VSRS Sodba II Ips 309/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 15. 1. 1986, sklenjena med I. Ž. in njegovo ženo M. Ž. kot preživljancema in sinom Ž. Ž. kot preživljalcem glede ½ nepremičnin parc. št. ... k.o. ..., ki so vpisane v zemljiški knjigi v Krškem. Tožencem je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika. Glede pravdnih strank je pojasnilo, da je preživljanec I. Ž. med postopkom umrl, namesto njega je v pravdo vstopila njegova hči, že leta 1993 pa je prišlo do spremembe na strani preživljalca, saj so zaradi njegove smrti preživljalske obveznosti prevzeli njegovi pravni nasledniki – toženci.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pritožniki krijejo sami svoje pritožbene stroške. Glede na ugotovitve, da so v času, ko je preživljanec potreboval največ skrbi, saj ni mogel več samostojno hoditi in se hraniti, zanj skrbele pretežno druge osebe in da je bilo njegovo zdravstveno stanje pogosto slabo, tako da ga je bila sedanja tožnica prisiljena vzeti k sebi domov, je soglašalo z oceno sodišča prve stopnje, da toženci svojih obveznosti po pogodbi niso ustrezno izpolnjevali. Poudarilo je, da namen pogodbe, ki je bil predvsem v tem, da si preživljanec priskrbi pomoč za čas, ko bo zares obnemogel in jo bo dejansko potreboval, ni bil uresničen ob dejstvu, da je bila v tem času prva toženka kot glavna zavezanka odsotna, drugi in tretji toženec pa glede na lastne obveznosti pogodbe nista bila sposobna izpolnjevati tako, da bi bilo za preživljanca primerno poskrbljeno. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da je hči preživljanca prevzela njegovo oskrbo zato, da bi onemogočila izvrševanje sklenjene pogodbe, z dejansko utemeljitvijo, da je to storila zato, ker je oče nujno potreboval dodatno oskrbo, ki je s strani tožencev ni bil deležen. Pojasnilo je še, da ni relevantno, da je prva toženka o svojem odhodu v Ameriko obvestila preživljanca in je preživljanec na odhod prve toženke pristal, vendar to še ni pomenilo, da se je odrekel izvrševanju oskrbe, ki so se jo zavezali nuditi, pri čemer pa samo nudenje denarne pomoči glede na izrecna določila pogodbe ni moglo pomeniti njene izpolnitve.

