VSRS Sodba II Ips 202/2011

Revizija se zavrne.

1Tožnik s tožbo uveljavlja plačilo nepremoženjske škode v višini 70.000 EUR, upoštevaje delno plačilo pa 56.648,76 EUR, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 21. 12. 2001, ko mu je pri prenašanju bremen po poledeneli površini spodrsnilo in se je pri delu hudo telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na temelju krivdne odgovornosti ter tožniku, upoštevaje že izplačan znesek odškodnine in njegov 25% soprispevek, prisodilo 4.962,03 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Priznalo mu je tudi zakonske zamudne obresti za že plačane zneske premoženjske škode.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča v njenem zavrnilnem delu iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali dejstvo, da tožena stranka sploh ni ugovarjala zatrjevani objektivni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke, zaradi česar je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ko je odločalo o vprašanjih, ki so izven podane trditvene podlage in izven zatrjevanj tožene stranke. Prav tako si razlogi sodbe, ki se nanašajo na objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, na katere se opira sodna odločba, nasprotujejo ter so nejasni in zmotni. Revident je že v okviru pritožbenih izvajanj izpostavil, da je ključni kriterij za ugotavljanje vrste odgovornosti to, da je tožnik delo opravljal na poledenelih tleh, ki pomenijo dodatno povečano nevarnost, izpodbijana sodba pa glede teh pritožbenih očitkov ni zavzela argumentiranega stališča, zato je izpodbijano sodbo v tem delu nemogoče preizkusiti. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti bi moralo sodišče uporabiti določbe o objektivni odgovornosti, prav tako je zmotna odločitev sodišč o 25% tožnikovi sokrivdi, saj bi sodišči morali ustrezneje vrednotiti dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke opustil potrebno skrbnost in tožniku ni zagotovil varnega in zdravega delovnega okolja, s tem pa prekinil vzročno zvezo med morebitnimi kršitvami tožnika. Naloga delovodje je, da delavce po potrebi prerazporedi na drugo delo. Zaključek o 25% samoprispevku je zmoten tudi zato, ker tožnik ni mogel vedeti, da bodo tla spolzka kljub posipu, ne da bi ga o tem opozoril delodajalec. V okviru opustitve potrebne skrbnosti delodajalca se kaže dejstvo, da je delavca napotil na teren, ki še ni bil posipan oziroma bi bil po posutju delodajalec dolžan preveriti, ali tla ustrezajo kriteriju varnega delovnega okolja. Iz teh razlogov revident meni, da je podana izključna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je povzročila pretrganje vzročne zveze med morebitnimi tožnikovimi opustitvami dolžnega ravnanja. Sodbi sta v delu, ki se nanaša na soprispevek tožnika, pomanjkljivo in pavšalno obrazloženi. Zmotno pa je uporabljeno materialno pravo tudi zaradi prenizko odmerjene višine odškodnine. Ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskih mnenj, so vrednotene prenizko, prav tako je dana premajhna teža tožnikovi prepričljivi izpovedbi. Sodišči pri odmeri odškodnine nista upoštevali še vedno trajajočih občasnih telesnih bolečin in glavobolov. Prav tako sta prenizko vrednotili ugotovitev izvedenca, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel hud primarni strah, ki je trajal od zavedanja situacije do prihoda v bolnišnico in je primerljiv s smrtnim strahom. Večjo težo bi sodišče moralo dati tudi dejstvu, da je tožnik vsaj teden po operaciji trpel intenziven sekundarni strah, zaskrbljenost pa je skupaj trajala skoraj 7 mesecev. Bistveno prenizka je tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je poškodba pustila trajne posledice in omejitve na vseh področjih njegovega življenja. Ugoditev zahtevku iz tega naslova v celoti utemeljuje zlasti ocena o obsegu trajne invalidnosti po tabeli ene izmed slovenskih zavarovalnic, po mnenju nevrologa je podana 40% trajna invalidnost, po mnenju otorinolaringologa pa še dodatnih 13%. Tožnik je zaradi posledic nezgode omejen pri opravljanju poklicnih dejavnosti, kot tudi pri aktivnostih v prostem času, čemur je sodišče dalo premajhno težo. Sodišči nista vrednotili tožnikovih omejitev in nezmožnosti, njegovih osebnostnih sprememb in sta bistveno prenizko vrednotili ugotovljeno dejstvo, da je tožnik sicer delovno in življenjsko funkcionalen, vendar z mnogimi omejitvami in bistveno manj kvalitetnim življenjem, kot ga je imel pred nesrečo. Tožnik je star 54 let in bo moral omejitve trpeti še povprečno 20 do 25 let. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Skaženost se kaže v 5 cm vidni brazgotini, katere predel je na otip rahlo udrt. Tudi leve strani čela ne guba in levo oko zapira z nekaj manjšo močjo. Nenadzorovano gubanje sproža odzive okolja in spraševanja o izvoru poškodbe, zaradi česar trpi tožnikova samopodoba in ga ovira na področju socialnega življenja.

