zaradi splošne varnostne situacije v Afganistanu v povezavi z njegovo takratno mladoletnostjo in odsotnostjo staršev. V obravnavani zadevi sta pomembni dve okoliščini, in sicer tožnikova starost ter splošna varnostna situacija v Afganistanu. V tem postopku tožena stranka ne more upoštevati razlogov, ki jih tožnik uveljavlja in jih je navajal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in posledično tudi ne more obravnavati spremenjenih okoliščin, ki jih navaja v zvezi s tem. V tožnikovem primeru je pomembna le splošna varnostna situacija v njegovi izvorni državi zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in oboroženega spopada. Tožena stranka je z namenom presoje varnostne situacije v Afganistanu pridobila in preučila informacije o izvorni državi, tako splošne, predvsem pa glede njegove domače province Ghazni in okraja Jaghori, kakor tudi glede Kabula, kamor bi bil tožnik vrnjen. V nadaljevanju tožena stranka podrobno povzema vsebino teh informacij, iz katerih med drugim izhaja, da se varnostne razmere v provinci Ghazni sicer slabšajo, vendar pa je večina dejavnosti upornikov v provinci usmerjena na napade na istoimensko glavno mesto Ghazni in okraje na jugu ter vzhodu. Le nekaj virov posebej omenja varnostno situacijo na območjih, kjer prevladujejo Hazari. To pomeni, da je v teh okrajih varnostna situacija sorazmerno mirna in se množično razlikuje od ostalih okrajev v Ghazniju. Hazari so pretežno šiitski muslimani. Od konca talibanskega režima so se razmere za Hazare v Afganistanu izboljšale. Hazari sedaj proslavljajo šiitske verske praznike, zasedajo visoke položaje v vladi, so docela vključeni v javno življenje. Okraja Jaghori in Malistan sta edina kraja v provinci Ghazni, kjer so skoraj vsi prebivalci Hazari. V primerjavi z drugimi okraji imata ta dva okraja visoko raven produktivnosti in sorazmerno visok pridelek v kmetijstvu. Kljub nevarnosti prihodnjih etničnih sporov med Talibani in Hazari, je ta nevarnost verjetno manjša v okraju Jaghori kot drugje v Hazarajatu. Hazari v okraju Jaghori so deležni boljših izobraževalnih in zdravstvenih ustanov kot v sosednjih provincah. Možnost vsesplošnega nasilja nad skupnostjo Hazarov v Ghazniju ni verjetna. Dostop do okraja Jaghori je vedno bolj težaven. Obstajajo tri cestne povezave. Najbolj pogosto uporabne ceste prečkajo okraj Nawur, ki velja za varnega, druga cesta preko Muqura je nevarna zaradi Talibanov, tretja cesta preko okraja Qarabagh pa je zelo nevarna. Obstajajo pa varne, čeprav slabe ceste iz Bamyana v Jaghori in iz Behsouda v Nawur. Tožena stranka sicer sprejema, da v provinci Ghazni poteka oborožen spopad, vendar pa zaradi raznolikosti situacije v sami provinci ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Samovoljno nasilje nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko tako po obsegu kot po njegovih oblikah označilo za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka sicer ni našla informacij, ki bi govorile o trenutni varnostni situaciji v tožnikovem okraju, vendar pa upoštevajoč že navedene informacije, iz le-teh izhaja, da Hazarajad ni obremenjen s prisotnostjo protivladnih skupin ter da domač okraj tožnika ni pod nadzorom upornikov in je v tem okraju sploh težko govoriti o oboroženem spopadu v čisto ozkem smislu. Tožnikova hazarska narodnost ne more predstavljati okoliščine, ki bi ob nižji stopnji nasilja zadoščala za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik prihaja iz okraja, kjer živi skoraj izključno hazarsko prebivalstvo in glede na informacije v takšnem okolju zaradi svoje narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi ne bo imel težav. Čeprav v Afganistanu nima sorodnikov, pa je polnoleten, mlad, dela zmožen moški, socialnih vezi v domačem okraju pa ne predstavljajo le sorodniki. Res je sicer, da je pot do samega okraja Jaghori problematična, vendar pa je do tega okraja mogoče tudi varno priti, so pa te poti daljše in slabše ter kdaj tudi zaprte. Tožena stranka se je opredelila tudi do tistih informacij, ki so bile predložene s strani tožnika. Tožena stranka