UPRS sodba I U 831/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Agencija RS za okolje je kot prvostopenjski upravni organ zavrnila zahtevo tožnice za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo – povečanje akumulacijskega bazena za zasneževanje na R. polju, na zemljišču parc. št. 1003/127, 1003/128, 1003/129, 1003/130, 1003/131 in 1003/132, vse k.o. ….

V obrazložitvi navaja, da je gradnja v nasprotju z 28. točko prvega odstavka 13. člena Zakona o triglavskem narodnem parku (ZTNP-1), zavrnitev pa utemeljuje tudi z vidika kumulativnih vplivov (8. člen Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, v nadaljevanju Pravilnik) in načela previdnosti (3. člen Pravilnika) v zvezi z vplivi nameravanega posega na klasifikacijske vrste obravnavanega območja Natura 2000, predvsem na klasifikacijsko vrsto koconogih kur, med njimi še posebej divjega petelina. Ugotavlja, da so se na območju R. polja pritiski na okolje in naravo v zadnjih letih bistveno povečali, predvsem z leta 2009 dokončno izgradnjo biatlonskega centra z večnamenskim centralnim objektom (Hotel …). Z vidika povečanja kumulativnih vplivov (nemir, prisotnost ljudi) obstaja velika verjetnost, da lahko posegi na R. polju kritično ogrozijo stanje populacije koconogih kur, še posebej divjega petelina. Pri tem opozarja na povečan obseg zasneženih prog tudi v času, ko naravnega snega še ni, in hrup, ki ga povzroča delovanje snežnih topov. Sklicuje se na primerljive raziskave, kot je na primer „Upadanje populacije in možni vzroki za ogroženost divjega petelina Tetrao urogallus v Škofjeloškem, Cerkljanskem in Polhograjskem hribovju in druge“, ki kažejo na negativne vplive smučarskih centrov na divjega petelina. Rezultate monitoringa divjega petelina na vplivnem območju B. centra na … 2001 ocenjuje za nezanesljive, saj triletno spremljanje stanja ni zadosti dolgo obdobje, da bi lahko zanesljivo zatrdili, da B. center nima negativnih vplivov na populacijo divjega petelina na območju R. polja. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožniku na podlagi predloženih dokazov ni uspelo dokazati, da poseg ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje območja in na načelu previdnosti (prvi odstavek 3. člena Pravilnika), po katerem mora organ v primeru utemeljenega dvoma, da bi poseg utegnil škodljivo vplivati na varstvene cilje območja, odločiti v korist narave.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi se sklicuje na 28. točko 13. člena ZTNP-1, po kateri je na območju Triglavskega narodnega parka prepovedano graditi površinske vodne zbiralnike, razen zbiralnikov za napajanje živine. Pritrjuje tudi negativni oceni presoje sprejemljivosti posega v naravo prvostopenjskega upravnega organa. Pri tem se sklicuje na mnenje Zavoda RS za varstvo narave, ki je z veliko verjetnostjo ocenil, da ima spremenjen (povečan) vodni zbiralnik v povezavi z že izvedenimi posegi bistven vpliv na eno od klasifikacijskih vrst, ohranjanje ugodnega stanja katere je varstveni cilj tega varovanega območja. Navedeno je ob upoštevanju načela previdnosti zadostovalo za izdajo negativne odločbe. Sklicuje pa se tudi na mnenje upravljalca Triglavskega narodnega parka, ki glede kumulativnih vplivov še bolj nazorno priča o škodljivosti vplivov že izvedenih posegov na zavarovano območje. Pritožbeni ugovor, da prvostopenjski upravni organ ni upošteval podatkov že izvedenih monitoringov divjega petelina zavrača kot neutemeljen, saj je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe navedeno, da triletno spremljanje stanja ni dovolj dolgo obdobje, na podlagi katerega bi bilo mogoče z zanesljivostjo sklepati, da škodljivih vplivov ni.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava, saj toženka ni uporabila določil 74. in 75. člena ZTNP-1 in določil 61.a do 61.h člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park v občini Bohinj (Uradni vestnik občine Bohinj št. 2/09). Iz navedenih določil je razvidno, da je poseg – povečava vodne akumulacije na 5400 m3 v sklopu športno rekreacijskega centra R. polje na …, ne glede na 28. točko prvega odstavka 23. člena ZTNP-1, dovoljena. Pri tem navaja, da gre za poseg, ki je dovoljen tudi zaradi zagotovitve zadostnih količin vode kot ukrepa za varstvo pred požarom.