Odgovor nasprotne stranke

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče:

- tožnik, ki je delavec podjetja G. s. p., se je 21. 12. 2001 med delom na gradbišču na L. telesno poškodoval, ko mu je pri pospravljanju gradbišča, točneje pobiranju traverz, spodrsnilo tako, da je padel;

- v nesreči je tožnik utrpel naslednje poškodbe: odprt zlom čelne, lične in senčne kosti na levi strani, raztrganje trde možganske opne v čelnem predelu, iztekanje možganske tekočine, raztrganine možganov v čelnem režnju, zlom spodnje čeljustnice in okvaro levega obraznega živca;

- teren, na katerem je tožnik padel, je bil raven, posut s peskom (dva ali tri mesece pred škodnim dogodkom je bil tam nameščen peščeni tampon); na tleh je bilo okoli 4-5 cm rahlega žledu, zaradi česar je bilo odrejeno posipavanje gradbišča s peskom, tal v okolici kontejnerjev pa tudi s soljo;

- tožnikov delodajalec S. s. p. je imel na dan škodnega dogodka zavarovano svojo civilno odgovornost pri toženi stranki po polici št. 4520497, po kateri je bila dogovorjena zavarovalna vsota v višini 6.500.000,00 SIT.

7Revizijsko sodišče zavrača očitke revizije, ki se nanašajo na procesne kršitve v smislu nejasnosti in zmotnosti razlogov izpodbijane sodbe glede zavrnitve objektivne odgovornosti oziroma nezmožnostjo preizkusa izpodbijane sodbe, zlasti glede neupoštevanja posebnih pogojev dela (poledenela tla). Že sodišče prve stopnje je argumentirano, logično in korektno predstavilo razloge za zavrnitev objektivne odškodninske odgovornosti in navedlo prepričljive razloge za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, prav tako pa se je opredelilo tudi do vpliva poledenelih tal na oceno temelja odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče, ki se je v izpodbijani sodbi izrecno sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe in jih pretehtalo kot logične in življenjske, je zadostilo standardu obrazloženosti instančne odločbe, zaradi česar ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi revizijski očitek, da sta sodišči spregledali dejstvo, da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, s katero bi oporekala zatrjevani objektivni odgovornosti, zaradi česar naj bi temelj odškodninske odgovornosti med strankama ni bil sporen, je neutemeljen, saj je ustrezne trditve tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo.

