UPRS sodba II U 349/2012

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, Direktorata za zdravstveno varstvo, št. 6040-461/2012-2 z dne 19. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskim zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnico oprosti opravljanja pripravništva za poklic profesorica biologije in geografije (predmetna učiteljica) v zdravstveni dejavnosti (1. točka izreka); da mora opraviti strokovni izpit iz predmetov strokovne vsebine poklicnega področja, prve pomoči, socialne medicine ter osnove pravne ureditve s področja zdravstvene dejavnosti ter zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja (2. točka izreka); da strokovni izpit opravlja pri Ministrstvu za zdravje (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila ministrstvu dne 5. 6. 2012 predložena dokumentacija za oprostitev opravljanja pripravništva in strokovnega izpita za tožnico. Iz prejete dokumentacije je bilo razvidno, da je imenovana diplomirala na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru dne 7. 12. 2000 in si pridobila strokovni naslov profesorica biologije in geografije. Delodajalec je za tožnico podal predlog za oprostitev opravljanja pripravništva in strokovnega izpita. Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti (Pravilnik) v drugem odstavku 30. člena določa, da lahko minister, pristojen za zdravje, določi obseg pripravništva in strokovnega izpita, pri čemer upošteva strokovno izobrazbo, delovne izkušnje ter področje dela. Na podlagi predložene dokumentacije je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje vse pogoje, ki jih Pravilnik določa v zvezi z obsegom pripravništva, zato je oproščena opravljanja pripravništva, strokovni izpit pa mora opraviti v celoti iz predmetov strokovne vsebine poklicnega področja.

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke glede 2. in 3. točke izreka. Na delovnem mestu biologa s strokovnim izpitom pri Splošni bolnišnici Maribor se je tožnica prvič zaposlila dne 7. 3. 2002 in sicer najprej za določen čas zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev, od 17. 6. 2004 pa je na istem delovnem mestu zaposlena za nedoločen čas. V tem času se je vključevala v vse strokovne in zdravstveno vzgojne aktivnosti ter pridobivala nova funkcionalna znanja in se strokovno izpopolnjevala. V skladu z Zakonom o delovnih razmerjih je pripravnik tisti, ki prvič začne opravljati delo ustrezno njegovi izobrazbi. Enako predvideva Zakon o zdravstveni dejavnosti. Strokovni izpit pa so dolžni opravljati zgolj pripravniki, zato že iz tega razloga ni dolžna opravljati navedenega izpita. Odločitev tožene stranke tudi pomeni odvzem že pridobljene in priznane pravice, saj že več kot deset let samostojno dela v zdravstveni dejavnosti. Zato je prepričana, da bi jo morala tožena stranka oprostiti opravljanja pripravništva in strokovnega izpita, kot to dopušča tretji odstavek 30. člena Pravilnika. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijana odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Iz spisnih podatkov je razvidno, da je tožnica dne 5. 6. 2012 pri toženi stranki vložila prošnjo za oprostitev opravljanja strokovnega izpita za zdravstvene delavce in sodelavce. Vlogi je predložila dokazila o pridobljeni strokovni izobrazbi, potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu, potrdila o izobraževanju ter mnenje delodajalca UKC Maribor. V navedenem mnenju je delodajalec toženi stranki predlagal, da tožnico oprosti opravljanja pripravništva in strokovnega izpita za profesorico biologije in geografije.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo le delno ugodila tožničini prošnji, in sicer glede oprostitve opravljanja pripravništva, ne pa tudi glede oprostitve opravljanja strokovnega izpita. Pri tem se je v odločbi oprla na določbo 64. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter na drugi odstavek 30. člena Pravilnika. ZZDej v 64. členu določa, da smejo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, razen zdravnikov, samostojno opravljati delo v zdravstveni dejavnosti po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu. Pravilnik pa v 30. členu med drugim določa, da mora delavec, ki je že opravil strokovni izpit na področju zdravstvene dejavnosti, pa si je pozneje pridobil drug poklic, opraviti pripravništvo in strokovni izpit za ta poklic (prvi odstavek). Obseg pripravništva in strokovnega izpita iz prejšnjega odstavka določi minister, pri čemer mora upoštevati strokovno izobrazbo, delovne izkušnje ter področje dela (drugi odstavek). Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena minister na predlog delodajalca in na prošnje delavca lahko delavca z odločbo oprosti opravljanja strokovnega izpita, če s svojim strokovnim delom to opravičuje (tretji odstavek).

Tožnica je v vlogi za oprostitev opravljanja strokovnega izpita navedla, da že od leta 2002 samostojno opravlja delo v zdravstveni dejavnosti kot analitik v laboratorijski medicini. Prav tako je zatrjevala, da se je ves čas strokovno izpopolnjevala, o čemer je tudi predložila določena potrdila. Enako je delodajalec v mnenju navedel, da je tožnica ob delu pridobivala nova funkcionalna znanja in se strokovno izpopolnjevala, zaradi česar je tudi sam predlagal, da se jo oprosti opravljanja pripravništva in strokovnega izpita za profesorico biologije in geografije.

V skladu s tretjim odstavkom 30. člena Pravilnika lahko minister za zdravje delavca oprosti opravljanja strokovnega izpita, če s svojim strokovnim delom to upravičuje. Tožnica je v svoji vlogi (enako tudi sedaj v tožbi) zatrjevala, da navedeni pogoj za oprostitev opravljanja strokovnega izpita izpolnjuje, kar je dokazovala s predloženimi dokazili in mnenjem delodajalca. Tožena stranka pa se do navedenih okoliščin, ki pa so v zadevi bistvene za odločitev, sploh ni opredelila, temveč je le navedla, da mora strokovni izpit opraviti v celoti ter določila obseg strokovnega izpita.

Izpodbijana odločba je upravna odločba. To pomeni, da se dejansko stanje ugotavlja v upravnem postopku, obrazložitev odločbe pa mora imeti vsebino določeno v 214. členu ZUP. Tako mora obrazložitev odločbe vsebovati kratko obrazložitev strankinega zahtevka, ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katero je to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki jih glede na dejansko stanje narekuje odločitev v izreku odločbe ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje. Če obrazložitev odločbe take vsebine nima, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, pa tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla dejstev in okoliščin, ki so narekovale zavrnitev tožničinega predloga oziroma ni navedla dokazov za oceno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 30. člena Pravilnika za oprostitev opravljanja strokovnega izpita. Zato se odločba ne da preizkusiti, to pa po določbi drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do navedb tožnice, da izpolnjuje pogoje za oprostitev opravljanja strokovnega izpita v celoti ter se tudi opredeliti do predloženih dokazov.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki po določbi 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 350,00 EUR (in DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.