3Toženci so zoper navedeno sodbo vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navajajo, da je stališče Višjega sodišča v Ljubljani glede pravne narave same pogodbe, zgolj ob spremenjenem senatu, drugačno. Višje sodišče je tako v zadevi I Cp 1287/2008 jasno navedlo, da mora upravičenec podati jasno zahtevo po izpolnjevanju pogodbe, sicer nima pravice zahtevati razveze, tega pa pokojni dedek ni nikdar zahteval. Družina Ž. je več kot 21 let živela skupaj in pretrpela marsikateri udarec usode. Pretežni del obveznosti tožencev je prevzela prva toženka, ki je s svojim denarjem skrbela za celotno kmetijo in vanjo vlagala znatna sredstva. Pomoč preživljanca je bila v tem, da je prevzel vlogo starejšega moškega v družini, dajal pa je predvsem moralno podporo prvi toženki in njenima otrokoma. Tako so živeli, dokler ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja pokojnika. Prva toženka je sicer za nekaj časa zapustila Slovenijo, vendar je bila odločitev sprejeta tudi skupaj s pokojnim, bil pa je tudi dogovor o tem, da se domov redno pošiljajo denarna sredstva, ki bodo omogočila življenje vsem ostalim na domačiji. Ni jasno kaj bi bilo napačno v odhodu prve toženke iz Slovenije, ko pa je ena od pogodbenih strank celo vzpodbujala takšno stanje in nanj izrecno pristala. Na strani preživljanca ni bilo nobenih eksplicitnih potreb oziroma dodatnih zahtev. Tako je bilo vse dokler se ni vmešala dejanska tožnica v tem postopku, A. A., ki je želela predvsem povračilo določenih opravil, ki jih ji toženci sicer ne oporekajo. Toženci v resnici niso kršili pogodbe in neizpolnjevali svojih obveznosti. Do odhoda starega očeta je prišlo po volji tožnice. Najprej je bil podan zahtevek za oskrbo, ko do tega ni prišlo, je bil povabljen center za socialno delo, ki naj bi ugotovil, kakšni so razlogi na strani dedka v zvezi z razvezo pogodbe. Ta je zatrdil, da sicer ne želi nazaj domov, ker se boji, da ne bi bil oskrbovan kot je pri svoji hčeri, ničesar pa ni rekel v smeri razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pokojni dedek v resnici ni vedel, da se vodi predmetni postopek, saj je skrbela zanj tudi druga toženka. Tako druga toženka kot tretji toženec sta bila doma, za dedka sta skrbela po svojih močeh in če bi bilo njuno angažiranje res tako slabo, bi bilo treba ugotoviti kršitev pogodbe in šele nato njeno razvezo. Ni nikakršne podlage za odločitev sodišča prve stopnje, in sicer že zaradi razloga, da se je pokojni dedek preselil k A. A. zaradi slabega zdravstvenega stanja in ne iz razlogov, da bi tožencem onemogočil izvajanja pogodb o dosmrtnem preživljanju. Kaj naj bi toženci storili, ko je prišlo do zahteve za razvezo pogodbe oziroma pred tem po plačilu oskrbnine, ni jasno. Ni bila njegova prava volja, da bi odvzel del nepremičnin tožencem, ampak je šlo za odločitev njegove hčere.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Na vse relevantne revizijske trditve je, ker je revizija tožencev dobeseden prepis pritožbe (razen v delu sklicevanja na II Cp 1287/2008), odgovorilo že drugostopenjsko sodišče. K stališčem, ki jih je zapisalo v izpodbijani sodbi, ni kaj dodati. Revizijsko sodišče tako zgolj poudarja, da so bistvene ugotovitve te, da so v času, ko je preživljanec zares obnemogel in je pomoč, ki naj bi mu jo nudili toženci po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, dejansko potreboval, bili prva toženka kot glavna zavezanka odsotna, druga toženka in tretji toženec pa glede na lastne obveznosti pogodbe nista bila sposobna izpolnjevati tako, da bi bilo za preživljanca primerno poskrbljeno. Te povsem ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu norme tretjega odstavka 561. člena Obligacijskega zakonika (neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi), ki utemeljuje konkretno odločitev o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

7Dejansko stanje v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1287/2008, na katero se sklicujejo revidenti, je v bistvenem drugačno od obravnavanega. V omenjeni zadevi (ki je bila tudi revizijsko preizkušena in potrjena s sodbo II Ips 131/2009) je tožnik onemogočal in neutemeljeno odklanjal izpolnjevanje obveznosti – vzrok za neizpolnjevanje pogodbe je izviral iz doživljajske sfere tožnika kot preživljanca, zato je bilo zavzeto stališče, da tožnik nima pravice zahtevati razveze pogodbe, ne da bi prej terjal izpolnitev pogodbenih obveznosti, bodisi predlagal ustrezno spremembo pogodbe. V obravnavanem primeru vzroki za neizpolnjevanje obveznosti iz pogodbe niso izvirali iz tožnikove sfere, poleg tega pa je trditev revidentov, da tožnik izpolnjevanja pogodbe ni zahteval, tudi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami v izpodbijani sodbi, iz katerih izhaja, da je bil dan tudi poziv za sporazumno ureditev razmerja, vendar do dogovora ni prišlo, ne v smislu ponovnega prevzema oskrbe s strani tožencev, niti v obliki plačila nadomestila dejanski oskrbnici.

8Glede na navedeno je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).