VSL sodba IV Cp 1024/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožniku, da od dneva izdaje sodbe za preživljanje mld. otroka plačuje preživnino v znesku 270,00 EUR mesečno ter še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

2Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta stranki sklenili delno sodno poravnavo, s katero je otrok formalno res dodeljen materi, a stiki med očetom in sinom dejansko potekajo tako, da otrok pol tedna oz. meseca preživi z očetom. Starša tako v enakem obsegu skrbita za otrokove potrebe, posledično pa je tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje pri določitvi tožnikove preživninske obveznosti. Zato bi morala biti zneska za prehrano in stroške bivanja otroka razpolovljena in bi torej namesto s prvostopenjsko sodbo določenih 100,00 EUR in 60,00 EUR, morala znašati 50,00 EUR in 30,00 EUR. Poleg tega pa naj bi sodišče napačno izračunalo strošek prehrane otroka, saj naj bi iz računov, ki jih je na naroku predložil tožnik, izhajalo, da znašajo mesečni stroški prehrane 3-članske družine cca 180,00 EUR, kar pomeni, da pride delež otroka 60,00 EUR (in ne 100,00 EUR). Ker pa se otrok pol meseca prehranjuje pri očetu, je treba ta znesek še razpoloviti na 30,00 EUR. Sodišče je napačno izračunalo tudi stroške šolanja otroka, v sodbi se ni opredelilo, ali je sledilo tožnikovi navedbi, da znaša mesečni strošek malice za otroka 60.00 EUR, ali navedbi toženke, da znaša 80,00 EUR. Poleg tega pa šolsko leto traja le 10 mesecev in bi sodišče torej moralo strošek malice in plavanja otroka (obšolska dejavnost) temu primerno razporediti v kontekstu celega leta. Glede na navedeno je tožnik mnenja, da znašajo stroški preživljanja otroka 260,00 EUR in ne 360,00 EUR kot je sodišče zmotno ocenilo. Sodišče tožniku tudi napačno pripisuje, da prejema najemnino za lokal v višini 470,00 EUR. Tožnik ne prejema nobene najemnine, saj je lastnik lokala njegova družba, ki pa posluje z izgubo, kot izhaja iz bilanc družbe, ki jih je predložil. Ob tem še navede, da ima toženka brezplačen najem poslovnega prostora v hiši toženca (v vrednosti 300,00 EUR), kar bi moralo sodišče tudi upoštevati. Prav tako sodišče napačno ugotovi prejemke toženke, ki jih izračuna na podlagi potrdila DURS, saj iz teh podatkov ni mogoče realno zaključevati o dejanskih prihodkih toženke. Sodišče bi moralo v okviru svojega materialnega procesnega vodstva na podlagi 408. člena ZPP samo priskrbeti podatke o dejanskih prilivih na račun toženke. Po mnenju tožnika torej iz navedenega izhaja, da razmerje med dohodki tožnika in toženke ni 3:1, kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče, ampak ima tožnik le za cca. 1/3 višjo plačo.

3Toženka je pravočasno odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravna podlaga določitvi preživnine je v 129. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjihi (ZZZDR), po katerem se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Preživnina, ki jo določi, sodišče mora biti torej v ravnovesju med navedenimi pravno odločilnimi dejavniki. Njihovo vsebino določata zakon in sodna praksa. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (2. odstavek 129.a člena ZZZDR). Izhodišče za njeno odmero pa je otrokova korist, tako, da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka (1. odstavek 129.a člena ZZZDR). Prav v tem je vsebina starševske dolžnosti preživljanja, ki morajo v ta namen storiti vse, kar je v njihovi moči, da za to zagotovijo ustrezna sredstva, ki niso omejena le na dohodke iz naslova dela, ampak vsega premoženja, s katerim starši razpolagajo.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo mesečne potrebe mld. otroka pravdnih strank v znesku 360,00 EUR, in sicer za prehrano 100,00 EUR mesečno, za stroške povezane s šolanjem in obšolske dejavnosti (šolske potrebščine, šolska malica, tečaj plavanja, šolski izleti, predstave, šola v naravi) 120,00 EUR mesečno, za oblačila in obutev 50,00 EUR mesečno, za stroške razvedrila, zabave in igrač 30,00 EUR mesečno ter stroške bivanja oziroma t.i. kolektivne stroške 60,00 EUR mesečno. Pritožbene navedbe tožnika, da otrok preživi polovico časa pri tožniku in bi bilo zato potrebno stroške prehrane in bivanja otroka prepoloviti ter da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo stroške prehrane in šolanja otroka, so neutemeljene. V skladu z delno sodno poravnavo je otrok zaupan v varstvo in vzgojo materi, zato je skrb za njegovo vzgojo in varstvo prvenstveno na njej. Enako velja tudi glede stroškov bivanja. Pri tem pa pravdni stranki še vedno živita skupaj v istem gospodinjstvu v hiši tožnika (na tej podlagi so tudi ocenjeni stroški bivanja otroka - stroški elektrike, ogrevanja, vode, komunale). Vendar pa se bo tožena stranka po tožnikovih trditvah v tožbi v kratkem izselila iz tožnikovega stanovanja (s predlogom za določitev preživnine od izdaje sodbe dejansko urejata sporno razmerje za naprej), kar bo nedvomno povečalo stroške bivanja otroka npr. najemnina za primerno stanovanje. Poleg tega ne gre za matematično natančno ugotovljen obseg potreb, ampak za njihov okviren obseg, ki sta ga oba starša tako kot že doslej nedvomno zmožna zagotavljati. Nasprotnega tudi nihče ne zatrjuje.

7Tožnik pa tudi neutemeljeno izpodbija porazdelitev preživninskega bremena med pravdni stranki.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ne prejema najemnine za lokal v centru Kranja, ker naj bi bila lastnik lokala družba. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je lastnik dveh stanovanjskih hiš: hiše, v kateri prebiva skupaj s toženo stranko, in hiše v centru Kranja, kjer je lokal, ki ga oddaja v najem. Izpovedal je še, da najemnine ne prejme neposredno, ampak se ta nakazuje družbi za odplačilo njenega kredita. Tožnik torej ni navedel, da naj bi bila družba lastnica lokala, ampak da je lastnik on. Najemnina je njegov dohodek, pri tem pa ni pomembno, v kaj ga preusmerja.

9Sodišče prve stopnje je s tem, ko je vpogledalo v potrdilo DURS, iz katerega izhajajo neto dohodki toženke, ugotovilo preživninsko zmožnost toženke. Drugega dokaza pa tožnik tudi ni predlagal.

10Tudi če razmerje med dohodki pravdnih strank ni 3:1, pa je nedvomno v takem razmerju njuna preživninska zmožnost, ki je edino pravno relevantna za določitev zneska preživnine, glede na ugotovitve, da je tožnik, poleg tega, da ima višje dohodke od toženke, lastnik dveh hiš in družbe. Njegovi dohodki in lastništvo nepremičnin izkazujejo, da bo nedvomno zmogel plačilo dosojene preživnine. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka ni uveljavljala stroškov pritožbenega postopka, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k razjasnitvi zadeve, zato so se njeni stroški izkazali za nepotrebne in jih je dolžna nositi sama.