je podrobneje obrazložila, zakaj informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, ne morejo vplivati na njeno oceno v zvezi z njegovo ogroženostjo v primeru vrnitve v domač okraj Jaghori. Pač pa je tožena stranka podrejeno presojala tudi, ali bi tožnik lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Večina virov navaja, da je Kabul precej varen, vsekakor veliko varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije. V Kabulu se nahajajo vse etnične skupnost in mladi fantje si pogosto najdejo svojo skupnost, ko pridejo v mesto in slednja te nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. Notranje razseljeni si sami gradijo socialno mrežo znotraj naselij in pomagajo drug drugemu. Zaposlitev je sicer v Kabulu problematična, vendar so možnosti zaposlitve boljše kot drugod. V primerjavi s samskimi ženskami in družinami imajo samski mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Za samskega moškega je lažje naseliti se in zaposliti kot za vso družino. Hazari sestavljajo veliko skupino zlasti v mestu Kabul. Imajo strnjeno skupnost v Kabulu in bi bilo za tiste, ki pridejo na novo, sorazmerno enostavno vključiti se v mesto. Tožena stranka se sklicuje tudi na dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kjer je sodišče zavzelo stališče, da samovoljno nasilje v Kabulu nima razsežnosti, ki jih zahteva priznanje subsidiarne zaščite ter da se je varnostna situacija v provinci Ghazni od leta 2009 res poslabšala, vendar pa je precej raznolika in odvisna od narodnostne sestave v posameznih okrajih, v okraju Jaghori, kjer prebivajo izključno Hazari, pa je situacija stabilna, tam naj ne bi bilo Talibanov, obstajajo pa tudi varne ceste do tega okraja. Tožena stranka zaključuje, da varnostna situacija niti v tožnikovem domačem okraju niti v Kabulu ni takšna, da se tožnik tja ne bi mogel vrniti, ta varnostna situacija pa je tudi edini relevanten razlog za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite zavrnila.

Tožnik v tožbi meni, da je ocena varnosti vrnitve v okraj Jaghori pomanjkljiva; pomanjkljiva se mu zdi ocena, da iz informacij izhaja, da je pot do samega okraja Jaghori problematična, vendar pa da iz informacij izhaja, da je do tam mogoče varno priti po poteh, ki so daljše, slabše, nekatere pa kdaj tudi zaprte. Tožnik meni, da za to trditev ni zadostne podlage v informacijah. Po njegovem mnenju so te informacije preskope. Tožniku se zdi tudi neprimerno, da tožena stranka zatrjuje, da če je tožnik urejal ilegalne prehode preko meje v Sloveniji, da bi po tem znal varno tudi priti iz Kabula v Jaghori. Tožnik se tudi ne strinja s sklepanjem tožene stranke, češ da število žrtev v Afganistanu ni tako visoko, da bi kazalo na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. Tako sklepanje bi pomenilo, da to sicer lahko doleti tudi vsakega posameznika, vendar pa je statistična verjetnost za to majhna. Res je, da vsak civilist na določenem območju ni ogrožen, ampak kdor pa se slučajno znajde nepravega dne na nepravem kraju, pa je ogrožen. Tožnik tudi opozarja na to, da iz virov izhaja, da je Kabul precej varen, precej pa še ne pomeni, da je dovolj varen. Nadalje tožnik opozarja na to, da je v upravnem postopku tožnik opozarjal na individualno ogroženost zaradi smrti dekleta, s katerimi je imel spolne odnose in da tožena stranka tega ni upoštevala. Opozarja na to, da se v prvotnem postopku ni upoštevalo informacij o izvorni državi na podlagi takratnega določila 22. člena ZMZ, pri čemer je tista odločba res postala pravnomočna in neizpodbojna. To pa ne pomeni, da bi se tožena stranka tudi sedaj, ko bi morala obravnavati informacije o izvorni državi v povsem drugem kontekstu, smela še vedno sklicevati na takratno odločitev, čeprav se je med tem spremenilo pravno stanje (razveljavitev tretjega odstavka 22. člena ZMZ s strani ustavnega sodišča) kot morda tudi dejansko stanje v izvorni državi. Tožnik meni, da gre za napačno uporabo materialnega prava pri stališču tožene stranke, da ker se ugotavlja zgolj to, če še vedno obstajajo razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna oblika zaščite, se ne more upoštevati posledično tudi spremenjenih okoliščin, ki jih tožnik navaja v zvezi s tem. