UPRS sodba II U 255/2011

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 325-012-40/2006-24 z dne 30. 9. 2010 se odpravi.

Vlogi kmetijskega gospodarstva A. za dodelitev nepovratnih sredstev iz kmetijske strukturne politike sofinancirane iz usmerjevalnega oddelka Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), ukrep Naložbe v kmetijska gospodarstva, Sklop 1, točka 6 se ugodi in se tožeči stranki priznajo nepovratna sredstva v višini 48.150,70 €

Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s tožečo stranko skleniti pogodbo o sofinanciranju v skladu z Javnim razpisom za ukrep Naložbe v kmetijska gospodarstva iz Enotnega programskega dokumenta 2004 - 2006 (EPD) za leto 2006.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2.212,32 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija), zavrnila vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev iz kmetijske strukturne politike sofinancirane iz usmerjevalnega oddelka Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), ukrep „Naložbe v kmetijska gospodarstva, sklop 1, točka 6“. V obrazložitvi odločbe Agencija navaja, da je tožnik vložil pravočasno in popolno vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa naložbe za kmetijska gospodarstva, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ukrep Naložbe v kmetijska gospodarstva iz Enotnega programskega dokumenta 2004 - 2006 (EPD) za leto 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, 52/06, 57/06 in 112/06, v nadaljevanju: Javni razpis). Ker so bila razpoložljiva sredstva omejena, je Agencija ob upoštevanju kriterijev, določenih v razpisni dokumentaciji, določila, da je moral projekt za priznanje sredstev doseči najmanj 59 točk. Tožnikov projekt je bil ocenjen s 53 točkami, zato je Agencija tožnikovo vlogo zavrnila z odločbo z dne 21. 12. 2006. Navedeno odločbo je Upravno sodišče s sodbo opr. št. U 636/2007 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pri tem je presodilo, da kriterij Javnega razpisa, po katerem tisti, ki javnih sredstev še ni prejel, prejme 15 točk, tisti, ki pa je prejel kakršnakoli, pa čeprav le minimalna sredstva, pa največ 2 točki, ne zagotavlja sorazmernosti in je zato nezakonit oz. v nasprotju z ustavnim načelom enakosti po 14. členu Ustave RS. Za takšno razlikovanje po stališču sodišča ni najti stvarno upravičenega in pravno legitimnega razloga, zato je sodišče naložilo prvostopnemu organu, da v ponovnem postopku pravilno uporabi materialno pravo, kar pomeni, da bo moral tožnikovo vlogo v delu, ki se nanaša na uporabo merila 11, ponovno točkovati in projektu tožnika dodeliti število točk, ki je sorazmerno znesku javnih sredstev, ki jih je tožnik dobil v zadnjem petletnem obdobju. Agencija je v ponovnem postopku tožnikov projekt na podlagi spornega merila 11 – že prejeta javna sredstva iz državnega proračuna oz. občinskih proračunov, oz. EU za naložbe v kmetijska gospodarstva v preteklem obdobju – ponovno ocenila z 2 točkama, ker je v zadnjih 5 letih za naložbe v kmetijsko gospodarstvo prejel manj kot 5 mio SIT. Pri tem je tudi navedla, da je tožnik skupaj z vlogo podal izjavo, da je seznanjen z vsebino Javnega razpisa in z razpisno dokumentacijo, ter da z obojim brez kakršnihkoli zadržkov v celoti soglaša. Iz tega izhaja, da se je tožnik strinjal z merili za izbor prejemnikov sredstev. Agencija vztraja pri svoji odločitvi, da je bila tožnikova vloga pravilno ocenjena s 53 točkami, zato jo je ponovno zavrnila.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 33110-12/2010/2 z dne 12. 5. 2011. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Agencija pri svoji odločitvi upoštevala ugotovitev sodišča, da je tožnik v obdobju zadnjih pet let prejel javna sredstva v skupni višini 67.000,00 SIT, kar pa ni imelo vpliva na končno oceno vlogo po merilu št. 11. Merila in pogoji za dodelitev nepovratnih sredstev so bila določena z Javnim razpisom. Pri tem je pomembno, da so bila merila in točkovalnik za ocenjevanje vlog vlagateljem znana vnaprej. Tožena stranka se tudi strinja z navedbo Agencije, da je tožnik skupaj z vlogo podal izjavo, da je seznanjen z vsebino Javnega razpisa ter da z njo soglaša v celoti. Sodišče pa v svoji sodbi upravnemu organu ni naložilo naj pravilno uporabi dan materialni predpis, ampak mu je naložilo, da naj le-ta sam skreira novo materialno pravo ne glede na v razpisni dokumentaciji določen točkovalnik, in tožnikovi vlogi dodeli sorazmerno število točk glede na že prejet znesek javnih sredstev. Tožena stranka meni, da niti prvostopni niti drugostopni organ nimata pravne in strokovne podlage, da bi sama spremenila merilo št. 11 in tako po lastni presoji ocenila sorazmernost razdeljevanja točk v okviru tega merila, saj bi s tem spremenila merila za dodeljevanje sredstev. Hkrati pa tudi izpodbijanje samega Javnega razpisa ni predmet upravnega postopka. Zaradi navedenega upravni organ napotkom sodišča, da naj spremeni predpis, ni mogel slediti, zaradi česar je izpodbijana odločba Agencije pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi navaja, da je Agencija izdala izpodbijano odločbo ne da bi upoštevala navodila iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 636/2007. Nad takšnim ravnanjem Agencije je tožnik presenečen oz. šokiran, da niti prvostopni niti drugostopni organ nista sledila napotkom v sodbi sodišča. S takšnim ravnanjem se povzroča nezakonito stanje, saj je na pravno mnenje in stališče sodišča vezan tako prvostopni kot drugostopni organ na podlagi 64. člena ZUS-1. Trditev, da upravni organ nima nobene strokovne in pravne podlage, je neutemeljena, saj je ravno prvostopni organ tisti, ki je pripravil in objavil Javni razpis in razpisno dokumentacijo. Ker upravno sodišče v svoji sodbi ni odločilo o tem, kdaj se šteje, da so bila sredstva prejeta za isti namen, tožnik poudarja, da je v letu 2005 prejel podporo za izvedbo agromelioracije (apnenje tal), ki pa ni bila predmet naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2006, zato ni mogoče šteti, da so bila pridobljena javna sredstva iz občinskega proračuna za isti namen. Iz navedenega razloga bi moral pri merilu št. 11 prejeti 15 točk, tako, da bi skupno število dodeljenih točk znašalo 66, kar pa bi zadostovalo za odobritev njegove vloge. Vztraja, da upravna organa nista pravilno ugotovila dejanskega stanja, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, saj je več kot očitno, da niti tožena stranka niti prvostopni organ nista sledila pravnemu mnenju sodišča. Prav tako zahteva povrnitev stroškov sodne takse v višini 148,00 € in upravne takse v višini 14,18 €.

