UPRS sodba II U 47/2012

Tožbi se ugodi. Odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33113-121/2009/26 z dne 20. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev po odločbi o pravici do sredstev št. 33113-121/2009/7 z dne 11. 8. 2009. Iz obrazložitve izhaja, da so bila tožniku z zgoraj navedeno odločbo o pravici do sredstev odobrena nepovratna sredstva v višini do 87.617,38 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 122-povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009, ki so bila razpisana na javnem razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 35/2009, za namen B - Naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa. Tožnik je dne 5. 9. 2010 vložil zahtevek za izplačilo z zgoraj navedeno odločbo odobrenih nepovratnih sredstev, katerega je še dopolnil dne 12. 9. 2010 in 19. 9. 2010. Služba za kontrolo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja je dne 9. 11. 2011 pri tožniku opravila kontrolo in ugotovila, da je traktor od nabave do dneva kontrole opravil že prvi servis in ima do tega dne opravljenih 190 delovnih ur. Tožnik je izjavil, da se predmetna investicija še ne uporablja za delo v gozdu. Dodatno je obrazložil, da je traktor popolnoma nov na kmetijskem gospodarstvu in da so vse delovne ure nastale v času od septembra 2011 do začetka novembra 2011 pri upravljanju stroja izven gozda, saj se gozdna dela še niso začela. Čas do pričetka dela v gozdu je uporabil tako, da je motor uigraval. Na osnovi tega agencija zaključuje, da je tožnik naložbo uporabil v nasprotju z namenom, za katerega mu je bila odobrena, in s tem ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev določenih v Zakonu o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba) in javnem razpisu ter je zato s sklicevanjem na 56. člen ZKme-1 zahtevek tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka je vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj le pavšalno navaja kršitev oziroma neizpolnjevanje pogojev oziroma kriterijev za dodelitev sredstev, pri tem pa ne opredeli, katere zakonske določbe Uredbe ali javnega razpisa naj bi tožeča stranka sploh kršila oziroma katerih pogojev oziroma kriterijev iz navedenih zakonskih določb in razpisne dokumentacije tožeča stranka naj ne bi izpolnjevala, vse to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Manjkajo namreč konkretni vsebinski razlogi, očitek uporabe traktorja „v nasprotju z namenom“ pa je podan popolnoma splošno in pavšalno. Tožeča stranka je prepričana, da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev sredstev. Glede izpolnjevanja pogoja uporabe predmeta investicije je določen zgolj minimalni obseg spravila lesa, to je 150 m3 na letni ravni, ki ga mora tožeča stranka zagotavljati v obdobju petih let po prejemu sredstev. Kako bo tožeča stranka traktor, za katerega je prejela podporo v višini 60 % kupnine, uporabljala izven predpisanega minimalnega obsega spravila lesa pa zakonske določbe, Uredba ali pogoji javnega razpisa ne določajo, niti uporabe ne omejujejo. Uporaba traktorja izven gozda ni nikjer prepovedana. Določen minimalni obseg 150 m3 lesa letno predstavlja manj kot 5 % zmožnosti oziroma amortizacije traktorja. Traktor in drugo mehanizacijo je treba uporabljati koristno, ne more pa biti namen dodelitve sredstev, da traktor stoji in se ne uporablja. Nepovratna sredstva predstavljajo zgolj 60 % celotne kupnine, kar prav tako govori v prid stališču, da lahko tožeča stranka izven določenega minimalnega obsega dela v gozdu prosto odloča, kaj in kje bo s traktorjem delala, saj je za nakup namenila tudi svoja lastna finančna sredstva. Obveznost tožeče stranke v petih letih opraviti spravilo najmanj 150 m3 lesa letno in obveznost poročanja pa lahko nastopita šele po prejemu finančnih sredstev, zato izpodbijana odločba tega sploh ne more ugotavljati. Razen tega tožeča stranka še navaja, da je cilj oziroma namen podpore tudi zagotavljanje večje varnosti pri delu, zato je tožeča stranka preventivno poskrbela za varno upravljanje z novim traktorjem pred uporabo v gozdu. Glede očitanega števila delovnih ur pa tožeča stranka pojasnjuje, da traktor kot delovne ure beleži ves čas, ko je motor traktorja v delovanju, ne glede na to, ali se premika ali pa samo stoji na mestu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema ugotovitve kontrolorja iz njegovega zapisnika z dne 9. 11. 2011 o opravljeni kontroli na kraju samem. Tudi v odgovoru na tožbo povzema iz odločbe razvidno ugotovitev, da gozdarska mehanizacija in oprema za sečnjo in spravilo lesa, ki so predmet investicije, niso vključeni v proizvodni proces za delo v gozdu, kljub temu pa ima traktor opravljenih 190 delovnih ur in prvi servis. Tožena stranka tako vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Pri svojih stališčih sta obe stranki vztrajali tudi v svojih pripravljalnih vlogah.

Tožba je utemeljena.

Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja je zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev zavrnila s sklicevanjem na 56. člen ZKme-1, ki v četrtem odstavku določa, da se zavrne zahtevek za izplačilo sredstev, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Sodišče se strinja s trditvijo tožeče stranke, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri pogoj za izplačilo sredstev, je tožeča stranka kršila s tem, ko je začela traktor uporabljati pred začetkom del v gozdu. Kot izhaja iz javnega razpisa, je obveznost tožeče stranke, da poseka in spravi vsaj 150 m3 lesa letno v zasebnih ali občinskih gozdovih na območju Republike Slovenije, to pa mora izvajati vsaj pet let po izplačilu sredstev. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožeča stranka kršila to obveznost, razen tega pa izpodbijana odločba tudi nobenega od drugih razlogov, ki bi eventualno utegnili biti podlaga za zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev ne navaja. Sklicuje se na to, da bi naj tožnik sredstva uporabil v nasprotju z namenom, za katerega so mu bila odobrena, pri tem pa ne pojasni, kateri je ta nedopusten namen oziroma namen v nasprotju s pogoji javnega razpisa. Zgolj dejstvo, da se traktor uporablja pred začetkom del v gozdu, pa ne pomeni nedopustne uporabe sredstev. Iz ugotovitev izpodbijane odločbe tako ne izhaja, da so podane okoliščine, ki omogočajo uporabo četrtega odstavka 56. člena ZKme-1.

Ker v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za uporabo četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, in je torej glede na takšne ugotovitve materialno pravo napačno uporabljeno, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) razjasniti dejansko stanje in ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev sredstev, določeni v točki IV. javnega razpisa, in nato ponovno odločiti v zadevi. Ob ponovni odločitvi je treba razloge za odločitev določno navesti, v primeru zavrnitve zahtevka pa natančno in konkretno navesti, kateri pogoj javnega razpisa ni izpolnjen. Zgolj sklicevanje na četrti odstavek 56. člena ZKme-1 za utemeljitev odločitve ne zadošča, saj predstavlja le podlago za zavrnitev zahtevka, če je zahtevek v nasprotju s pogoji iz javnega razpisa in drugih predpisov, kateri so ti pogoji, pa je treba določno ugotoviti.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).