VSRS Sklep I Up 92/2013

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-300/2012/5 (1312-07) z dne 28. 12. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pospešenem postopku tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter se sklicuje na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, tožbeno pa zavrača kot neutemeljeno.

3Tožnik po pooblaščencu vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za reševanje prošnje v pospešenem postopku, saj 55. člen ZMZ smiselno ne navaja takega primera, kot je njegov. Očitek, da je navajal le nepomembna in zanemarljiva dejstva, ni utemeljen. Treba bi ga bilo ponovno zaslišati in razčistiti nejasnosti, ki so navedene v izpodbijani odločbi, zato je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da mu ob vrnitvi v izvorno državo grozi nepopravljiva škoda. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni dovoljena.

6Po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem pa mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (tretja alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno.

7Kot izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 12. 3. 2013, je v obravnavani zadevi tožnik dne 23. 2. 2013 samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več, zato je bil s tem dnem izbrisan iz evidence. Ne glede na to, da je imel tožnik v postopku pooblaščenca, je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več, in ob upoštevanju z zakonom predpisane navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan tožnikov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijano sodbo, saj si svojega položaja ne more izboljšati. Tudi če bi bilo njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito odpravljena, ne bi bil njegov pravni položaj spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

8Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pa pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba po odločanju v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tako tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. Tako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.