Na glavni obravnavi dne 19. 12. 2012 je tožnik po pooblaščenki predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo Agencije z dne 30. 9. 2010 odpravi ter samo odloči, da se njegovi vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev na podlagi obravnavanega Javnega razpisa ugodi tako, da se mu priznajo nepovratna sredstva v višini 48.150,70 € ter da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o sofinanciranju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojo odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je v sodbi opr. št. U 636/2007 z dne 21. 10. 2009, s katero je odpravilo odločbo Agencije št. 325-012-40/2006-10 z dne 21. 11. 2006 in zadevo vrnilo Agenciji v ponoven postopek, zavzelo stališče, da je kriterij št. 11 Javnega razpisa – že prejeta javna sredstva iz državnega oz. občinskih proračunov oz. EU za naložbe v kmetijska gospodarstva v preteklem obdobju – v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS. Pri tem je navedlo, da točkovna lestvica, po kateri vlagatelj za prejeta sredstva do 5 mio SIT prejme 2 točki, za prejeta sredstva od 5 do 10 mio SIT 1 točko, za sredstva nad 10 mio SIT 0 točk, ter 15 točk, če sredstev v obdobju zadnjih 5 let ni prejel, neupravičeno postavlja v enak položaj oz. posredno diskriminira vlagatelje, ker so tisti, ki so prejeli relativno visoki znesek sredstev po številu prejetih točk izenačeni z vlagatelji, ki so jim bila javna sredstva dodeljena v relativno nizkem znesku. Za takšno razlikovanje po presoji sodišča upoštevaje test sorazmernosti ni najti stvarno upravičenega in pravno legitimnega razloga. Zaradi navedenega je Agenciji naložilo, da v ponovnem postopku tožniku dodeli po kriteriji št. 11 število točk, ki bo sorazmerno znesku javnih sredstev, ki ga je tožnik prejel v zadnjem 5 letnem obdobju. V zvezi s tem je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnik v relevantnem obdobju prejel javna sredstva v višini 67.000,00 SIT za izvedbo agromelioracije (apnenje tal).

V ponovljenem postopku Agencija niti tožena stranka nista upoštevala stališča sodišča v sodbi U 636/2007. Agencija je tako vlogo ponovno točkovala na podlagi točkovnika določenega v razpisni dokumentaciji, tožena stranka pa je v zvezi s tem navedla, da upravni organ ne more upoštevati stališča sodišča v navedeni sodbi.

V skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v primeru, ko sodišče upravni akt odpravi ter zadevo vrne organu v ponoven postopek, je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišče in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi. V ponovnem postopku tako sodišče v upravnem sporu ugotavlja, ali je upravni organ ravnal v skladu s pravnim mnenjem iz prejšnje sodbe. Če ugotovi, da ni, odločbo odpravi.

V skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sme sodišče v primeru, ko je bil upravni akt odpravljen, pristojni organ pa izda nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek, upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Navedena določba ureja pogoje in pooblastila sodišča za sojenje v sporu polne jurisdikcije. V skladu z navedeno določbo torej lahko sodišče samo odloči o stvari, če narava pravice to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če sodišče samo ugotovi dejansko stanje na glavni obravnavi.

Sodišče ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz navedene določbe za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Predmet postopka se nanaša na dodelitev nepovratnih sredstev na podlagi Javnega razpisa. V postopku pred Agencijo je bilo ugotovljeno, da je bila tožnikova vloga pravočasna, popolna ter je vsebinsko ustrezala pogojem Javnega razpisa, v zadevi pa je sporna ocenitev vloge po merilu 11 oziroma ustreznost ponderiranja navedenega merila. Glede na že zavzeto stališče v sodbi U 636/2007 je sodišče zaključilo, da narava konkretnega postopka dopušča odločanje o stvari. Prav tako je pristojni upravni organ v ponovljenem postopku izdal novo odločbo, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča v že citirani sodbi. Zaradi ugotovitve okoliščin, pomembnih za samo odločitev o stari, pa je sodišče opravilo glavno obravnavo. S tem so bili izpolnjeni pogoji za odločanje na podlagi 65. člena ZUS-1.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka (tožena stranka se glavne obravnave ni udeležila) sodišče že zavzetega stališča v sodbi U 636/2007 ni spremenilo. Javni razpis je v poglavju V. Merila za izbor določil merila za ocenjevanje vlog. V uvodnem pojasnilu je navedeno, da so merila opredeljena skladno z načeli opredeljenimi v programu EPD in PD. Merilo pod točko 11 se nanaša na že prejeta javna sredstva iz državnega, oz. občinskih proračunov oz. EU za naložbe v kmetijska gospodarstva v preteklem obdobju ter je ovrednoteno s 15 točkami. Navedeno merilo je podrobneje razčlenjeno v razpisni dokumentaciji (obrazec EPD-04.2), kjer je določeno, da prejeme 15 točk kmetijsko gospodarstvo, ki v zadnjih 5 letih še ni prejelo javnih sredstev za naložbe v kmetijska gospodarstva iz omenjenih virov; 2 točki kmetijsko gospodarstvo, ki je prejelo v enakem obdobju manj kot 5 mio SIT; 1 točko kmetijsko gospodarstvo, ki je prejelo od 5 do 10 mio SIT ter 0 točk kmetijsko gospodarstvo, ki je prejelo nad 10 mio SIT nepovratnih sredstev. Iz navedene ocenjevalne lestvice tako izhaja, da obstaja zelo velika razlika med tistimi vlagatelji, ki niso prejeli sredstev (15 točk) in tistimi, ki so prejeli zanemarljivo majhna sredstva (2 točki). Po drugi strani pa tudi ni bistvenega razlikovanja med tistimi vlagatelji, ki so prejeli minimalna sredstva (2 točki) in tistimi, ki so prejeli sredstva nad 10 mio SIT (0 točk). Za takšno točkovanje sodišče ni zasledilo podlage v omenjenih načelih EPD in PD. Prav tako pri ostalih merilih (1 do 10) ni takšnega nesorazmerja pri razčlenjevanju merila na ponderje. Tudi tožena stranka tekom postopka ni pojasnila razloga za takšno ponderiranje pri merilu 11, čeprav je vsebino Javnega razpisa in razpisno dokumentacijo pripravila Agencija, tožena stranka pa je k temu podala soglasje. Pri tem je tudi neupoštevno stališče upravnega organa, da se je tožnik strinjal s pogoji Javnega razpisa, kakor tudi da razpisni pogoji niso stvar sodnega postopka. V skladu s sodno prakso je morebitno nezakonitost razpisnih pogojev možno uveljavljati v okviru pravnih sredstev v zvezi z odločbo izdano v postopku javnega razpisa. Razpis je le eno od procesnih dejanj (ki sicer tudi ustvarja materialno podlago) v postopku izdaje posamičnega akta. Sodišče tako v okviru preizkusa izpodbijanega akta hkrati preizkusi pravilnost in zakonitost celotnega postopka, vključno z javnim razpisom in njegovimi pogoji. Navedene pravice tožnik ne izgubi tudi v primeru, ko je podal izjavo, da je seznanjen s pogoji razpisa ter se z njimi strinja, saj brez navedene izjave njegova vloga ne bi bila popolna in je organ sploh ne bi obravnaval. Glede na navedeno je sodišče zato ostalo pri svojem stališču v sodbi U 636/2007.

