UPRS sklep I U 1925/2011

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopni organ je z odločbo z dne 18. 7. 2011 odločil, da se prošnji tožnika za izjemni vpis v višji letnik (3. letnik) v študijskem letu 2010/2011 ne ugodi. Pojasnjuje, da je prodekanja za diplomski študij pregledala vso predloženo dokumentacijo v zvezi s prošnjo tožnika za izjemni vpis v višji, to je 3. letnik, z dne 29. 9. 2010, in na osnovi 151. in 153. člena Statuta Univerze v Ljubljani ter 8., 14. in 15. člena Pravilnika o dodiplomskem študiju na FDV presojala ali so v konkretnem primeru podani pogoji, ki jih 153. člen Statuta Univerze v Ljubljani in 15. člen Pravilnika o dodiplomskem študiju v primeru manjkajočih obveznosti predvideva za izjemen vpis v višji letnik. V konkretnem primeru je prodekanja presojala o vprašanjih, in sicer, ali so razlogi, na katere se sklicuje študent, takšne narave, da so vplivali na njegovo nezmožnost opraviti vse obveznosti in ali obstajajo utemeljeni razlogi, da se študentu kljub neopravljenim obveznostim izjemoma dovoli vpis v višji letnik. Glede prvega vprašanja je menila, da iz zdravniške dokumentacije ne izhaja, da so zdravstvene težave tožnika vplivale na opravljanje študijskih obveznosti do take mere, da zaradi njih ne bi mogel opraviti večjega dela pogojev za napredovanje v višji letnik. Pri tem se je sklicevala na zdravniško potrdilo z dne 9. 6. 2010 in na zdravniško potrdilo z dne 23. 9. 2010. Pojasnila je, da ti dve potrdili ne predstavljajo dovolj tehtnih razlogov, da je tožnik ob podaji prošnje imel opravljen le manjši del študijskih obveznosti, saj mu je za vpis v višji letnik manjkalo kar 55 kreditnih točk, in to 40 iz 2. letnika in 15 iz 1. letnika študija. Tudi morebitni obstoj upravičenih razlogov za neopravo posameznih študijskih obveznosti pa ne pomeni avtomatične obveznosti fakultete, da študentu omogoči vpis v višji letnik, ampak se takšen vpis lahko omogoči le izjemoma.

Tožena stranka je pritožbo tožnika zoper odločitev prvostopnega organa zavrnila in v celoti pritrjuje odločitvi prvostopnega organa. Zavrača pritožbene ugovore.

Tožnik v tožbi nasprotuje odločitvi tako prvostopnega kot drugostopnega organa in navaja pravne in dejanske razloge zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Svoje ugovore obširno pojasnjuje. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo organa druge stopnje odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Meni, da izkazuje pravni interes za vložitev prošnje v upravnem sporu, saj ima sklenjeno pogodbo o kadrovski štipendiji št. 2/09 z dne 1.10/2009, po kateri bi bil (tudi) v študijskem letu 2010/2011 upravičen do štipendije v višini 500 EUR mesečno, v kolikor bi mu bil odobren vpis v višji letnik. To v celotnem znesku pomeni skupaj 6.000,00 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje stališčem tožnika v tožbi in jih v celoti prereka. V obrazložitvi določno pojasnjuje, zakaj meni, da stališča tožnika niso utemeljena. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka.

V nadaljevanju postopka sta si stranki upravnega spora izmenjali več pripravljalnih vlog, v katerih odgovarjata na izražena stališča nasprotne stranke.

Sodišče navedenih argumentov glede na sprejeto odločitev v sodbi ne povzema.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena, ki se nanaša na obstoj pravnega interesa. V navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakonu oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v tem sporu ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten. Upravni spor, s katerim je prvostopni organ odločil, da si prošnji tožnika za izjemni vpis v višji letnik v študijskem letu 2010 do 2011, kar pomeni vpis v 3. letnik dodiplomskega študija na FDV, ne posega več v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto pravno korist. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, in sicer iz odločbe prodekana za dodiplomski in magistrski študij, ki je v skladu z določili 153. člena Statuta Univerze v Ljubljani in 15. člena Pravilnika o dodiplomskem študiju Fakultete za družbene vede z dne 20. 10. 2011 odločil, da se prošnji tožnika za izjemni vpis v višji letnik ( 3. letnik) v študijskem letu 2011/2012 izjemoma ugodi. To po presoji sodišča pomeni, da z izdajo te odločbe izpodbijana odločba ne posega več v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Vpis v 3. letnik FDV je bila korist oziroma interes, ki ga je tožnik zasledoval z vložitvijo tožbe. Tudi ob morebitnem uspehu s tožbo, s katero je zahteval odpravo akta, po presoji sodišča svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Pravni interes pa mora obstajati ves čas postopka.

Svoj pravni interes za vložitev tožbe je utemeljeval s tem, da ima sklenjeno pogodbo o kadrovski štipendiji in je upravičen do štipendije v višini 500 EUR mesečno. Ta okoliščina pa po presoji sodišča ne more izkazovati pravnega interesa za vodenje upravnega spora. V kolikor tožnik meni, da lahko uveljavlja odškodninski zahtevek, lahko vse ugovore, ki jih je navajal v tem upravnem sporu, uveljavlja v postopku pred rednim sodiščem.

Sodišče je zato tožbo tožnika zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek o stroških postopka temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže, zavrne ali postopek ustavi.