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v 106. členu določa, da v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega člena in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je že bila priznana subsidiarna zaščita. Če obstajajo razlogi za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero osebi iz prejšnjega odstavka podaljša subsidiarno zaščito za dve leti. Če pa oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila določeni osebi priznana subsidiarna zaščita, v obravnavani zadevi pa sta pomembni le dve okoliščini, in sicer tožnikova starost ter splošna varnostna situacija v Afganistanu. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da iz zbranih informacij o izvorni državi izhaja, da se varnostne razmere v provinci Ghazni sicer slabšajo, vendar pa je nevarnost prihodnjih etničnih sporov med Talibani in Hazari verjetno manjša v okraju Jaghori kot drugje v Hazarajatu, možnost vsesplošnega nasilja nad skupnostjo Hazarov v Ghazniju ni verjetna, dostop do okraja Jaghori pa je možen tudi po varni poti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je Kabul precej varen, afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije, tako da varnostna situacija niti v tožnikovem domačem okraju niti v Kabulu ni takšna, da se tožnik tja ne bi mogel vrniti, ta varnostna situacija pa je tudi edini relevanten razlog za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo o tem, da je pomanjkljiva ocena glede varnosti vrnitve v okraj Jaghori. Poti v okraj Jaghori so opisane v poročilu avstralske Enote za smernice o državah, Podružnice za kopensko zaščito, Oddelka za priseljevanje in državljanstvo. Sodišče ne vidi nobnega razloga, zakaj bi bile informacije iz tega poročila preskope. Po mnenju sodišča je bistveno vprašanje, ali so te informacije točne, pri čemer sodišče tudi ne vidi razloga, zakaj ne bi verjelo verodostojnosti teh informacij.

Glede tožbene navedbe, kjer tožnik izraža nestrinjanje s stališčem, da ker število žrtev ni tako visoko, to ne kaže na resno ogroženost življenja vsakega civilista, se sicer sodišče strinja s stališčem, da upravičenosti do subsidiarne zaščite ni mogoče ugotavljati s statistično verjetnostjo, da bo nekdo postal smrtna žrtev glede na primerjavo števila smrtnih žrtev s številom celotnega prebivalstva. Vendar pa je v obravnavanem primeru potrebno presojati odločbo kot celoto, ob upoštevanju vseh argumentov v izpodbijani odločbi pa je bistvenega pomena to, s čimer tudi sodišče soglaša s toženo stranko, da je dovolj varna vrnitev in prebivanje v okraju Jaghori kot tudi v Kabulu. To pa je tudi glavni razlog, zaradi katerega tožniku ni bilo mogoče ugoditi pri prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite. Sodišče tudi meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je življenje v Kabulu varno in bi lahko tožnik prebival v njem. Zgolj zaradi tega, kot očita tožba, ker je v odločbi navedena beseda „precej varen“ namesto „dovolj varen“, še ni mogoče sklepati, da Kabul ni varen, kajti treba je obravnavati situacijo v Kabulu glede na vse informacije kot celoto.

Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka upoštevati tiste navedbe in informacije tožnika, ki niso povezane s splošno varnostno situacijo, ampak le z njim osebno. Odločba, s katero je bila tožniku priznana le subsidiarna zaščita, je postala pravnomočna in je bilo torej s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, je mogoče spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. V prvem odstavku 106. člena ZMZ je izrecno določeno, da se v postopku za podaljšanje subsidiarne zaščite lahko preverja zgolj obstoj razlogov v okviru tistega, kar je bilo podano v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je določeni osebi že priznana subsidiarna zaščita. Torej je omejen sklop razlogov, ki jih sme Ministrstvo za notranje zadeve upoštevati v tem postopku.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.