V obravnavanem primeru je tožnik v relevantnem obdobju prejel nepovratna javna sredstva v znesku 67.000,00 SIT, kar je bilo ugotovljeno že v zadevi U 636/2007. Navedeni ugotovitvi glede višine prejetih sredstev tožnik v tem postopku ne ugovarja, nasprotuje pa upoštevanju teh sredstev pri točkovanju po merilu 11. V zvezi s tem je sodišče že v prejšnjem postopku zavzelo stališče, da se v okviru merila 11 upoštevajo vsa sredstva pridobljena za naložbe v kmetijska gospodarstva ne glede na predmet konkretnega Javnega razpisa. Navedeno izhaja že iz opisa merila, ki govori o prejetih javnih sredstvih iz državnega ali občinskega proračuna ali sredstev EU za naložbe v kmetijska gospodarstva. Ker sama višina prejetih sredstev ni sporna, sodišče v zvezi z navedeno okoliščino ni zaslišalo tožnika, saj je vprašanje razlage predpisov stvar sodišča.

Glede na ugotovitev sodišča, da določba Javnega razpisa, ki se nanaša na točkovanje merila 11, ni skladna z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS, ter glede na višino prejetih sredstev v znesku 67.000,00 SIT (gre za zanemarljiv znesek v primerjavi z najvišjim zneskom določenim v merilu 11), je sodišče upoštevaje ustavno načelo, da je pri sojenju vezano na ustavo in zakon, presodilo, da je ob ustavno skladni razlagi določb Javnega razpisa treba sporno merilo razlagati tako, kot da tožnik v relevantnem obdobju ni prejel javnih sredstev za naložbe v kmetijsko gospodarstvo. Ob takšni razlagi je tožnik upravičen do 15 točk po navedenem merilu, kar ob že priznanih točkah po ostalih merilih znese skupaj 66 točk, to pa je zadostovalo za ugoditev tožnikovi vlogi. Po izračunu tožene stranke, kateremu tožnik ne ugovarja, je tožnik na podlagi obravnavanega Javnega razpisa upravičen do sredstev v višini 48.150,70 €, ki mu jih je sodišče s to sodbo priznalo. Po določbah Javnega razpisa in Uredbe o programih kmetijske strukturne politike in kmetijske politike razvoja podeželja za leti 2005 in 2006 postopek dodelitve sredstev poteka v več fazah, prav tako mora končni prejemnik izpolniti določene pogoje za izplačilo sredstev. Navedene obveznosti se natančneje določijo v pogodbi o sofinanciranju, zato je sodišče Agenciji tudi naložilo, da mora v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s tožnikom skleniti navedeno pogodbo o sofinanciranju.

Pooblaščenka tožnika je po opravljeni glavni obravnavi sodišču dostavila pripombe na zapisnik o glavni obravnavi. Navaja, da je pri neposrednem diktatu prišlo do pomanjkljivega zapisa tožbenega predloga, ker je izpadla besedna zveza „z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 11. 2006 dalje do plačila“ ter predlaga, da sodišče navedeno pripombo upošteva pri odločanju v obravnavani zadevi. Ker po koncu glavne obravnave tožbenega predloga ni več mogoče spreminjati, sodišče navedenega predloga tožnika ni moglo upoštevati.

Tožnik je v tožbi tudi zahteval povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo prvega odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče v primeru, ko v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na to, da je tožnik s tožbo uspel, je sodišče tožniku priznalo stroške v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v višini, priglašeni v stroškovniku pooblaščenke in sicer: nagrado za postopek (tar. št. 3100) v znesku 890,50 €, nagrado za narok (3102) v znesku 822,00 €, materialne stroške (6002) v znesku 20,00 €, za fotokopiranje (6000) 7,50 € ter za kilometrino (6003) 103,60 € (relacija Grosuplje – Maribor – Grosuplje: 280 km x 0,37 €). Skupno priznani stroški z 20% DDV znašajo 2.212,32, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Ni pa sodišče odločalo o povrnitvi plačane sodne takse, saj bo ta tožniku vrnjena na podlagi določb Zakona o sodnih taksah, vračilo upravne takse pa ni stvar sodnega postopka.

Sodišče je izpodbijani akt odpravilo in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1.