8Revizijsko sodišče zavrača očitke, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da v konkretnem primeru ni bila podana objektivna odgovornost tožene stranke, ter da je podana absolutna bistvena kršitev, ker razlogov izpodbijane sodbe glede zanikanja objektivne odgovornosti ni mogoče preizkusiti. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Ni sporno, da je tožnik pospravljal gradbišče in pobiral elemente na tleh. Takšno delo ne predstavlja nevarne dejavnosti. Glede na ustaljeno sodno prakso je

nevarna

dejavnost

tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pospravljanje gradbišča in gradbenega materiala, ki predstavlja zaključno fazo dejanj na gradbišču, zlasti če se takšno delo opravlja na tleh, samo po sebi ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Tudi dejstvo, da je tožnik padel zaradi narave terena, na katerem je delo opravljal, to je zaradi poledenelih tal, v konkretnem primeru ne daje podlage za sklepanje o objektivni odgovornosti tožene stranke. P

oledenela

tla

v zimskem času, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Po dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje je delodajalec zaradi poledenelosti tal začel posipavati gradbišče s soljo oziroma peskom, obenem pa je tudi tožnik glede na vse okoliščine primera moral spolzka oziroma poledenela tla pričakovati in se zato temu primerno gibati ustrezno previdno. Za tožnika torej nevarnost ni bila nepredvidljiva, neobičajna, ampak bi se nevarnosti in nastanku poškodb lahko izognil, da bi najprej preveril ali so tla, kjer bo breme prenašal (še vedno) poledenela in na kakšen način naj posledično pri delu postopa. Dejstvo je, da

poledenela

tla

v zimskem času niso varna in tudi hoja po njih ni varna, toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana in neobičajna(1).

9Sodišče je pravilno ocenilo tudi soprispevek tožnika v višini 25%, saj se je v dokaznem postopku izkazalo, da je pri svojem delu opustil potrebno pazljivost. Odgovorna oseba se (lahko) razbremeni (dela) odškodninske odgovornosti v sorazmerju z ravnijo neskrbnosti ravnanja oškodovanca. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je delodajalec pred pričetkom dela delavce opozoril na nevaren teren, saj je delavcem odredil posip s soljo in peskom, da pa ni izkazano, ali se je z opravljanjem dela pričelo po tem, ko je bilo posipano že celotno gradbišče, tudi mesto padca. V tem se kaže odgovornost delodajalca ter njegova neskrbnost ravnanja, hkrati pa je pri tem pomemben tudi soprispevek tožnika, ki je vedel za nevarnost terena, zaradi česar bi moral glede na delovne izkušnje in okoliščine obravnavanega dogodka postopati še posebno skrbno in previdno. Zagotavljanje ukrepov za zagotovitev varnosti pri delu je naloga delodajalca, vendar sme (in mora) delavec, ki pri delu naleti na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje pri delu, o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela. Z razlogi, s katerimi revizija napada odločitev sodišč o 25% soprispevku tožnika, v bistvu le pojasnjuje delodajalčevo splošno odškodninsko odgovornost, hkrati pa zmotno neskrbnost delodajalca navaja kot razlog za prekinitev vzročne zveze med neskrbnostjo tožnika in nastalimi posledicami. Pri vprašanju sokrivde oškodovanca namreč ne gre za vprašanje vzročne zveze, pač pa za morebitno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe v obsegu, ki se nanaša na neskrbnost ravnanja oškodovanca.

Glede višine

10Temeljni načeli za odmero denarne

odškodnine

za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine

odškodnine

in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine

odškodnine

zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

11S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik (ob škodnem dogodku star 45 let, zidar) v delovni nesreči utrpel odprt zlom čelne, lične in senčne kosti na levi strani, raztrganje trde možganske opne v čelnem predelu, iztekanje možganske tekočine, raztrganje možganov v čelnem režnju, zlom spodnje čeljustnice in okvaro levega obraznega živca. Sodišči sta pri odmeri višine odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjske škode pravilno in korektno ovrednotili bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Revident v bistvenem zgolj prepiše pritožbene očitke, katere pa je kot neutemeljene zavrnilo že pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo. Primerjava prisojene

odškodnine (27.800,00 EUR, kar predstavlja cca 30 povprečnih neto plač)

s prisojenimi odškodninami v tožnikovem podobnih primerih, potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene

odškodnine

v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

12Revizija tožeče stranke ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi II Ips 571/2005.