VDSS sodba Pdp 887/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala odpravo oziroma razveljavitev sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za ….., Komisija za preizkus ocene z dne 1. 3. 2011 in vrnitev zadeve v nov postopek oziroma spremembo sklepa, tako da se tožeča stranka za leto 2010 oceni z oceno odlično (I. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.252,50 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče s pravno odločilnimi dejanskimi vprašanji ni ukvarjalo, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Ocena tožnika je nepravilna, postopek ocenjevanja pa je bil na prvi in drugi stopnji nepravilno izpeljan. V razlogih sodbe so izpovedi prič le deloma povzete, dokazne ocene posameznih dokazov sodišče ni podalo. Razlogi sodbe v prvi vrsti temeljijo na izpovedbi A.A., ki je izpovedal, da je tožnik v letu 2010 varovanje tujih delegacij opravljal zelo profesionalno, v skladu z usmeritvami, ker pa je bil mnenja, da je imelo ravnanje tožnika v zadevi A širše posledice na delovanje enote, opravljeno delo ni bilo ocenjeno visoko nad pričakovanji. Rep je tožnika slabše ocenil zaradi napak v zadevi A. Tožnik je opisal sprejem darila – ure in denarja – ki se mu ni mogel izogniti, ker bi bila zavrnitev darila nevljudna in neobičajna. Izpovedal pa je tudi, da je o tem obvestil nadrejene. Denar je izročil sodelavcem šele po odločitvi nadrejenih. Kazenska ovadba zoper tožnika je bila zavržena. Ocena verodostojnosti izpovedbe priče A.A. je problematična, saj priča ni znala pojasniti razlogov za oceno po posameznih kriterijih. Tožnik je bil v kritičnem času neupravičeno šikaniran s strani nadrejenega. Postopek pritožbenega organa je bil pristranski in nezakonit. Član komisije B.B. je zanikal, da bi komisiji dal podatke v zvezi s tožnikovim delom v zadevi A, zato je njegova verodostojnost vprašljiva. Po izpovedi priče C.C. komisija ni objektivno preverila subjektivne ocene člana komisije. Izpodbijana sodba tudi nima dokazne ocene glede izpovedi D.D., ki je med drugim navedel, da je komisija svoje zaključke črpala iz sredstev javnega obveščanja in da je glede ocene govoril z A.A., vendar se o vsebinskih razlogih glede ocen nista pogovarjala. A.A. v zvezi z oceno komisiji ni dostavil dokumentacije, le vztrajal je pri svoji oceni. Sodišče se z odločilnimi vprašanji sploh ni ukvarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi.

Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje naslednje:

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo ocenjevanje delovne uspešnosti tožnika izvedeno v skladu z veljavnimi predpisi, ki urejajo to področje. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) v 16. do 20. členu ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl – Uredba). Javni uslužbenec se oceni enkrat letno, ocena je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva. Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo, veljavna pa je ocena, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo. Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca izpolni nadrejeni, ki mora javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo.

Na podlagi listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek ocenjevanja izpeljan pravilno, tako na prvi kot na drugi stopnji, ter da je bila sprejeta letna ocena, ki temelji na oceni vseh postavk, pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena in prepričljiva, tako da ni mogoče pritrditi pritožbi, ki sodišču prve stopnje očita, da je izpovedi prič le delno povzelo in da ni dokazno ocenilo posameznih dokazov. Prav tako ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, ki izraža dvom v verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, zlasti E.E., saj za to ni nobenega utemeljenega razloga. Le pavšalnih trditev, da naj bi bil tožnik v kritičnem času šikaniran s strani nadrejenega, ni mogoče upoštevati, zlasti ker iz izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da bi bilo takšno mnenje tožnika utemeljeno in da bi bila sporna ocena posledica šikaniranja tožnika s strani nadrejenega.

Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izpoved tožniku neposredno nadrejenega delavca E.E., ki je, čeprav tožnik trdi nasprotno, ustrezno in dovolj natančno pojasnil svojo oceno. Pri tem je izpostavil tudi poslabšanje odnosov med zaposlenimi v enoti, ki ni bilo le posledica tožnikovega ravnanja ob obisku katarske delegacije, ampak je bilo povezano z občasnim neprimernim vedenjem tožnika do podrejenih, na katerega je tožnika tudi opozarjal.

Tudi postopek preverjanja ocene na komisiji, katerega potek so opisale zaslišane priče – člani komisije, ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, je potekal korektno, brez bistvenih pomanjkljivosti. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je sprejeta letna ocena tožnika pravilna in da je postopek ocenjevanja potekal v skladu s predpisi in ob upoštevanju vnaprej določenih kriterijev za ocenjevanje, je torej pravilna in zakonita.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).