Kot zmotne, pavšalne in dokazno nepodprte pa ocenjuje tudi razloge, s katerimi toženka utemeljuje zavrnitev izdaje naravovarstvenega soglasja iz razloga povečanja kumulativnih vplivov. Meni, da so vsa vprašanja, povezana s presojo kumulativnih vplivov na okolje, ki jih izpostavlja toženka, vprašanja strokovne narave, na katera bi morali podati odgovore izvedenci ustrezne stroke. Ponavlja pritožbene navedbe, da povečana vodna akumulacija ne pomeni avtomatično tudi za 3,86-krat povečanega obsega zasneževanja prog in za 3,86-krat daljšega obratovanja snežnih topov. Povečana akumulacija omogoča enkratno zasnežitev tekaških prog in strelišča za potrebe treningov in tekmovanj, kar pomeni, da se zasnežitev lahko izvede le enkrat, kar predstavlja racionalno obliko zasneževanja na začetku zimske sezone in je kot taka manj obremenjujoča, kot če bi bilo treba vodo za potrebe zasneževanja po izpraznitvi vodne akumulacije dovažati s tovornjakom. Do teh razlogov se toženka ni opredelila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Opozarja na dejstvo, da rezultati monitoringa divjega petelina na vplivnem območju B. centra na … 2011 za zadnje triletno obdobje kažejo pozitivne trende in dajejo pozitivno oceno doseganja ohranitve ugodnega stanja populacije na vplivnem območju. Poleg tega Zavod RS za varstvo narave v mnenju z dne 23. 12. 2010 vpliv povečane akumulacije na populacijo divjega petelina ocenjuje kot nebistven pod pogoji izvedbe omilitvenih ukrepov. Zato ni utemeljeno zaključiti, da naj bi obstajala velika verjetnost, da povečana vodna akumulacija sama po sebi ali v povezavi z drugimi obstoječimi vplivi na R. polju lahko dolgoročno in kritično ogrozi stanje populacije koconogih kur in divjega petelina na tem območju. Ker v ugotovitvah dejanskega stanja ni izkazana objektivna in dokazno podprta podlaga, ki bi kazala na to, da gre za poseg, ki bi škodljivo vplival na varstvene cilje obravnavanega območja, toženka ni imela podlage za uporabo previdnostnega načela. Tožbi prilaga še poročilo o monitoringu divjega petelina na vplivnem območju B. centra na …, ki ga je 25. 5. 2012 izdelal Zavod za gozdove, iz katerega izhaja, da je zastopanost z aktivnimi petelini na rastiščih vplivnega območja dobra ter da se v zadnjem letu stanje ni bistveno spremenilo in da stanje z vidika zastavljenih varstvenih ciljev ohranitve ugodnega stanja populacije terja pozitivno oceno. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek, tožniku pa prizna povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo naravovarstvenega soglasja, ki ga ureja 105. člen Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Po prvem odstavku tega člena je treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s področja graditve objektov.

V obravnavani zadevi gre za legalizacijo neskladno zgrajenega akumulacijskega bazena (namesto bazena prostornine 1400 m3 je bil zgrajen bazen prostornine 5400 m3) za zasneževanje na … polju. Ker takega postopka ZGO-1 ne ureja posebej, je enak postopku pridobitvi gradbenega dovoljenja za objekt, ki ga stranka šele namerava zgraditi.

