VSL sodba I Cp 2191/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 294,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 3.475,32 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 953,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) ne določa, da je električni pastir sploh zaščitno sredstvo, tega pa ne določa niti podzakonski akt. Električni pastir brez količkov oziroma nosilcev v nobenem primeru ni ustrezno zaščitno sredstvo. Izpovedbi M. M. in V. Vr. potrjujeta neresničnost trditev toženke, da je bila tožniku ponujena konkretna oprema za postavitev električnega pastirja vključno s količki. Glede na tožnikove trditve, da pastirja ni sposoben postaviti sam, je jasno, da kos žice, kateri se izroči kmetu, naj ga sam postavi, ni ustrezno zaščitno sredstvo. Tožnik je zahteval od tožene stranke 3. 9. 2010, da postavi predlagano zaščitno sredstvo, toženka pa se na to ni odzvala. Tudi izpoved V. Vr. potrjuje neresničnost trditve toženke o pripravljenosti nuditi vso potrebno pomoč pri postavitvi pastirja. Zato ni utemeljen zaključek, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar. Vnaprej pripravljene izjave s strani toženke o odklonitvi pastirja kažejo njen pravi namen, da se reši odgovornosti za škodo. Tožnik ni znal in ni mogel sam postaviti pastirja po tem, ko je bil posejan pridelek. M. V. je povedal, da pastirja ne sme postavljati po sosedovem, če pa bi ga hotel postaviti po svojem, bi moral požeti celo vrsto pridelka, kar bi povzročilo težave z odobrenimi subvencijami. Tožnik je v svoji pripravljalni vlogi zatrjeval, da v opisanih okoliščinah električni pastir ni primerno zaščitno sredstvo. Tožnik je s priporočenim pismom z dne 24. 9. 2010 priglasil naknadno povzročeno škodo, vendar toženka sploh ni opravila ogleda. Te trditve toženka ni prerekala, zato velja kot nesporna. Ker toženka ni izpolnila svoje dolžnosti z ogledom prijavljene škode, je tožnik imel pravno podlago za angažiranje izvedenke zaradi ugotovitve višine škode. Povračilo potnih stroškov toženke v višini 480,00 EUR je neutemeljeno priznano, saj bi toženka lahko angažirala odvetnika v Č. oziroma vsaj na območju dolenjskega območnega zbora. Toženka sicer lahko izbere zastopnika tudi iz drugega kraja, vendar mu je v tem primeru dolžna sama plačati stroške.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Električni pastir je v praksi uveljavljeno ustrezno zaščitno sredstvo (primerjaj drugi odstavek prej veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč). ZDLov-1 v 53. členu posebej ne opredeljuje zaščitnih sredstev, ker je ureditev minimalnih pogojev ustrezne zaščite posameznih nelovnih površin prepuščena podzakonskemu aktu (šesti odstavek 53. člena ZDLov-1). Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik zavrnil električnega pastirja, ki mu ga je zaradi zaščite poljščin pred divjadjo ponudila toženka, to pa zato, ker ni hotel očistiti parcele po liniji postavitve električnega pastirja, čistiti pa bi moral po sosedovem ob meji. Drugih razlogov za odklonitev ni navedel (izjava v prilogi A6) in svojih drugačnih trditev v tej pravdi (odklonitev prevzema električnega pastirja zaradi nepopolne opreme in neznanja postavitve) ni dokazal. Izpovedbe prič M. M., V. Vr. in M. V. teh tožnikovih trditev ne potrjujejo.

6Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik neutemeljeno zavrnil ponujeno zaščitno sredstvo oziroma, da ni ravnal kot dober gospodar (prvi in drugi odstavek 53. člena ZDLov-1), kakor tudi, da bi moral ponujeno zaščitno sredstvo sprejeti. Če bi se slednje izkazalo kot neustrezno bi tožnik šele tedaj lahko terjal od toženke povrnitev škode. V tem pogledu se tožnik neutemeljeno sklicuje na svoj dopis z dne 3. 9. 2010. Škodo, ki jo je tožniku po njegovih trditvah divjad povzročila 1. 9. 2010 oziroma jo je tega dne ugotovil, trpi tožnik sam, saj je neutemeljeno zavrnil predhodno ponujeno zaščitno sredstvo (četrti odstavek 53. člena ZDLov-1).

7V dopisu z dne 3. 9. 2010 je tožnik toženki še sporočil, naj postavi električnega pastirja, ker sam ni usposobljen za njegovo postavitev. Ta izjava pomeni, da si je tožnik premislil oziroma, da je bil po predhodni zavrnitvi električnega pastirja (izjava v prilogi A6) le-tega pozneje pripravljen sprejeti kot zaščitno sredstvo. Toženka bi zato morala upoštevati to spremembo tožnikovega stališča in poskrbeti za zavarovanje tožnikovih nepremičnin (v sodelovanju s tožnikom). Ker tega ni storila, bi toženka lahko odgovarjala tožniku za tisto škodo, ki jo je divjad morda povzročila po 3. 9. 2010 in jo je tožnik po svojih trditvah prijavil toženki z dopisom, ki ji ga je priporočeno poslal 24. 9. 2010. Vendar pa tožnik te naknadno povzročene škode s strani divjadi ni konkretiziral. Ni opredelil, na katerih nepremičninah je bila povzročena, v čem se kaže in koliko sploh znaša (tudi dopisa, ki ga je poslal toženki 24. 9. 2010, ni predložil). Tudi iz cenilnega poročila M. I. ni razvidno, koliko znaša škoda, ugotovljena 1. 9. 2010 in koliko znaša naknadna škoda, ki jo je tožnik prijavil 24. 9. 2010. Ker tožnik v svoji trditveni podlagi ni substanciral te naknadno povzročene škode, se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z njeno presojo.

8Prvo sodišče je utemeljeno priznalo toženki tudi potne stroške njenega pooblaščenca za prihod na naroke. Gre za izdatke za storitve odvetnika, ki jih je upravičen zahtevati na podlagi 2. člena ZOdvT, v zvezi s tarifno številko 6003. Mandatno razmerje med stranko in odvetnikom je zaupno. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, kateremu zaupa, odvetnik pa je pri opravljanju odvetniškega poklica upravičen do plačila nagrad in izdatkov v skladu z ZOdvT. V novih družbenih razmerah ni razloga, da nasprotna stranka, ki ne uspe v pravdi, ne bi bila dolžna povrniti drugi stranki vseh stroškov, do katerih je na podlagi ZOdvT upravičen njen odvetnik (prvi odstavek 154. člena ZPP). Okoliščina, da je odvetnik upravičen (v okviru razmerja med njim in stranko) do potnih stroškov za poslovno potovanje pri uporabi lastnega motornega vozila brez posebnega dogovora s stranko, če cilj potovanja ni oddaljen več kot 400 km (drugi odstavek tarifne številke 6003), pretehta tudi pri oceni, da gre v tem okviru za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato je prvo sodišče pravilno odločilo tudi v stroškovnem delu. Dodati je še, da se zadeva II Cp 3142/2011, na katero se sklicuje tožnik, nanaša na bistveno drugačno situacijo kot je obravnavana zadeva.

9Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavlja nagrada za postopek s pavšalnim zneskom izdatkov iz tarifne številke 6002 in z DDV, v skladu z določili ZOdvT, v skupni višini 294,72 EUR. V primeru zamude s plačilom je tožnik dolžan plačati toženki tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).