V zadevi ni sporno, da gre za poseg na zemljišču, ki se nahaja v 3. varstvenem območju Triglavskega narodnega parka, kjer velja ZTNP-1, na posebnem varstvenem območju Julijske Alpe (SPA_SI5000019), ki je določeno z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (Uradni list RS, št. 48/04) in na območju geomorfološke naravne vrednote državnega pomena Pokljuka - planota (evid. št. 5430), ki je določena s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04 in naslednji).

Izpodbijana odločba med drugim temelji na petem odstavku 50. člena ZGO-1, po katerem sme soglasodajalec, če ugotovi, da gradnja po predpisih ni dopustna ali mogoča, vlogo za izdajo projektnih pogojev šteti za vlogo za izdajo soglasja in jo zavrniti, in 28. točki prvega odstavka 13. člena ZTNP-1, po kateri je na območju narodnega parka gradnja površinskih vodnih zbiralnikov prepovedana, razen zbiralnikov za napajanje živine.

V zadevi ni sporno, da je predmetna gradnja - povečanje akumulacijskega bazena za zasneževanje po 28. točki prvega odstavka 13. člena ZTNP-1 prepovedana, sporno pa je, ali je imela toženka podlago za uporabo navedene določbe glede na 75. člen ZTNP-1 v povezavi s 74. členom ZTNP-1, ki določa dokončanje začetih postopkov.

Prvi odstavek 75. člena ZTNP-1 za tretje varstveno območje določa, da se že začeti postopki za izdajo naravovarstvenega soglasja, okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja končajo po dosedanjih predpisih. Za posege v tretjem varstvenem območju v središčih iz prvega odstavka 75. člena (pravilno 74. člena) še posebej določa, da se izda gradbeno dovoljenje po dosedanjih predpisih še pred uveljavitvijo državnega prostorskega akta, če je takšen poseg skladen z občinskim prostorskim aktom, ki velja ob uveljavitvi tega zakona.

Že iz naslova navedene določbe, „dokončanje začetih postopkov“, kot tudi iz njenega besedila izhaja, da se nanaša na postopke, ki so že začeti, V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bil predmetni postopek začet po začetku veljavnosti ZTNP-1, saj tožnica v tožbi sama navaja, da je bil ZTNP-1 v času vložitve njene vloge v veljavi že približno tri tedne. Zato se določba 75. člena ZTNP-1 na more nanašati na obravnavani primer.

Poleg tega se navedena določba v delu, ki se nanaša na posege v središčih iz prvega odstavka 75. člena (pravilno 74. člena) tega zakona, na katerega se sklicuje tožnica, izrecno nanaša le na gradbena dovoljenja, v obravnavanem primeru pa gre za postopek za izdajo naravovarstvenega soglasja. V kolikor bi bil namen zakonodajalca, da se navedeno določilo nanaša tudi na postopke za izdajo naravovarstvenega soglasja, bi to izrecno navedel, kot je to navedel za druge primere v isti določbi. Tožbeni ugovor, da je toženka napačno uporabila materialno pravo zato ni utemeljen.

Tudi sicer pa namen te določbe ni omogočiti v središčih iz prvega odstavka 74. člena (prostorskih ureditvah državnega pomena) odločanje po starih predpisih do sprejetja državnega prostorskega akta, pač pa v že začetih postopkih izdaje gradbenega dovoljenja omogočiti izdajo gradbenih dovoljenj na podlagi v času uveljavitve tega zakona veljavnega občinskega prostorskega akta, kljub temu, da državni prostorski akt še ni bil sprejet. Prvi odstavek 74. člena navedena rekreacijska središča, kamor sodi tudi rekreacijsko središče na …, uvršča med prostorske ureditve državnega pomena, za katere je treba izdelati državni prostorski akt.

Ker je glede na navedeno toženka imela podlago za zavrnitev predmetne tožničine zahteve za izdajo naravovarstvenega soglasja v petem odstavku 50. člena ZGO-1 v povezavi z 28. točko prvega odstavka 13. člena ZTNP-1, sodišče ni preizkušalo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na požarno varnost in na oceno presoje sprejemljivosti posega v naravo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.